Tako v Evropi kot
v Združenih državah Amerike se je v zadnjih nekaj desetletjih močno povečalo število delovnih mest v ZDA
je bilo večkrat omenjeno v podporo stališču, da je "fleksibilen" trg dela
rešitev problema brezposelnosti, ki je znova prizadel Zahod. “prilagodljiv”
is a euphemism for “unorganized and unprotected by unions or government regulation,”
in implicitno zdravilo je oslabitev delavskih organizacij in moči, skupaj s spremembami
v vladnih politikah dela in socialnega skrbstva, kar bo omogočilo znižanje in ohranitev plač
delovne razmere pa naj nemoteno določajo delodajalci.
"Fleksibilnost"
koncept popolnoma ustreza ideološkim in ekonomskim zahtevam korporativne skupnosti,
ki hoče znižati stroške dela in socialne plače ter da vlada služi podjetjem,
ne delavstvo in splošno državljanstvo. V korporativnem/neoliberalnem pogledu neposredna vlada
storitve navadnim državljanom povečujejo stroške poslovanja in zmanjšujejo "konkurenčnost",
and it is opposed and vetoed with increasing effectiveness by financial markets and
politiki, ki jih financirajo podjetja. V neoliberalnem redu so edini dovoljeni dobički za
splošno prebivalstvo mora izhajati iz uspešnih poslovnih prizadevanj, politika pa je
usmerjeno v povečanje dobičkonosnosti poslovanja – pitanje gosi, ki nesjo
zlata jajca BDP.
Pomemben del
podporne ideologije je trditev, da globalizacija zdaj zahteva konkurenčne stroške,
and with low wages and meagre welfare provision abroad, harmonization downward is needed
to preserve and increase jobs. Within this framework of thought, the U.S. is portrayed as
model, kjer so "fleksibilni" trgi dela omogočili dvig delovnih mest, kar nam daje
best of all imperfect worlds.
Res je, da
Ameriški model je v zadnjih nekaj desetletjih ustvaril veliko delovnih mest. Zaposlovanje se je povečalo za
41.6 million, or by almost 49 percent, between 1973 and 1996, and by 17.2 million between
1987 in 1997, stopnja brezposelnosti v ZDA, ki je sredi leta 4.3 znašala 1998 odstotka, pa je zelo
ugodno s Francijo, Nemčijo, Italijo in Veliko Britanijo.
Vendar so trije
problems with the model. First, its success in producing jobs has not resulted from the
flexibility of its labor market. Second, the jobs it has produced have not been good ones
by any measure. And third, the social costs of the application of the U.S. model have been
zelo velika.
@ANSWER = Delovna mesta
skozi deficitarno porabo. Rasti delovnih mest v ZDA ni mogoče razložiti z nizkimi plačami in
deregulirani trgi dela. Rast delovnih mest v ZDA je bila celo boljša kot v Evropi
the cycle of the 1970s, when the U.S. welfare state was still virtually intact, than in
1980, ko sta delavstvo in socialna država nazadovala. Razširitev zaposlovanja v Kanadi
v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil boljši od tistega v ZDA kljub večji regulaciji trga
and stronger unions. Spain has had far lower wages than France and Germany, but its
stopnja brezposelnosti je bila bistveno višja.
Glavni vzrok za
the relatively large growth in U.S. jobs has been deficit spending. During the Reagan
leta (1981-1988) so bili primanjkljaji tako veliki, da se je državni dolg skoraj potrojil, in
znatni primanjkljaji so se nadaljevali v času Busha in še dolgo v Clintonovih letih. The
Reagan-era deficits were based on massive increases in military spending, along with
regressive tax cuts that contributed to a stock market boom and spending orgy by the
affluent. This expansionary fiscal policy was supplemented by a monetary policy that,
Čeprav je bila dovolj stroga, da bi zadržala zvišanje plač, je bila usmerjena v proticiklične ukrepe.
imela tudi Evropa
sizable deficits, but they were produced by the shrunken revenues and enlarged welfare
spending of recessionary conditions, not by a pro-active fiscal policy as in the U.S.
Tudi evropska denarna politika je imela zaradi tega bolj deflacijsko pristranskost
Bundesbank domination, inflation fears, greater exchange rate vulnerability to fiscal
deficits, and the budget constraints imposed by the Maastricht agreement. Fiscal and
denarna politika preprosto ni bila uporabljena za boj proti obsežni brezposelnosti.
Še en dejavnik
making for higher U.S. job creation rates than in Europe has been the more rapid growth of
delovno sposobnega prebivalstva ZDA, kar je posledica višjega priseljevanja in rodnosti. Še vedno
drugi dejavnik je bil velik upad delovnih mest v evropskem kmetijstvu, ki je bil posledica
postopen odvzem zaščite, kar je povzročilo nedavno letno zmanjšanje zaposlenosti v kmetijstvu
of 4 percent (versus 1.6 percent in the U.S.). These factors have probably been more
pomembna kot prožnost trga dela pri razlagi razlik v stopnjah ustvarjanja delovnih mest.
Res je, da v
v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so trg dela v ZDA naredili bolj prožen zaradi podjetij in
government policies working in tandem. Corporations engaged in ruthless downsizing,
bargaining down of labor through threats to relocate and actual relocation to union-free
ozemlje in razbijanje sindikatov. Jim je pomagala vladna politika, ki je vključevala
imposing a major recession in 1981-1982, direct union busting (Patco) as well as policy
podpora pogosto nezakonitim protisindikalnim akcijam podjetij, znižano nadomestilo za brezposelnost,
omogočanje znižanja realne minimalne plače in siljenje velikega števila revnih ljudi v
trga dela z rezi v javno blaginjo. Ta dejanja so močno oslabila zvezo
movement and labor’s bargaining position. But the changes had a far more important
vpliva na plačilo in kakovost delovnega mesta kot na število delovnih mest.
@ANSWER = Prekomerno
brezposelnost. Čeprav so ZDA ustvarile veliko delovnih mest in dobile uradnika
unemployment rate down to 4.3 percent, it has still maintained a reserve army of
unemployed large and insecure enough to prevent any significant escalation of wages. This
je zagotovila politika Federal Reserve, ki se osredotoča na grožnjo inflacije, ki
se obravnava kot obračanje stroškov dela. Brezposelnost vzdržujemo na ravni, ki zadostuje za preprečevanje
any substantial labor cost increases, and this policy, along with the more “flexible”
labor market, has been crucial in causing the median real wage of non-supervisory workers
(80 odstotkov celotnega zneska) leta 1998 nižji kot leta 1973. Samo v letih 1997-1998 so
realne plače so po dolgih letih upadanja ali stagnacije pokazale skromno rast
continued for five years into the cyclical expansion that began in 1991. Alan Greenspan
ne bo več toleriral tega nevarnega razvoja.
The Fed’s long
uspeh pri preprečevanju zvišanja plač kaže, da je številka brezposelnosti v ZDA
podcenjen. Število ZDA februarja 1998 ne vključuje 4.3 milijona "odvrnjenih"
delavcev (ki v zadnjem mesecu niso iskali dela) in 3.9 milijona delavcev s krajšim delovnim časom
ki bi raje delali s polnim delovnim časom. Če prištejemo malodušne delavce, stopnja brezposelnosti v ZDA
znaša 7.8 odstotka, če dodamo še neprostovoljne delavce s krajšim delovnim časom, dobimo
underemployment rate of 10.6 percent. Economist Fred Pryor notes that in the mid-1960s,
6.3 odstotka moških v najboljši starosti (25-50) je bilo brezposelnih ali brez delovne sile, medtem ko v
March 1997 that number was 11.9 percent.
Nor do these
numbers include the prison population of some 1.3 million men of working age, a large
del katerih bi bil brezposeln, če ne bi bili zaprti. Še ena
Za varovanje in upravljanje zaporov je zaposlenih zelo veliko ljudi. Sistem za
incarceration is unique to and an integral aspect of the U.S. model, flowing from the
maintenance of loose labor markets, the weakening of welfare state protections, the
neuspeh obravnave rasne diskriminacije in segregacije ter uporaba rasnih
grešni kozel kot politična taktika za lažji neoliberalni nadzor.
@ANSWER = slaba
in upadanje kakovosti delovnih mest. Kakovost delovnih mest v ZDA se je od leta 1973 poslabšala
measured by wage levels, benefits, working conditions, and job security. As noted, the
mediana realne plače nenadzornih delavcev je bila leta 1998 nižja kot leta 1973. Nova
delovna mesta so bila močno koncentrirana v sektorjih z nizkimi plačami. Med letoma 1979 in 1995 je obstajal a
neto izguba 2.2 milijona delovnih mest v sektorjih proizvodnje blaga, medtem ko je bilo 29.1 milijona delovnih mest
created in services. The former sector had an average wage of $20.22 in 1993, whereas
services’ average wage was $15.51. The relatively low-paying retail trade and
poslovne, osebne, zdravstvene in začasne storitve predstavljajo približno 80 odstotkov novih
službe. Zagovorniki statusa quo so poskušali dokazati, da je to novo
delovna mesta so v visoko plačanih poklicih in sektorjih, vendar je to očitno napačno za veliko delo
vzpon med letoma 1979 in 1995. Najnovejše študije vedno ne uspejo dokazati, da nova
delavci v razmeroma dobro plačanih poklicih so sami dobro plačani (samo poklicne oz
sectoral average pay is readily available), and the contrary is suggested by the steady
padec mediane realne plače do leta 1996 (Jared Bernstein, »Anxiety over Wages
Still Justified, Inštitut za ekonomsko politiko, 1996).
Zastoj in
znižanje plač za 80 odstotkov, 1973-1996, je bilo delno izravnano z daljšim delovnim časom
by employed workers, a sharp increase in multiple job holding, and a surge of women’s
vstop v delovno silo, ki ga pogosto poganja potreba po nadomestitvi upadov pri moških
plače. Vsi ti dogodki sicer povečujejo družinske dohodke, vendar odražajo izgube v blaginji
za tiste, ki so bili prisiljeni k tem kompenzacijskim dejanjem.
Tudi do leta 1996
the U.S. model provided a steady decline in employee job stability and in employee
ugodnosti (število vključenih, obseg ugodnosti), rast neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom in
pogojno delo, povečano število nesreč in vse večjo intenzivnost dela pod
»vitke« proizvodne metode in »upravljanje s stresom«. (Mišel,
Bernstein in Schmitt, Stanje delavske Amerike 1996-97; Kim Moody, Delavci
in a Lean World, 1996.) V tem novem delovnem okolju so bile Tayloristične metode
refined, with more frequent and rigorous studies and recalibration of tasks to extract
maximum effort, causing media and even business reference to a return to “Dickensian”
conditions, “throwaway workers,” a “slash and burn” treatment of the
delovne sile in »ustvarjanje nečesa podobnega gospodarstvu tretjega sveta tukaj v
ZDA.”
@ANSWER = Povečanje
neenakost. Ameriški model je ustvaril vse bolj dvotirni sistem
privilegirani vodstveni delavci in ključni kvalificirani delavci na eni strani ter velika množica
nekvalificirani in manj srečni kvalificirani delavci, ki so delali slabo, na drugi strani. The
prvega, ki obsega v najboljšem primeru 20 odstotkov delovne sile, lahko tudi razdelimo na dvoje
tiers of skilled workers who have made modest real wage gains, and a specially privileged
2- do 5-odstotna vodstvena skupina na vrhu, ki je delala izjemno dobro in iztržila
dobiček precej večji od napredka produktivnosti. Povprečna plača generalnega direktorja se je med tem povečala za 152 odstotkov
1978 in 1995, več kot 5-krat hitreje kot produktivnost. Ta ista majhna skupina
zajel zelo velik del dobička bogastva zaradi velikega porasta borznega trga
v zadnjih 20 letih (66 odstotkov je šlo med prvih 10 odstotkov). Spodnjih 80 odstotkov, z
imajo minimalno lastništvo delnic – približno 60 odstotkov jih nima neposredno ali posredno nobenih delnic
had stagnant and falling incomes, and have therefore not shared at all in productivity
napredek zadnjih 25 let.
S svojo ogromno
širjenje zaposlovanja z nizkimi plačami in občutno znižanje realnih plač v tem velikem obsegu
sektorju je ameriški model vzgojil pomembno novo kategorijo, imenovano »delovni
poor.” These comprise families with members in full-time employment pulling in
dohodki pod pragom revščine. Število delavcev moških, ki zaslužijo manj kot 75 odstotkov
plače revščine so se med letoma 1973 in 1995 več kot podvojile, število zelo revnih pa
zaposlene družine (dohodki so nižji od polovice mediane, porabijo 50 odstotkov ali več za
stanovanj) se je med letoma 1.1 in 1.4 povečalo z 1991 na 1995 milijona. Skupna stopnja revščine v ZDA
13.8-odstotna in 21.5-odstotna stopnja za otroke presegata evropsko
and Japanese rivals. There are an estimated 30 million people who suffer from hunger in
this richest of the world’s countries (up by 50 percent from 1985).
Tako kot ZDA
model disconnected wages and productivity growth, so it has produced a new disconnect
med gospodarsko rastjo in zmanjšanjem revščine. V prejšnjih letih je gospodarska rast pomenila a
decline in poverty rates; but between 1973 and 1995, despite an over 30 percent increase
in per capita productivity, U.S. poverty rates rose.
Razred
Warfare Model
Jasno je, da
ameriški model je model uspešne razredne vojne nizke intenzivnosti s korporativno elito
izkoriščanje svojega izboljšanega gospodarskega in političnega položaja za doseganje dobičkov pri
strošek 80 odstotkov. Oslabil je in znižal delovno silo ter s pomočjo
mainstream intellectuals and media, it has reshaped government policies to serve its own
zanimanja. Njeni politični predstavniki si še danes prizadevajo za davčno zakonodajo, ki bo
nadaljnje prestrukturiranje davkov v korist upravičencev preteklih dobičkov
25 let.
Novi davek in
politike dela niso izboljšale rasti produktivnosti v ZDA, ki je ostala v
približno 1 odstotek na leto od leta 1973, kar je manj kot prejšnjih 25 let, in za leta
1979-94, kar je bistveno nižje kot v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Japonskem in Švedskem. The
dobički elite izhajajo iz njenega uspeha pri omejevanju plač, neusmiljenega zniževanja,
regressive tax changes, and harsh cutbacks in the welfare state, which have been
prevedeno v visoke dobičke, visoke dohodke direktorjev in ogromne dobičke na borzi. z
weak productivity growth, there has been a virtual zero sum game, with the elite picking
up the chips at the expense of the losers—80 percent of the population.
Če domnevamo, da
the purpose of the economy is to serve and improve the welfare of the entire body of
državljanov, je bil ameriški model očitno velik neuspeh. Služila je manjšini in
večini ni le uspelo deliti dobička, ki ga je prinesel model, temveč
have suffered from reduced benefits, greater job instability and stress, and a diminution
pričakovanj in občutka upanja za prihodnost. Ni dvoma, da je visoka
stopnje kriminala in uživanja drog v ZDA so povezane z neuspehom države pri zagotavljanju
dostojno delo, pomoč ali spodbudo velikemu številu lastnih državljanov. Neenakost ima
adverse effects on health and mortality through a variety of channels. Richard Wilkinson’s
pomembne študije kažejo, da so v Veliki Britaniji v letih Thatcherjeve in v ZDA med
the Reagan term, the sharply increased income inequality had significant effects on
stopnje umrljivosti, reševanje bolezni, povezanih s stresom, in kriminala. Obstajajo tudi dokazi
that the learning capabilities of children are adversely affected by economic distress.
(Richard Wilkinson, Unhealthy Societies: The Afflictions of Inequality, 1996.)
Razčlenitev
Grožnje
Poleg svojega
blatant class bias and short-run anti-general welfare effects, the U.S. model is immensely
nevarno za prihodnost človeške družbe. Predstavlja kratkotrajni “apres moi le
potop«, v katerem dominantni razred neusmiljeno izkorišča svoje prednosti,
ropanje človeškega in naravnega okolja, slabljenje vsakega občutka skupnosti,
polarizira in ustvarja ogromno množico odtujenih, nezadovoljnih in včasih obupanih
people, and relying on a new police-prison complex to keep them in check. The facade of
demokracija, znotraj katere se to dogaja, postopoma izgublja verodostojnost in morda tudi bo
odnesel zaradi družbenih pretresov, ki bodo verjetno sledili nadaljevanju
application of the model.
Tudi ameriški model
seje seme finančnega zloma, tako doma kot po svetu. Za oba deregulacija
finance and capital markets, and the erosion of regulatory capabilities in a privatizing
in »protivladni« svet, so pomagali ustvariti igralniškemu trgu, ki ga prevevajo
špekulacije, v bistvu neregulirane. V nasprotju s srečnimi Tajsko, Južno Korejo in
Indonesia, which had been brought fully into the global financial markets, the press has
ugotovil, da revna Kitajska, ki še vedno ohranja precejšen kapitalski nadzor, še ni tako
dobro integriran in se zato verjetno izogne resni škodi v zadnji krizi.
No, morda bo Kitajska čez nekaj let imela ustrezne "reforme".
izpolnjujejo pogoje in čez nekaj let bodo svetovne krize morda presegle zmožnosti reševanja
ZDA in IMF.
V ZDA,
povratnih informacij zaradi zunanjih kriz, visoke stopnje zadolženosti potrošnikov in ranljivosti a
greatly inflated stock market provide interrelated threats to stability. But underlying
ti, pri nas in tudi v tujini, vpliv ameriškega modela na spodnjih 80 odstotkov
neupravičencev predstavlja največjo grožnjo. Presežne zmogljivosti grozijo v številnih linijah
activity as the 80 percent don’t have the incomes to buy all that immense flow of
blaga (Alan Simpson in Colin Hines, Who Will Buy?, 1998). Furthermore, there is
vedno prisotna nevarnost, da se bodo uprli svojim zatiralcem, in tudi če ne
odstranitev razgrajačev, jih lahko prisili k dvigu plač in sanaciji socialne države,
s tem naredijo gosi vitkejše, jim odvzamejo nekaj zlatih jajc in zmanjšajo
"konkurenčnost."
nekateri
Alternative
Seveda lahko
je trdil, da je ameriški model preprosto zrel kapitalizem, marksistični model v nedotaknjenosti
in da se vsi premikajo v tej smeri pod novoodkritim kapitalom
moč in konkurenca v novem svetovnem redu; da se bo to nadaljevalo, dokler sistem
proizvaja protisile in krize, ki ga bodo popolnoma uničile.
Malo je
doubt that the U.S. model represents the global trend, but whether it will be fully
realized and cannot be contained short of this, and without coming to a violent end, is
še zdaleč ni jasno. Demokratične strukture ostajajo na Zahodu in so običajne
drugod in globoko nedemokratično delovanje ameriškega modela povzroča odpor
that cannot be dismissed in advance as hopeless. That resistance assumes many forms, but
using the instruments of democracy to try to preserve and enhance social democracy must be
En od njih.
Ta odpor
ne smejo biti ovirani zaradi ideoloških uspehov kapitala. Eden od njih, ZDA
model is a jobs, productivity, and welfare enhancing triumph, I have shown to be false. A
drugič je, da je treba izključiti globalizacijo in zahteve po »konkurenčnosti«.
možnosti socialdemokratske politike. Nobenega dvoma ni, da globalizacija omejuje
socialne demokracije, vendar so njeni omejevalni učinki odvisni od omogočanja popolne hegemonije trga.
Tega ne bi smeli dovoliti – demokracija in izbire ter blaginja narodov
večine naj imajo prednost pred zahtevami gospodarstva, ter z
odločnost in ponovno vzpostavljeno demokracijo lahko.
Kakšne oblike naj
ta prizadevanja trajajo? Treba je vzpostaviti kapitalski nadzor in uvesti davke na transakcije
o trgovanju z devizami, da bi omejili špekulacije in omogočili vladam, da preprečijo
finance capital from counteracting policy decisions deemed important by democratic
vlade. Mednarodni sporazumi, kot so GATT, NAFTA in predlagana večstranska pogodba
Agreement on Investments, which give transnational corporations (TNCs) and supranational
bodies rights to override democratic polities should be drastically revised or—as is
jasno je, da je MAI v celoti ukinjen.
Davki na TNC
prestrukturirati tako, da bo dajal prednost domačim naložbam, obveznosti TNC pa bodo služile njihovim
domače prebivalstvo mora biti jasno opredeljeno v zakonodaji in politiki. Makropolitika bi morala prenehati obstajati
almost entirely preoccupied with the inflation threat and should give substantial weight
za ohranitev polne zaposlenosti. Inflacijske grožnje na podlagi negativnih deviznih tečajev
odzive trga na socialdemokratske politike je treba napadeti z uporabo dohodkov
policy (collective and group regulation of wage and price changes), capital market
controls, and, if possible, coordinated policies among countries. But national policies to
ščititi in služiti večini ni mogoče žrtvovati zahtevam svetovnega trga.
Cilji oz
national policies must be changed from service to the corporate community to working in
the interest of national majorities. All of the needed policy actions and changes
zato je odvisno od tega, da te nacionalne večine ponovno zavzamejo državo in državno politiko.
To je največji izziv: in temelji na razumevanju in preoblikovanju
vprašanja, zavračanje izsiljevanja s trditvami Ni drugih možnosti, obnova
delavskega gibanja in njegove preusmeritve k uresničevanju široke družbene agende ter
razvoj drugih učinkovitih lokalnih organizacij.