Ključni koncept za razumevanje potenciala za opustitev kapitalističnega načina proizvodnje in zamenjavo z načinom proizvodnje, ki ga upravlja delo, je koncept oblikovanja razreda. Ideja je, da delavski razred, ki je dejansko razvil »razredno zavest«, kohezijo, solidarnost, zaupanje, organizacijsko moč in težnje po nadzoru nad svojim življenjem, da bi izzval lastniške in upravljavske razrede za nadzor nad družbo, ne pride v poštev. obstoj »samodejno« ali »spontano« zaradi zatiranega in izkoriščanega razreda, podrejenega šefovski moči, prisiljenega iskati zaposlitev pri delodajalcih, ki vodijo svoja podjetja kot menedžerski avtokracije.
Nekateri levičarski strokovnjaki zamenjujejo položaj delavskega razreda z določeno »identiteto«. Toda "identiteta" je subjektiven koncept, ki temelji na prepričanjih ljudi. Proletarska situacija pa je objektivna situacija. Delavski razred nima lastnih sredstev za preživetje. Če se želimo izogniti hudim situacijam, kot so lakota, izgon iz stanovanja zaradi neplačila najemnine ali nezmožnost nakupa potrebnih zdravil, se moramo običajno zaposliti, kjer prejemamo plačo v zameno za zmožnosti za delo, s katerimi razpolaga delodajalec. To je objektivna situacija pod dominacijo šefov.
Nekateri levičarski akademiki delajo napako, ko mislijo, da je »razredna zavest« zgolj zavedanje, da smo v tej situaciji. Primer te napake je ta odlomek Johna Hollowaya:
»Ne borimo se kot delavski razred, borimo se proti temu, da bi bili delavski razred ... Nič dobrega ni v tem ... da nam je ukazano, ukazovano, ločeno od [nadzora nad] našim izdelkom in procesom proizvodnje. Boj ne izvira iz dejstva, da smo delavski razred, temveč iz dejstva ... obstajamo proti in onkraj tega, da smo delavski razred .... V tem smislu identiteta delavskega razreda ni nekaj dobrega ... ampak ... nekaj, proti čemur se je treba boriti ... Delavski razred se ne more emancipirati sama, kolikor je delavski razred. Le v kolikor nismo delavski razred, se sploh lahko postavi vprašanje emancipacije ...« (odobravajoče citiran Chris Carlsson v »Nowtopia«)
Holloway tukaj pokaže, da ne razume niti položaja delavskega razreda niti »razredne zavesti«. Podjetja najemajo delavski razred, ker imajo zmogljivosti in spretnosti za izdelavo izdelkov. Stanje podrejenosti in izkoriščanja neposredno vodi v odpor delavcev. Delavci se združujejo, oblikujejo organizacijske odbore, sindikate in sodelujejo pri delovnih akcijah in stavkah. Včasih se udeležujejo tudi protestnih akcij na ulicah - plenijo supermarkete, demonstrirajo, se upirajo policistom. V kolikor so sindikati, stavke in kolektivni odpor pri delu uspešni, delavci pridobijo nekaj občutka moči ali vzvoda, ki ga imajo zaradi dejstva, da so potrebni za proizvodni proces. Z gradnjo organizacij in bojem razvijajo tudi razumevanje potrebe po medsebojni podpori – po solidarnosti. Solidarnost ne temelji samo na sočutju do osebe, ki je v boju, ampak temelji tudi na razumevanju, da ste v podobni situaciji in da boste morda nekoč potrebovali njihovo solidarnost. Ko se taka zavest razvija, pomaga pri pridobivanju ljudi, da podpirajo druge, ki so morda na nek način drugačni od njih – drugačen priseljenski status, drugačne »rasne« izkušnje, drugačen spol.
»Razredno zavest« torej socialisti tradicionalno razumejo kot nekakšno dispozicijo v delavskem razredu, težnjo po pripravljenosti zbrati se z drugimi, da bi se uprli šefom ali oblastnikom, težnjo po podpori drugim delavskim razredom v boj. Ta dispozicija sčasoma narašča in izginja. V obdobjih, ko so odpor in množične akcije na nižji stopnji, se ta težnja zmanjša. Če ljudje ne vidijo, da se drugi podpirajo pri stvareh, kot so stavke, bodo ljudje mislili, da "sem sam." V obdobjih, ko je boj v polni poplavi in razširjenosti, ko se stavke dogajajo povsod, se bo razmišljanje spreminjalo, saj se bodo ljudje bolj zavedali te potencialne moči, ki jim je na voljo.
Tako je oblikovanje razreda dolgotrajen proces, v katerem razredna zavest raste, ko se delavski razred vedno bolj "oblikuje" v bolj združeno družbeno silo, z ustanavljanjem sindikatov, stavkami in drugimi množičnimi akcijami, preseganjem notranjih delitev v delavskem razredu, kot je npr. glede na spol ali raso, bolj dejanske povezave, ko se organizacije delavskega razreda združijo v koalicije ali enotno fronto. Študija zgodovine delavskega razreda v ZDA kaže ta proces oblikovanja razreda od zgodnjih 1900-ih do 1930-ih, z množičnimi stavkovnimi valovi in oblikovanjem sindikatov v tem obdobju kot izrazom napredovanja razrednega oblikovanja.
Tako kot se lahko zgodi oblikovanje razreda, lahko pride do procesa oblikovanja DE razreda. Ta proces se je začel z birokratizacijo sindikatov po 2. svetovni vojni in prevlado birokratskih plasti v sindikatih in strankah ter bolj omejenim izzivom kapitala. Sčasoma je to privedlo do propada sindikalizma v neoliberalni dobi od poznih 1970-ih naprej in propada stavkovnega odpora delavcev. To se je nato odrazilo v upadanju »razredne zavesti« – spremembi splošne naklonjenosti delavskemu razredu solidarnosti in odporu, ki sem jo opisal zgoraj.
»Avtonomisti« so od devetdesetih let 1990. stoletja poskušali nadomestiti besedno zvezo »razredna sestava« za oblikovanje razreda in »razgradnjo razreda« za deformacijo. Vendar mislim, da to ni v pomoč, ker je "sestava razreda" dvoumna. O sestavi ameriškega delavskega razreda lahko govorimo glede na različne skupine, ki so prisotne na delovnih mestih — na primer vse večja prisotnost temnopoltih in latinskoameriških delavcev ter žensk v proizvodnih in transportnih panogah. To je drugačen koncept kot oblikovanje razreda. Gre za sorodna koncepta, ker se izziv za vzpostavitev enotnosti, sindikatov in kolektivnih dejanj spreminja, ko se spreminja sestava delovne sile. Sindikalizem in ustvarjanje gibanja delavskega razreda morata odražati in izhajati iz pritožb dejanskih ljudi, ki se bodo med različnimi skupinami ljudi razlikovali.
Zdaj pa nazaj k Johnu Hollowayu. Zakaj se Holloway moti? Moti se, ker »zavest delavskega razreda« ni samo zavedanje, da ste podrejeni šefom ali da morate pridobiti menedžerje, da vas zaposlijo; gre tudi za potrebo po odporu in solidarnosti PROTI moči delodajalcev in menedžerjev. Holloway pravi, da ni ponosa v tem, da te nadvladujejo. Toda delavci so dejansko ponosni na svoje sposobnosti in na doseganje stvari pri delu, ki ga opravljajo. Moja delavska družina modrega ovratnika me je naučila, da se je treba naučiti spretnosti, da lahko na nek način prispevate k družbi. In veliko vrst dela, ki ga ljudje opravljajo, je družbeno potrebnih.
Če bi delavski razred vodil industrije, bi jih želeli voditi drugače kot kapitalisti, ustvariti drugačne tehnologije, zagotoviti več socialne podpore ljudem in več obrambe ekoloških skupnih dobrin. Toda še vedno bi jih vodili, delali delo, sposobnosti delavskega razreda pa bodo razvite in uporabljene na bolj družbeno ugoden način.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate