Z Magazine
Januar, 2006
Recenzija knjige: Peter Brock's Čiščenje medijev: umazano poročanje—
Novinarstvo in tragedija v
(
Edvard S. Herman
Ta pomembna in dragocena knjiga odlično dopolnjuje vrhunske knjige
Ogromna ironija, ki jo Brock tako jasno razkrije, je, da medijski so-vojskujoči si neusmiljeno prizadevajo za bolj agresivne akcije, domnevno v interesu ustavitev etničnega čiščenja in ubijanja, igral v roke stranke s politično agendo, ki je zagotavljala in proizvajala veliko več etničnega čiščenja in pobijanja, kot bi se lahko zgodilo brez njihove bojevitosti in vojne propagandne službe. Ista ironija je jasna v knjigah Johnstona in Mandela, ki se ukvarjata s cilji in sredstvi domačih in zunanjih udeležencev. Osredotočenost na "pravičnost" v nasprotju z mirom in demoniziranje Srbov ter iz njih narediti edinstveno skupino, ki potrebuje kazen, je bilo sredstvo, ki so ga uporabljali voditelj bosanskih muslimanov Alija Izetbegović in njegovi tesni sodelavci ter Clinton/Albright in Kohl-Genscher in svojih sodelavcev, da bi preprečili mirno rešitev – kar je najpomembnejše pri odstopu od Lizbonskega sporazuma iz leta 1992 – in si nenehno prizadevali, da bi Nato vojaško posredoval v imenu, najprej Izetbegovića in bosanskih muslimanov ter nato Osvobodilne vojske Kosova in kosovskih Albancev. Brock pokaže, da so mediji neusmiljeno in učinkovito služili tem ciljem, ki so naklonjeni nasilju in proti miru.
Prepričljivo trdi, da je bil to vzorčni primer »paketnega novinarstva« in tudi tistega, kar se imenuje »zagovorniško novinarstvo« ali »novinarstvo navezanosti«. Novinarji so bili hitro prepričani, da je dobro boj proti zlu oziroma da je to obvezno in manj tvegano jemati kot danost, zato so se pridružili tropu in postali zagovorniki domnevno dobre strani in njihovih žrtev. K temu je na Balkanu pripomoglo dejstvo, da večina novinarjev ni poznala jezika ali zgodovine območja in da so se zaradi grožnje s telesnimi poškodbami pri poskusu pravega novinarstva zbirali na zaščitenih območjih. — mnogi med njimi so, kot je opazil neki cinični opazovalec, samo poročali o tem, kar so videli »150 metrov na obeh straneh Holiday Inn” (general Lewis MacKenzie).
Zaradi tega so postali odvisni za »novice« drug od drugega in od uradnih virov, ki so z veseljem poskrbeli za njihove potrebe. Ker so ostali v delu
Novinarji pakiranja v Sarajevu (in drugod na Balkanu) so bili torej zelo obvladljivi, saj so vnaprej poznali širšo resnico, opustili pojme vsebinske objektivnosti in uravnoteženosti ter lovili zgodbe, ki bi hkrati potrdile institucionalizirano pristranskost – in zato ugajale. svoje urednike doma – in spodbujajo stvar, ki so jo zagovarjali in za katero so se zavzemali. Novinarji, kot so David Rieff, Roy Gutman in Ed Vulliamy, so odkrito priznali, da so bili zagovorniki agresivnejše Natove intervencije (tj. vojne) in nikakor niso bili sami. A to je pomenilo, da niso več resni novinarji, ki bi preverjali dejstva in trditve vseh strani ter podajali popolno in pošteno sliko o kompleksnih dogodkov v boju. Namesto tega bi težili k zgodbam, ki bi pospeševale vzrok, in bi jih obravnavali z nekritično vnemo. Kot je to opisal drug ciničen opazovalec, je to pomenilo, da bi jih Izetbegović »lahko igral kot Stradivariusa« in jih dejansko uporabil kot agente propagande in dezinformacij bosanskih muslimanov. (Bolj »uravnovešenega« Roya Gutmana so hrvaška informacijska služba in ameriško veleposlaništvo ter muslimanske oblasti igrali kot Stradivariusa.)
Ta paket in proces se je hranil sam od sebe. Ker se je osredotočal le na viktimizacijo bosanskih Muslimanov, prikazoval je mračne slike in zgodbe o njihovo trpljenje, ignoriranje srbskih žrtev in konteksta ter s pomočjo vzporedne agende in pristranskosti ICTY in zahodnega političnega establišmenta, strankarska linija skoraj izključno enostransko zlo se je vztrajno krepilo. (Nekdanji uradnik State Departmenta
Brock ima podrobno in prepričljivo dekonstrukcijo trditev taborišča za posilstva in posilstvo kot srbska vojaška taktika in ekskluziva (5. poglavje). Čeprav zagotovo nikoli ni zanikal srbskih posilstev, je pokazal, da ni niti najmanjšega dokaza, da so bila srbska posilstva številčnejša ali organizirana od tistih, ki so jih izvajale bosansko-muslimanske ali hrvaške sile. Poudarja, da je dokumentacija o srbskih žrtvah posilstva obsežnejša in kakovostnejša od tiste pri žrtve Srbi, kljub precejšnjim virom, vloženim v zbiranje dokazov o slednjem. Srbski podatki nikoli niso mogli pritegniti zanimanja tropa (in enako je veljalo za zdravljenje paketa Srbski dosjeji vojni zločini in taborišča, v katerih so bili žrtve Srbi). Pristranskost je zmedla medije – Paul Lewis je pisal v New York Times o "Posilstvo je bilo orožje Srbov" (20. oktober 1993) je opozoril, da je bilo v poročilu ZN identificiranih "800 žrtev po imenu", vendar Lewis ni omenil, da so bile Srbkinje. Ocene o 50,000 ali 20,000 žrtvah posilstva Srbov niso temeljile na nobenih dokazih in prepričanje, da je bilo posilstvo poseben srbski zločin, je temeljilo izključno na prevladujoči politični pristranskost paketa in nadrejeni odnosi z javnostmi ter propagandna dejavnost Hrvati in bosanski muslimani. (Poročilo ZN iz januarja 1994, ki ocenjuje vso dokumentacijo o posilstvih, razen dokazov Srbov, navaja 126 potrjenih žrtve. Ta ugotovitev medijev ni zanimala.)
Medijska vloga v tem histeričnem propagandnem napadu, z najboljšimi poročili, ki ugotavljajo, da so trditve "nepotrjene" (!), je bila škandal, odraža medije, ki so popolnoma brez nadzora, in opravičuje komentar uradnice ZN Aracelly Santana, da »še nikoli nisem videl toliko pomanjkanja profesionalizma in etika v tisku.« Predstavniki ZN in britanski uradniki, ki se ukvarjajo z mediji v
Brock ima tudi zelo dobro razpravo o slavni fotografiji Fikreta Alića, posneti v tranzitnem taborišču Trnopolje avgusta 1992, kar je še ena dobra ilustracija prizadevanja za očrnitev sovražnika in pomanjkanja skrupula Zahodni novinarji in mediji. Kaže, da so trije britanski novinarji, dva iz Independent Television News (ITN) in eden iz Guardian, poiskal edinstveno shujšanega moškega med stanovalci taborišča in skrbno uredil fotografijo, na kateri je bilo videti, kot da Alič je bil zaprt v ograjenem zaporu, novinarji, ki so se namerno postavili za štiri sklope zarjavela in povešena bodeča žica, naključno napeta med dvema stebričkoma, pod njo pa visi tanka kokošja žičnata mreža, na drugi strani pa Alič. »Snemalci in montažerji so obrezali fotografije Alič, tako da so bili poudarjeni trije ali štirje prameni bodeče žice.” Okoli taborišča ni bilo ograje z bodečo žico, saj je bilo le tranzitni objekt in niti ne zapor, in begunci v taborišču so lahko celo prosto odšli.
Toda sliko Fikreta Alića so hitro pograbili zahodni mediji in jo postavili poleg fotografij Belsena in
Ta zavajajoča fotografija je delala čudeže pri pospeševanju procesa demonizacije in vojne agende, in čeprav je temeljila na resni napačni predstavitvi, ni bil popravljiv v mainstreamu in ostaja živ še danes (v nedavnem napadu Emme Brockes na Noama Chomskega v Guardian omenja, da je ITN dobil tožbo zaradi obrekovanja na to temo, ni pa zapisala, da je zmagal glede namena, ne na vprašanje, ali so bila dejstva v zvezi s fotografijo zavajajoče). In novinarji paketa bi zagotovili stalen tok spremljajoči negativi, vedno enostranski in brez konteksta in pogosto ponarejanja. Brock jih ima številne strani, ki preprosto navajajo napačne navedbe, včasih fotografije žrtev, identificiranih kot Muslimani, v resnici pa Srbi (glej str. 30–32, 122-4, 170-2) in na desetine ilustracij očitna pristranskost je razpršena po vsej knjigi. Brock tudi pokaže, kako redno so novinarji krdela poročali o srbskih napadih na različna mesta – npr. Goražde, Mostar, Bihać, Vukovar in Strugo – pri čemer nikoli niso omenili niti dejstva, da so bila mesta prej etnično očiščena Srbov, niti da so Srbi so se maščevali za nedavne napade iz teh mest. Dekontekstualizacija in napačno branje nedavno zaporedje dogodkov je bila standardna poročevalska praksa, ki je temeljila na pristranskosti in nekritični odvisnosti od bosanskih muslimanov ali Hrvatov viri. (O lažeh glede srbskega napada na Gorazde, str. 75-76; o Vukovarju, str. xiii-xv; na izjemna učinkovitost hrvaške propagande in pomanjkanje celovitost AP in drugih zahodnih virov v Strugi, strani 42-45; o lažeh Michaela Gordona o številu srbskih koncentracijskih taborišč, str. 80-81).
Brock ugotavlja, da so bili disidentje iz partijskega novinarstva, vendar pokaže, da so bili ti v znanem procesu hitro napadeni in marginalizirani. To je »medijsko čiščenje«, ki je omogočilo zmagoslavje »umazanega poročanja«. Brock sam, ki je leta 1993 napisal članek, kritičen do že zaprtega medijskega poročanja o partijski liniji (»Dateline Yugoslavia: The Partizan Press,« Zunanja politika, zima 1993-1994), so člani krdela ostro napadli, založnik pa tudi na njegov članek so zaradi tega odklona izvajali pritiske in grožnje.
Morda je najbolj zanimiv primer Davida Binderja, ki piše predgovor k Brockovi knjigi, ki jo tukaj recenziramo, in ki je bil najbolj izkušen in razgledan New York Times poročevalec, ki je deloval na Balkanu v 1980. in 1990. letih prejšnjega stoletja. Binder pa ni bil strankarski član, saj je bil priča in je poročal o poskusih kosovskih Albancev, da bi Srbe pregnali s Kosova v osemdesetih letih, in ki je priznal, da si pomembni elementi te skupnosti prizadevajo za etnično čiščenje. Toda z utrditvijo partijske linije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je njegovo vztrajanje, da je včasih poročal o prispevkih, ki bosanske muslimane ali kosovske Albance postavljajo v slabo luč, njegovi uredniki gledali z nemilostjo. V enem razvpitem primeru, o katerem je govoril Brock, je Binder napisal članek, ki je temeljil na pričevanju številnih kvalificiranih strokovnjakov ZN in vojske, ki je pokazal na bosanske muslimane kot vir bomba, ki je v bombardiranju tržnice Markale 5. februarja 1994 ubila predvsem civiliste bosanskih muslimanov v Sarajevu, vendar je pomagala prodati bolj agresivne akcije Nata proti Srbom. Times je zavrnil objavo članka, zaradi česar se je Binder moral zateči k švicarskemu časopisu, Die Weltwoche in revijo Zunanja politika (»Anatomija pokola«, zima 1994-95).
Sčasoma je bil Binder odstranjen iz poročanja o Balkanu v korist novinarjev, kot so Roger Cohen, Carlotta Gall, Marlise Simons in John F. Burns, ki so bili pripravljeni slediti strankarski liniji – in so včasih širili laži, a le laži, ki so krepile stranko linija in njene pristranskosti (glej razpravo o Johnu F. Burnsu spodaj). Zdravljenje Binderja je spominjalo na odstranitev Raymond Bonner iz poročanja o
Pod sistemom tropa in s zmagoslavjem procesa demonizacije in preprostega manihejskega svetovnega pogleda na boj je prišlo do množično prostovoljno vgrajevanje in sesutje novinarskih standardov. Hitelo se je ponazoriti zlobnost za vsako ceno, proces, ki je bil razvpit tudi ob koncu vojne na Kosovu junija 1999, ko je država Nata novinarji paketa so prihiteli na Kosovo in iskali žrtve posilstva, trupla in zgodbe o Srbska grozodejstva. V tem okolju cvetijo novinarske goljufije in lahkovernost je velika, zaradi česar so novinarji ležaki za zainteresirane propagandiste. Če so uradniki bosanskih muslimanov v letih 200,000-1992 trdili o 1993 žrtev bosanskih muslimanov, so to mediji (in Clinton) nekritično pogoltnili. kljub neverjetnosti, nedoslednosti in dvome, ki jih izražajo všečki
Brock kaže, da je bila redna praksa medijev, da požirajo in nepreverjeno prenašajo uradnika bosanskih muslimanov in celo amaterske radijske postaje trdijo o smrtih na različnih bojnih območjih. Ti so bili skoraj vedno prenapihnjeni ali popolnoma lažni, vendar so mediji zagrizli v vabo in čeprav so pozneje razočarani ugotovili, da so bili pogoltnjeni, niso objavili niti popravkov niti naučil biti previden. Za novinarje ali medije ni bilo nobenih resničnih stroškov zaradi napak, ki bi škodovale demoniziranemu sovražniku
Brock je najboljši pri analizi dela John F. Burns iz New York Times in Roy Gutman iz Novice, ki je leta 1993 prejel Pulitzerjevo nagrado za novinarstvo za svoje delo v
Burns, ki je bil takrat dobro znan kot Izetbegovićev favorit, je dobil hiter dostop do Heraka, skupaj s filmskim ustvarjalcem, ki ga je financiral Soros (čigar prisotnost na zaslišanju v Burnsovem poročilu ni bila nikoli priznana). Herak je bil videti zelo prestrašen, povedal svojo zgodbo Burnsu "deloma v navzočnosti uradnikov zapora," in po eni seji vprašal Burnsa pridobiti zaporniške oblasti, da obljubijo, da ga po njegovem pričanju ne bodo pretepli! Za njegove domnevne zločine ni bilo nobenih dokazov v truplih ali očevidcih, bosanski Srb, aretiran s Herakom, pa je takoj rekel, da Herak laže. Tako Burns kot filmski ustvarjalec sta zatrta dejstvo, da je Herak obtožil vodjo UNPROFOR-ja, kanadskega generala Lewisa MacKenzieja ob posilstvu Bosanke v lokalnem bordelju. Burns priznal MacKenzieju dejal, da bi to zmanjšalo Herakovo verodostojnost in pokvarilo zgodbo, vendar je informacije zamolčal v nasprotju z poklicnih standardov ter v podporo laži, ki moral bi vedeti, da so laži.
Nekaj let kasneje se je Herak odpovedal in trdil, da so ga mučili in prisilili, da si je zapomnil svoje izpovedne vrstice. Kmalu po tem priznanju sta se dve njegovi domnevni žrtvi umora pojavili živi. Časnik Times je v poročanju o nastopu dveh domnevnih žrtev Heraka dejal, da je to sramota za bosansko muslimansko vlado, vendar v incidentu ni našel nič sramotnega za New York Times, odbor za Pulitzerjevo nagrado pa se ni odločil za odvzem Burnsove Pulitzerjeve nagrade na podlagi priznanja pod mučenjem z zakritimi kompromitirajućimi dokazi.
Brock ima kar nekaj drugih ilustracij Burnsovih kršitev novinarska etika. Burns je bil prvi pri navedbi 200,000 smrtnih žrtev muslimanov v vojni že julija 1993, medtem ko je aprila ocenil 140,000; in »vedno manj hoditi zunaj
Brockova analiza dela Roya Gutmana je enako uničujoča. Prepričljivo dokazuje, da Gutman ni bil A Priča do genocida (naslov Gutmanove knjige iz leta 1993, ki temelji na njegovih depešah iz
Gutman je našel večino svojih virov s pomočjo posrednikov hrvaških, bosanskih muslimanov in ameriških veleposlaništev, največ iz Hrvaškega informacijskega centra (CIC), vladne propagandne agencije, katere Gutmanovo delo ugotovljeno, da je "bolj ali manj znanstven". Gutman je trdil, da je "po naključju" srečal glavnega propagandnega agenta CIC in Gutmanov vir Jadranko Cigelj, vendar priznava, da je pridobil številne priče (ali posredovalce izpovedi prič) Hrvaške »dobrodelne fundacije« in
Gutman je bil zelo svoboden pri uporabi analogij z Belsenom,
Brockova podrobna analiza Gutmanovega dela (str. 87–116) je prepričljiva študija o novinarskih zlorabah, ki bi jo moral prebrati vsak študent medijev, še posebej glede na dejstvo, da je nezaslišano delovanje, ki ga tukaj opisuje Brock, povzročilo Pulitzerjevo nagrado, Gutmanov tekmec v dezinformacijah John F. Burns! Gutman ni bil navdušen nad nobeno Brockovo analizo, ki ga je po elektronski pošti opozoril, da njegova Priča genocida ni bilo mogoče citirati pod nobenim pogojem. Sploh ni užival v izpostavljanju
Brockova knjiga vsebuje veliko drugih dobrih stvari, na primer razpravo o vloga
Enako zaskrbljujoče, tako kot niti Johnstone niti Mandel nista bila ocenjena na domnevno "levici" Nation, V teh časih, Progresivna, in Mati Jones, obstaja velika verjetnost, da se jim bo Brock pridružil pri tem, da jih bodo zaobšli v korist manj "kontroverznih" del. To je dokaz sposobnosti imperializem, da uradno partijsko linijo o imperialnem projektu naredi neizpodbitno celo na njegovi domnevni levici. To je hegemonija v svojem najboljšem pomenu.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate