Nova knjiga Stevena Pinkerja, Boljši angeli naše narave: Zakaj je nasilje upadlo, je propagandni izkupiček za voditelje in podpornike imperialne države ZDA, ki je trenutno vpeta v številne vojne, z več kot 800 vojaškimi bazami po vsem svetu, uveljavlja in uporablja pravico do ubijanja nesojenih "teroristov" kjer koli na zemlji in še vedno deluje mučilni gulag v tujini ter rekorden in žaljiv zaporski sistem doma. Ni presenetljivo, da je New York Times je knjigo pozdravil tako toplo, z laskavo nedeljsko recenzijo knjige na prvi strani filozofa Petra Singerja, ki je Pinkerjevo knjigo označil za "izjemno pomembno" in "mojstrski dosežek" (9. oktober 2011), skupaj z drugimi pozitivnimi odzivi. Spominja me na dobrodošlico Claire Sterling Terror Network leta 1981, knjiga, ki se tako dobro ujema s poskusom Reaganove administracije, da bi demonizirala Sovjetsko zvezo, pri čemer naj bi Sovjeti stali za svetovnimi teroristi (ki so vključevali Nelsona Mandelo in njegov ANC ter vsa druga odporniška gibanja v tretjem svetu). Sterlingova knjiga je bila intelektualna katastrofa in goljufija (glej kritiko v moji Resnično teroristično omrežje), vendar so ga uradniki iz Reaganove dobe hvalili, glavni mediji pa so ga obravnavali zelo spoštljivo.
Pinker dela isto skladbo kot Sterling. V celoti pogoltne stari model »zadrževanja«, v katerem je bila politika ZDA iz leta 1945 zasnovana za omejevanje ekspanzionizma Sovjetov in Kitajske (»Hladna vojna je bila produkt odločenosti Združenih držav, da zajezijo to gibanje [dveh velikih Komunistične sile] nekje blizu svojih meja ob koncu druge svetovne vojne«). Celo ogromno število smrtnih žrtev v vietnamski vojni je bilo za Pinkerja posledica "fanatične" nepripravljenosti Vietnamcev, da bi se predali višji sili. (»Tri najsmrtonosnejše povojne konflikte so podžgali kitajski, korejski in vietnamski komunistični režimi, ki so bili fanatično predani temu, da bodo preživeli svoje nasprotnike.«) To je precej groba apologetika za agresijo in množično pobijanje.
Za Pinkerja je velika težava v surovih dejstvih ogromne povojne globalne ekspanzije Združenih držav, njihovega ogromnega vojaškega proračuna, vseh teh oporišč, stalne širitve Nata in njegovega prevzemanja odgovornosti »zunaj območja«, vse kljub izginotje glavne sile, ki naj bi potrebovala zadrževanje (Sovjetska zveza).
V treh velikih knjigah v zadnjem desetletju (Povratni udarec, Sorrows of Empirein Nemesis) analitik Chalmers Johnson je na dolgo in široko predstavil naše "nenehno vojaško krepitev od druge svetovne vojne in 737 vojaških baz, ki jih vzdržujemo v državah drugih ljudi"; dejstvo, da je »povratni udarec«, vključno z dogodki, kot je 9. september, odgovor na imperialno širitev in nasilje in da je »bolj kot v večini preteklih imperijev dobro utrjena vojska v središču naših imperialnih avantur«.
Pinker se ukvarja s Chalmersom Johnsonom in njim podobnimi z uporabo "preferenčne metode" raziskovanja, ki je njegov modus operandi na vseh področjih. To pomeni, da nikoli ne omenja Johnsona in nikoli ne obravnava njegovih dejstev in argumentov. Prav tako nikoli ne citira Andrewa Bacevicha, še enega izjemnega in izkušenega analitika, ki daje veliko težo moči vojaško-industrijskega kompleksa (MIC), njegovi dragosti, posledicam povratnega udarca in njegovi grožnji demokratičnemu redu.
Obstaja vrsta drugih kakovostnih analitikov o militarizmu, starih in novih, ki se jim Pinker izogiba, vključno z Gordonom Adamsom, Richardom Kaufmanom, Nickom Tursejem, Thomasom Carrollom, Williamom Blumom, Robertom Higgsom, Ivanom Elandom, Winslowom Wheelerjem, Miriam Pemberton, Frido Berrigan, William Hartung in Catherine Lutz. Nobenega od teh ni v Pinkerjevem precej podrobnem indeksu.
Pinkerju je ljubši James Sheehan, čigar tema v Kam so šli vsi vojaki: preobrazba sodobne Evrope je, da so Evropejci spremenili samo predstavo o državi in naredili državo »ni več lastnico vojaške sile«, temveč »zagotavljalko socialne varnosti in materialne blaginje« (Pinkerjev povzetek). Toda vojaki so še vedno tam, Nato se še vedno širi in on ter sodobna Evropa prispevata vojake v afganistansko vojno in sta bila močno vključena v vojskovanje v Libiji in drugod. Poleg tega so evropski sistemi socialne varnosti že leta napadeni in zdi se, da je dobro počutje navadnih državljanov vse slabši cilj evropskih voditeljev, pa tudi tistih v Združenih državah.
Toda za Pinkerja je Sheehanova tema, četudi zavajajoča, vredna poudarka, saj je odličen nadomestek za razpravo o rasti in moči MIC. Knjige, kot je Johnsonova – ki nam povedo, da institucionalne sile, povezane z MIC, premagajo »boljše angele« – so za Pinkerja nesprejemljive, zato jih ignorira in ne želi razpravljati o zadevnih vprašanjih. Kot pravi Chalmers Johnson, ko so dejstva preveč neprebavljiva, »vskoči ideološka misel«. To velja za Pinkerja. V enem delu svoje knjige z naslovom »Nedavna biološka evolucija?« Pinker izpostavi možnost, da je domnevni trend zmanjševanja nasilja, ki naj bi ga dokumentiral, rezultat naravne selekcije za manj nasilne lastnosti med specifičnimi populacijami človeške vrste, v zadnjih stoletjih skoncentrirano v geografskih regijah, opredeljenih (grobo) kot zahodna Evropa in Združene države. Se pravi tiste dele sveta, kjer so prevladali »civilizacijski procesi« močnih centralnih držav, liberalne demokracije, kapitalizma, odprtih trgov, trgovine, pismenosti, razsvetljenstva, aktivizma za človekove pravice in podobno, torej da mir prevzema zaradi krepitve elementov »boljšega angela« človeške narave.
Nenavadno in nenavadno, čeprav je Pinker očitno prijazen do te ideje o omejeni naravni selekciji, ki poteka med določenimi prednostnimi deli človeške populacije v pravkar omenjenih geografskih regijah, ta del svoje knjige sklene tako, da ga zavrne na podlagi, ne da ne verjame, ampak da ga v končni fazi ne potrebuje. »Ker je nesporno,« piše, »da lahko kulturni in družbeni vložki prilagodijo nastavitve naših boljših angelov (kot sta samonadzor in empatija) in s tem nadzorujejo naša nasilna nagnjenja, imamo sredstva, da pojasnimo vse padce nasilja brez sklicevanja na nedavno biološko evolucijo. Vsaj zaenkrat te hipoteze ne potrebujemo.«
Ta argumentacija ima še druge zabavne značilnosti. Pinker pravi, da je bil "še en zgodovinski preobrat v krajini vrednot 20. stoletja odpor prebivalstva demokratičnih držav proti načrtom njihovih voditeljev za vojno" in porabi precej prostora za opis rasti aktivizma mirovnega gibanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. in pred vojno proti Iraku. Nasprotno, drugje v svoji knjigi krivi gibanja iz 1960-ih za njihov "decivilizacijski" vpliv, morda nenamerno priznava, da so ti protestniki poskušali ustaviti Pinkerjeve odobritve – torej vojne za lastno državo. Pinker ugotavlja, da je v šestdesetih letih 1960. stoletja mirovno gibanje pomagalo pri izvolitvi Nixona, ki je »vojne načrte države premaknil z vojaške zmage na varčevalni umik (čeprav ne preden je v spopadih umrlo še 1960 Američanov in milijon Vietnamcev).«
To je njegov dokaz o učinkovitosti teh mirovnih gibanj proti nasilju. Upoštevajte tudi, da je milijon Vietnamcev »umrlo v bojih«. Očitno ni bilo nobenih vietnamskih civilistov, ubitih z neposrednim napadom, namesto da bi se borili v bitkah. Drugje v tej knjigi je Pinker izrecno povedal, da »vsaj 800,000 civilistov umrl v boju” (kurziv dodan; sklicevanje na oceno Rudolpha Rummela o 843,000 civilnih smrtnih žrtvah v bitkah).
Na koncu, kljub temu velikemu zmagoslavju, ko je na položaj dobil »mirovniško usmerjenega« Nixona, Pinkerju ne uspe razložiti, zakaj so na elite takrat in še vedno ostajajo malo vplivale množice, ki korakajo po ulicah in kažejo rast v duhu »boljši angeli«. Zakaj morajo množice sploh marširati po ulicah? Zakaj se morajo elite še naprej ukvarjati s kopičenjem vojske in resnim nasiljem z visoko gospodarsko ceno, ko pa po njegovem najljubšem strokovnjaku Jamesu Sheehanu država opušča vojaško silo in se osredotoča na materialno blaginjo javnosti? Če institucionalne sile niso razlaga, zakaj se »boljši angeli« ne prebijejo do vodstva?
Pravzaprav, kot že omenjeno, Pinker pojasnjuje, da so Združene države "zajezile" velike slabe države. Trdi, da smo se zadnja leta ukvarjali le z majhnimi vojnami, večinoma proti »neciviliziranim«. V Iraku je bila »meddržavna faza hitra [in] večino smrti v Iraku je povzročilo nasilje med skupnostmi,« očitno ni naša krivda in število smrtnih žrtev običajno napihnejo pristranski ljudje, kot so veterani analitiki, ki so izdelali dve zaporedni oceni » presežne umrljivosti« v Iraku za britanski medicinski časopis The Lancet v 2004 in 2006.
Poleg tega, čeprav najvišji voditelji (nerazložljivo) morda še vedno ne obotavljajo iti v vojno, je v nižjih vrstah prevzel nov etos ljubezni do civilistov. Pinker namenja precej prostora novemu katekizmu Marine Code of Honor, Etičnemu marinskemu bojevniku, katerega načelo je, da morajo marinci zaščititi ne samo sebe in zaveznike, ampak "Vse druge". Pinker pravi, da je to velika novost, tudi če je to le »težnja« (kar ni res: vojaški kodeksi so že dolgo polni pravil, ki se redno ignorirajo). To trditev o novi aspiracijski morali jemlje kot nominalno, z nadaljnjimi zgodbami in citati marincev o njihovi predanosti »vsem drugim«. Ni treba posebej poudarjati, da Haditha in Falluja nista prikazana v Pinkerjevem indeksu.
V 18. stoletju je dr. Samuel Johnson rekel: »Ko se lotim konca mreže in v njem najdem nit, ne pričakujem, da bom z nadaljnjim iskanjem našel vezenje.« Kot nakazujejo tukajšnje ilustracije, bralci Pinkerjevega pretencioznega dela tam ne bodo našli razsvetljenja.
Z
Edward S. Herman je ekonomist, medijski kritik in avtor. Njegov zadnji je Politika genocida (z Davidom Petersonom).