Samantha Power je oblast lačna, nenačelna in slaba učenjakinja. Njena lakota po moči je bila v celoti razvidna iz njenega puhljenja pred člani cionističnega lobija in senata, medtem ko je iskala njihovo podporo za svoje veleposlaništvo pri Združenih narodih, in njene obljube, da se bo borila za "izraelsko varnost" in "pritiskala" za izraelski sedež v Združenih narodih. Varnostnega sveta o njenem nastopu na to funkcijo.
Spomnimo se, da ji je Power namenila precej prostora in ogorčenja "Problem iz pekla": Amerika in doba genocida (Basic Books, 2002) za obsodbo srbskega etničnega čiščenja v jugoslovanskih vojnah, vendar pa je pripravljena spregledati večdesetletno in sistematično izraelsko etnično čiščenje Palestincev in obljubila, da se bo v Združenih narodih borila proti temu, kar je poimenovala »nesprejemljiva pristranskost in napadi na država Izrael.”
Power se je v svoji knjigi močno osredotočila na Bosno in srbsko zlobnost, pri čemer je večkrat omenila in obsodila domnevne srbske načrte in dejanja za iztrebljanje nesrbskega prebivalstva. Power pravi: »Čiščenje Nesrbov ni bil samo izrecni vojni cilj srbskih nacionalistov; to je bil njihov primarni cilj,« saj so iskali »etnično čistost«. Toda kljub nezaslišanemu javnemu negodovanju zaradi tuje brutalnosti so ZDA, Evropa in Združeni narodi naslednja tri leta in pol stali ob strani, medtem ko je bilo ubitih približno 200,000 Bosancev... Kar pa ZDA in njihovi zavezniki niso storili, dokler ni bilo prepozno ... je bilo posredovanje z oboroženo silo, da bi zaustavili genocid.«
Številko 200,000 so sčasoma zmanjšali v establišmentskih virih na približno 100,000 na vseh straneh, vključno z vojaki, Power pa tudi podcenjuje intervencijo Zahoda v teh treh letih in pol v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – sile Nata so dale orožje v roke Nesrbom. skupine v vseh teh letih zatiskale oči pred uvozom sil Al Kaide iz bosanskih Muslimanov za pomoč v boju proti zlobnežem in branile mirovna prizadevanja (s pomočjo Nata in organiziranega jugoslovanskega sodišča ZN) v celotnem obdobju, ko bi končali etnično čiščenje.
Še več, medtem ko so si srbske sile v Bosni prizadevale za ozemlje in izrinile rivalske narodnosti, so to storile tudi druge narodne skupine ob spodbudi Zahoda. Pravzaprav je bilo največje etnično čiščenje med temi vojnami nad Srbi iz Krajine na Hrvaškem avgusta 1995 in Srbi (in Romi) s Kosova leta 1999. In kar je nenavadno, je bila Srbija tista pokrajina, v kateri druge narodne skupine niso bile trpinčene. in prisiljeni v beg. Vse to uhaja iz zelo pristranske zgodovine Power. (Za podrobnosti, vključno s posebnimi referencami na Powerjevo delo, glejte Herman in Peterson, “The Dismantling of Yugoslavia” Mesečni pregled, oktober 2007; Michael Mandel, Kako se Amerika izogne umoru, Pluton, 2004.)
Pristranskost Samanthe Power Problem iz pekla močno presegla njeno pripoved o jugoslovanskih vojnah. Njena selektivnost pri obravnavanju genocida je bila natančno prilagojena zahtevam zunanje politike ZDA. Če so genocide izvajale Združene države same, kot v vojni v Vietnamu in dvofaznem množičnem pobijanju v Iraku (»sankcije množičnega uničenja« so veljale od 1991–2003 ter v vojni in okupaciji 2003–2012), je Oblast jih ne vključuje, niti ne obravnava genocidov, ki so jih v letih 1965–1966 v Indoneziji izvajali vojaški vladarji Gvatemale v zgodnjih osemdesetih ali režim apartheida v Južni Afriki, ki so ga podpirale ZDA.
Čeprav je vsak od teh stolpov nad Bosno v številu ubitih, se ta imena sploh ne prikažejo v Powerjevem indeksu. Omenja indonezijsko invazijo in okupacijo Vzhodnega Timorja (1975–2003), vendar le zato, da bi pokarala Združene države, ker so »gledale stran«, saj je ta zaveznica ubila do 200,000 ljudi (dvojno število v primerjavi z bosanskimi številkami). Toda tukaj napačno predstavlja zgodovino tudi zato, ker ameriški uradniki niso samo »pogledali stran«, ampak so Indoneziji dali zeleno luč za invazijo, ji zagotovili diplomatsko zaščito v ZN in jo oskrbeli z orožjem.
Vredne žrtve
Tako so »genocidi« Samanthe Power dosledno predstavljali »vredne« žrtve, medtem ko so bile tiste nevredne – kot so gvatemalski številni tisoči majevskih indijanskih kmetov in na stotine tisoče poklanih v Indoneziji, Južni Afriki in Angoli – prezrte. Izrael se prav tako ne prikaže v Powerjevem indeksu kljub dejstvu, da je izraelsko etnično čiščenje izjemno jasno, očitno, rasistično in enostransko (srbsko etnično čiščenje je bilo del vzajemnega procesa grabljenja zemlje in na koncu, kot smo že omenili, več Srbov je bilo trajno očiščenih kot Hrvatov ali Albancev in bosanskih muslimanov). Jasno je tudi, da medtem ko Srbi niso poskušali izriniti bosanskih muslimanov iz celotne Bosne, imajo izraelske ambicije glede »izbranega ljudstva« širši obseg, saj vse bolj desničarske vlade Izraela še naprej širijo naselja, razlaščajo palestinsko lastnino in zaradi česar so življenjski pogoji za Palestince nevzdržni na njihovem vse manjšem ozemlju, ki ga zaseda Izrael, ki se noče pogajati o končni mejni črti (Ilan Pappe, Etnično čiščenje Palestine, Oneworld, 2006). »Mirovni proces« je bolna šala, zasnovana ne zato, da bi prinesla mir, ampak da bi zaustavila poravnavo, zaradi katere bi nadaljnje izraelsko etnično čiščenje postalo jasen primer agresije.
Samantha Power je podala nekaj občasnih kritičnih pripomb o Izraelu, zlasti v intervjuju leta 2002 na Berkeleyju, kjer je omenila "velike kršitve človekovih pravic, ki smo jim tam priča" in predlagala, da bi morale ZDA morda posredovati in vsiliti mir. poravnavo o nepopustljivih strankah in dodal, da bi to "lahko pomenilo odtujitev domačih volivcev izjemnega političnega in finančnega pomena" (glej Christine Hauser in Robert Mackey, New York Times Blogi, LED, 5. junij 2013). Power je pozneje obžalovala takšne pripombe in si močno prizadevala pridobiti to močno domačo volilno skupino v času priprav na veleposlaništvo v ZN, pri čemer je njenim članom povedala, da je izraelska "varnost" glavna skrb in da se ji zdi nezaslišano, da bi moral biti Iran "predseduje Konferenci ZN o razorožitvi, kljub dejstvu, da njeno nenehno prizadevanje za jedrsko orožje resno ogroža mednarodni mir in varnost."
Po besedah organizatorja srečanja, rabina Shmuelyja Boteacha, na sestanku za zaprtimi vrati s 40 ameriškimi judovskimi voditelji Power ni samo zanikala kakršnega koli »sovražnosti do Izraela«, ampak je »nenadoma postala globoko čustvena in se trudila dokončati svojo predstavitev, ko je izrazila, kako so jo takšne obtožbe močno prizadele. Solze so ji tekle po licih in mislim, da je pošteno reči, da v sobi ni bilo nikogar, ki ne bi bil globoko ganjen zaradi tega neverjetnega prikaza bolečine in čustev…. Več kot nekaj voditeljev v sobi je pozneje prišlo k meni in reklo, da na podlagi njenih komentarjev in njenega nesramežljivega izkazovanja čustvene navezanosti na varnost judovskega ljudstva … ne bodo nikoli več dvomili v njeno zavezanost varnosti Izraela” ( Citirano v MJ Rosenberg, "Samantha Power Reversal: Another Lobby Win", Huffington Post, 11. junij 2013).
Verjetno je, da če Power ne bi jokala nad varnostnimi težavami Izraela, obsodila vseh njegovih sovražnikov in tako rekoč obljubila zvestobo tej tuji državi, ne bi dobila svojega veleposlaniškega položaja pri ZN. A vseeno je impresivno, da je pridobila senatorko Lindsay Graham, Alana Dershowitza, Franka Gaffneyja, izraelskega veleposlanika Michaela Orena in druge v taboru trdega lobista.
Impresivno je tudi, da bi si lahko pridobila vzpodbude kot analitičarka javnih zadev s svojo osredotočenostjo na srbsko etnično čiščenje in druge zločine ter ogorčenostjo nad njim, položaj veleposlanice ZN pa si je pridobila tako, da se je praktično zavezala zaščiti izraelskega etničnega čiščenja. in kršitve mednarodnega prava.
Toda z neprimernim vedenjem Srbov, vključno z etničnim čiščenjem, napihnjenim, dekontekstualiziranim in institucionaliziranim v propagandnem sistemu kot zločini, in izraelskimi dejanji, ki so v tem istem čudovitem propagandnem sistemu na splošno obravnavana kot maščevanje "terorju" ali problematično odvzem sporne zemlje nevrednim žrtvam, vendar ne »etničnega čiščenja«, izjemna dvojna merila pomagajo prikriti njeno selektivnost, šibko učenost, hinavščino in pomanjkanje načel.
Svoboda ubijanja
Obamova administracija si zelo želi pridobiti Edwarda Snowdna, velikega žvižgača in zato nevarnega za državo nadzora in vladno svobodo ubijanja. Snowden prosi za azil kot človek, ki verjame, da je opravljal javno službo, vendar ga zasleduje in mu grozi vlada, ki ga ima za kriminalca. Če bi ga ujeli ali izročili, bi ta vlada z njim ravnala tako kot z Bradleyjem Manningom, ki so ga mučili in mu grozi dolgotrajna zaporna kazen. Zabavno je videti, kako generalni državni tožilec Eric Holder zagotavlja Rusom, da Snowden, če ga vrnejo v ZDA, ne bo usmrčen ali mučen. Ameriška vlada ima prilagodljiv koncept mučenja in pri svojih dejanjih ni omejena niti z vladavino prava, moralnimi standardi ali obveznostjo govoriti resnico.
Administracija se je zelo potrudila, da bi se dokopala do Snowdna, saj je očitno prepričala več svojih marionet v EU, da izsilijo sestrelitev bolivijskega letala, na katerem je bil predsednik Evo Morales, zaradi suma, da je Snowden morda v njem. In opozorilo je države, ki bi Snowdnu lahko odobrile azil – Rusijo, Ekvador, Bolivijo, Nikaragvo in Venezuelo –, da bi tako dejanje Združene države razumele kot sovražno dejanje in bi bilo drago za državo, ki je odobrila azil. Tako kot pri Julianu Assangeu, ameriška vlada zahteva Snowdnovo izročitev, vendar primera Morales in Anwar al-Awlaki kažeta, da bi se lahko zatekla k drugim sredstvom, da bi ga prijela ali utišala.
V Španiji so poročali, da je državni sekretar John Kerry neposredno opozoril venezuelsko vlado, da bo odobritev azila Snowdnu Venezuelo drago stala, vključno s preklicem vizumov venezuelskim uradnikom, zaprtjem zračnega prostora države Nata za venezuelska letala in drugimi gospodarskimi kaznimi (glej Emili J. Blasco, »Toma represalias contra Venezuela para evitar que acoja a Snowden,« ABC, 18. julij 2013).
ZDA uradniki zanikajo, da so bile izrečene takšne grožnje, vendar so trditve verjetne. Venezuelski predsednik Nicolas Maduro je primer Snowden označil za "preganjanje" in večkrat opozoril na dejstvo, da ZDA že dolgo zavračajo izročitev Luisa Posade Carrilesa, Kubanca, ki je poleg drugih terorističnih dejanj, leta 1976 organiziral bombni napad na kubanskem letalu, ki je ubil 73 ljudi, ki pa se svobodno sprehaja po ulicah Miamija. Maduro ugotavlja, da »Ta 29-letni moški [Snowden] ni sprožil bomb, nikogar umoril ali ničesar ukradel. Vse, kar je naredil, je to, da se je nekega dne pogledal v ogledalo in si rekel: 'Kaj delam svetu? To ni prav.« Uprl se je. On (Snowden) pripada velikemu uporu mladih v ZDA, ki je v teku, uporu vesti, (in) uporu načel."
Maduro zagotovo razume, vendar lahko naredi malo, ampak se tiho upre dejstvu, da pravila o izročitvah ali čezmejnih umorih ali celo invazijah ne veljajo za samooklicano mednarodno policijo, ki jo predstavljata Kerry in Power. Hkrati pa Američani teh stvari ne razumejo, ker jih mainstream mediji ne obremenjujejo z novicami in debatami, ki bi jih prisilile v soočenje z izjemo ZDA in radikalnimi dvojnimi merili. Zato je treba Snowdnove in Madure očrniti in utišati.
Z
Edward S. Herman je ameriški ekonomist in medijski analitik, specializiran za korporativna in regulativna vprašanja ter politično ekonomijo in medije.