Z Magazine
April 2007
Pregled knjige: Travestija: Sojenje Slobodanu Miloševiću in drugim
Korupcija mednarodnega pravosodja
Avtor: John Laughland
Edvard S. Herman
Odlična nova knjiga Johna Laughlanda, Travestija: Sojenje Slobodanu Miloševiću in korupcija mednarodnega pravosodja (London/Ann Arbor: Pluto Press, 2007), je četrta pomembna kritična študija o vprašanja, ki se nanašajo na balkanske vojne, ki sem jih pregledal in Z Magazine. Prejšnji trije so bili
Ta pripoved je bila hitro institucionalizirana s pomočjo intenzivno propagandno kampanjo, ki sta jo izvajali hrvaška in bosanska muslimanska vlada (s pomočjo ameriških PR podjetij), vlade ZDA in drugih Natov, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY ali Tribunal), ki ga je organiziral Nato in ga servisira Nato, in zahodnih medijev, ki so hitro postali soborci v tem boju. Ta neformalni kolektiv se je osredotočil na številne zgodbe in slike o trpljenje žrtev, le na eni strani in brez kontekstu. V komentarju parade priče žrtev, Laughland ugotavlja, da so »obtožnice [MKSJ] sestavljene z malo ali nič sklicevanja na dejstvo, da so bila zadevna dejanja storjena v bitki: človek ima pogosto nadrealistični občutek, ki bi ga imel, ko bi prebral opis pretepanja enega človeka. še en nezavesten moški, ki ni omenil, da je bilo nasilje povzročeno med boksarskim dvobojem.« Toda ta tok prič, ki bi jih obramba lahko podvojila, če bi imela priložnost – in Milošević je z video predstavitev hudo zlorabljenih Srbi več ur proti začetku njegovo sojenje – je učinkovito pri demonizaciji in je pomagalo pri množični proizvodnji pravih vernikov, ki so vsak sporen argument ali dokaz gledali kot na »apologetiko za Miloševića«.
To konsolidacijo strankarske linije je podkrepil virtualni lobi institucij in predanih posameznikov, ki so pripravljeni udariti tako po deviantih, ki izzivajo novo ortodoksnost, kot tudi po medijskih institucijah, ki ob redkih priložnostih dopuščajo dvom o »resnici«. Zavrnitev recenzije teh nasprotujočih se knjig in obravnavanja vprašanj, ki jih odpirajo, je tudi dokaz strahopetnosti in samoumevne ignorance medijev, zlasti liberalno-levičarskih medijev, ki niso pripravljeni izpodbijati pripovedi, ki je lažna na vseh ravneh, kot je prepričljivo razloženo v treh knjigah, pregledanih prej in še enkrat v Travestija.
Laughland's Travestija osredotoča se na »korupcijo mednarodnega pravosodja«, prikazano v uspešnosti ICTY pri prijetju in sojenju Miloševiću, vendar v tem procesu knjiga zajema večino vprašanj, ki so osrednjega pomena za vrednotenje balkanskih vojn in vloge različnih udeležencev. Institucionalizirane laži se razgrajujejo ena za drugo. V zvezi z "mednarodno pravičnostjo" Laughland poudarja dejstvo, da je ICTY politično sodišče z jasnimi političnimi cilji, ki so v nasprotju z zahtevami kakršnega koli zakonitega pravosodja.
To politično sodišče so v glavnem organizirale Združene države in Velika Britanija, državi, ki zdaj svobodno napadata druge, vendar iščeta fikcijo, ki bo njihovim agresijam omogočila de jure pa tudi kvazimoralno kritje. Zato so veljala pravila ICTY
MKSJ ni bilo ustanovljeno s sprejetjem kakršnega koli zakona ali podpisom mednarodna pogodba (kot v primeru Meddržavnega sodišča), vendar z odločbo nekaj vlad, ki prevladujejo v Varnostnem svetu, in Laughland kaže, da to ni bilo v pristojnosti Varnostni svet (prikazano tudi v drugem izjemnem, a politično nekorektnem in zanemarjenem delu, Hansa Köchlerja Globalna pravičnost ali globalno maščevanje? [Springer-Verlag Wien, 2003]). Ustanovljen je bil tudi z odprtim ciljem uporaba za preganjanje ene strani v sporu, za katero se domneva, da je kriva pred morebitnim sojenjem. Politični cilji naj bi bili doseči mir kaznovanje zlikovcev in tako služi kot odvračilno sredstvo, ampak tudi služi žrtvam s tem, kar Laughland imenuje "terapevtska moč pridobivanja obsodb". Toda kako se lahko brez pristranskosti odvrnete od oprostilne sodbe? Laughland tudi ugotavlja, da »močan poudarek na pravicah žrtev pomeni, da je 'pravičnost' enakovredna obsodbi o krivdi, in je nevarno blizu opravičevanja prav maščevanja. za katerega zagovorniki kazenskega prava trdijo, da ga zavračajo.« »Medtem pa je pojem, da takšna sojenja politično izobraževalno funkcijo spominja na 'agitacijske procese', ki so jih izvajali za vzgojo proletariata v zgodnji sovjetski Rusiji.«
Laughland predstavlja večstopenjsko brezpravnost ICTY. Ni ga ustvaril zakona in ni višjega organa, ki bi presojal njegove odločitve in na katerega bi se lahko pritožili. Sodniki, pogosto politični imenovanci in brez sodniških izkušenj, sodijo sami sebi. Laughland poudarja, da so sodniki že večkrat spremenili svoja pravila, a nič tem spremembam ni nikoli izpodbijala nobena višja oblast. In njihova pravila so "prilagodljiva", da dajejo učinkovite rezultate; sodniki ponosno ugotavljajo, da ICTY "zanemarja pravne formalnosti" in da se mu ni treba "vkleniti v okove" na omejevalna pravila, ki so se razvila iz starodavnega sistema sojenja s poroto.« Spremembe pravil so vztrajno zmanjševale pravice obdolžencev, vendar so bile te pravice od začetka krčene: Laughland citira
Laughland ugotavlja, da je ICTY "tožilska organizacija", katere "celotna filozofija in struktura sta obtožujoči." Zato so njeni sodniki postopoma sprejeli tok sodbe, ki škodijo obrambi in možnosti poštenega sojenja – vključno s sprejetjem dokazi iz druge izjave, tajne priče in zaprte seje (slednji dve kategoriji veljata v primeru 40 odstotkov prič na sojenju Miloševiću). Pravila ICTY dovoljujejo celo pritožbo in ponovno sojenje oproščenemu obtožencu – »z drugimi besedami, ICTY lahko zapre osebo, za katero je pravkar ugotovilo, da je nedolžna.«
Laughlandova uničujoča analiza obtožnice in sojenja proti Miloševiću je študija o zlorabi moč v politično motiviranem nakaznem sojenju, nesposobnost in zlorabe lažnega sodstva. Prva obtožnica, izdana sredi Natovega bombardiranja, 27. 1999, je bil pripravljen v tesnem sodelovanju med ICTY ter ameriškimi in britanskimi uradniki, njegova neposredna politična vloga pa je bila kristalno jasna – odpraviti možnost pogajanja o rešitvi vojne in odvračanje pozornosti od Natovega obračanja k bombardiranju civilne infrastrukture (pravni vojni zločin, ki je dodatek k "najvišjemu mednarodnemu zločinu", oboje tukaj zaščiteno z ta organ naj bi bil povezan z "zakonom" in varovanjem miru!). Kasnejša ugrabitev in premestitev Milošević do
Prvotna obtožnica zoper Milošević se je ukvarjal le s svojo odgovornostjo za domnevne vojne zločine na Kosovu. Toda kot poudarja Laughland, divje trditve množični poboji in genocid na Kosovu niso bili vzdržni z dokazi in Natovo bombardiranje je morda ubilo toliko kosovskih civilistov kot jugoslovanska vojska. To je še povečalo problem, da če bi bila obtožnica Miloševića omejena na Kosovo, bi bilo težko upravičiti sojenje njemu za kosovske zločine, ne pa voditeljem Nata, kar je priznal celo tožilec ICTY. Torej dve leti po prvi obtožnici, a po ugrabitvi Miloševića in premestitvi v
Tako je tožilstvo poskušalo dokazati "genocid" tako, da je Miloševića z zamudo postavilo za šefa v "združenem zločinskem podjetju" (JZP), da bi se ga znebili. Hrvati in muslimani v »veliki Srbiji«. Začetne obtožnice, ki so njegove domnevne zločine omejile na Kosovo, nikoli niso omenjale kakršnega koli sodelovanja v JCE ali prizadevanja za "Veliko Srbijo". Zato je moralo tožilstvo začeti znova z zbiranjem dokazov za zločine, JCE in velikosrbske cilje v
Ključni element v primeru tožilstva je bila zapoznela obtožba, da je bil Milošević vpleten v "skupno zločinsko podjetje" s Srbi v
Laughland ima lepo poglavje o Veliki Srbiji, ki kaže, da Milošević ni začel razpadnih vojn (celo citira tožilca Nica, ki je to priznal), da ni bil skrajni nacionalist in da so obtožbe o njegovih govorih v letih 1987 in 1989 lažne, da je njegov podpora za Srbov na Hrvaškem in v Bosni je bil nestalen in večinoma defenziven ter da si ni prizadeval za Veliko Srbijo, ampak kvečjemu poskušal omogočiti Srbom v razpadajoči Jugoslaviji, da ostanejo skupaj. Med obrambo Miloševića na sojenju je vodja Srbske nacionalistične stranke Vojislav Šešelj trdil, da le njegov stranka si je prizadevala za »Veliko Srbijo«, saj so bili Hrvati in bosanski muslimani v resnici Srbi z drugačno vero in njegova stranka se je borila, da bi jih vse pripeljala znotraj Srbije – Milošević je želel le, da bi se Srbi, ki so obtičali v odcepljenih državah, lahko pridružili Srbiji. Takrat je tožilec Geoffrey Nice priznal, da Milošević ni želel Velike Srbije, ampak po Niceovih besedah imel samo »pragmatičen« cilj »zagotavljanje da so vsi Srbi, ki so živeli v nekdanji Jugoslaviji mora biti dovoljeno ... živeti v isti enoti.« To je povzročilo nekaj zaprepadenosti med sodnimi sodniki, saj je bilo Miloševićevo agresivno prizadevanje za Veliko Srbijo v središču primera ICTY.. Nikoli nisi slišal za to? Razumljivo, kot je New York Times in osrednji mediji o tem niso nikoli poročali, tako kot nikoli niso poskušali uskladiti Miloševićeve podpore serijskim mirovnim potezam z njegovo domnevno vlogo agresorja, ki si prizadeva za Veliko Srbijo.
V njej je veliko več vrednosti Travestija in ne morem biti pravičen niti glede vprašanj, o katerih tukaj razpravljamo. To je čudovita knjiga, ki bi morala biti na seznamu branja vseh, ki iščejo razsvetlitev o zmedenih in zmedenih vprašanjih, ki vključujejo balkanske vojne in »humanitarno posredovanje«. Pomaga razbiti idejo, da so Natovi napadi temeljili na morali, ki je upravičevala prevlado nad suverenostjo in mednarodnim pravom, in odločno pokaže, da je ICTY povsem spolitizirano lopovsko sodišče, ki je "korupcija mednarodnega pravosodja".
Kot poudarja Laughland (in
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate