Predsednik državnega udara George W. Bush je tri revne in nepovezane države označil za »os zla«, kar odraža občutljivost tega velikega moralista za dobro in zlo. Zaradi tega izrazitega jezika je bil izpostavljen določeni meri kritik celo v glavnem tisku, vendar tam nihče ni predlagal, da bi takšen jezik, kot je tako pogost v tem post-orwellovskem svetu, bolj ustrezal avtorju in njegovim sodelavcem.
V Združenih državah je močna politična os zla, ki podpira Bushev režim, ki vključuje naftno industrijo, vojaško-industrijski kompleks (MIC), druge transnacionalne družbe in krščansko desnico, ki so vsi pomembno prispevali k Bushevemu volilnemu zmagoslavju, in vsak od njih je zastopan na visoki ravni v administraciji, vključno z, poleg samega Busha, Cheneyjem, Rumsfeldom, O'Neillom in Ashcroftom.
Ta RESNIČNA os zla uporablja 9. september in »vojno proti terorizmu« za izvajanje svoje zunanje in domače agende v resnično impresivnem obsegu in zaenkrat brez večjih ovir doma ali v tujini.
Kar je opazno pri njihovi agendi, je, da je v nasprotju z vsemi zahtevami za mir, globalno demokracijo, gospodarsko enakost in pravičnost, zaščito okolja in okolja ter globalno stabilnost. Predstavlja izbiro premočne državne elite, ki je odločena kratkoročno utrditi svojo ekonomsko in politično prednost, ne glede na ceno globalne družbe.
Pospešujejo vse grde trende militarizacije in globalizacije, ki so pripeljali do naraščajočega nasilja, dohodkovne polarizacije in močnih protestov proti Svetovni trgovinski organizaciji, IMF in Svetovni banki.
Upoštevajte naslednje:
1. Nova oboroževalna tekma:
Še pred 9. septembrom se je Busheva vlada zavzemala za večji proračun za orožje in za tisto velikansko neumnost in ofenzivno vojaško grožnjo, nacionalno raketno obrambo.
Z 9. septembrom in propadom demokratov namenjajo veliko milijard vsemu, kar želi MIC, in z njihovim bolj nasilnim vedenjem in grožnjami v tujini bodo morale slediti druge države. To od civilne družbe zahteva ogromna sredstva in bo zaostrilo konflikte, ki temeljijo na zmanjševanju stroškov in bolečinah za običajne državljane. Enako bo veljalo po vsem svetu.
Tako se bo polarizacija dohodkovnih učinkov korporativne globalizacije povečala s to preusmeritvijo virov na orožje. Kot ugotavlja Jim Lobe, »se zdi, da so kakršna koli upanja, ki so obstajala v poznih devetdesetih za novo dobo globalnega sodelovanja v boju proti revščini, boleznim in grožnjam okolju, izpuhtela« (Dawn [Pakistan], 1990. januar 23).
Popolna neracionalnost in neodgovornost tega povečanja proračuna za orožje se odraža v dejstvu, da skoraj nič od tega ni povezano z grožnjo Bin Ladna in njegovih sil. Orožje, zasnovano za boj proti sovjetskim tankom, gre naprej, kot tudi napredna nova letala in protiraketni obrambni sistem, ki komajda odgovarjata Bin Ladnu, ampak namesto tega predstavljata MIC bedarije in hitenje po popolni globalni vojaški hegemoniji "polnega spektra".
2. Novo nasilje:
Washingtonska os je ugotovila, da je vojna in zavijanje v zastavo ravno tisto, kar je bilo potrebno za odvrnitev javnosti od vprašanj kruha in masla, navajanje javnosti, da namesto tega uživa v igri vojne in navija za našo stran, medtem ko mi premagamo še enega majhen nasprotnik, ki mu bodo morda sledili še drugi.
Kot je pred skoraj stoletjem z ironijo zapisal veliki politični ekonomist Thorstein Veblen, »senzacionalni pozivi k patriotskemu ponosu in sovraštvu zaradi zmag in porazov ... [pomagajo] usmerjati ljudski interes k drugim, plemenitejšim, institucionalno manj nevarnim zadevam kot je neenaka porazdelitev bogastva ali udobja bitja. Vojne in patriotske preokupacije utrjujejo barbarske vrline podrejenosti in predpisujoče avtoritete ... Takšna je obljuba, ki jo daje močna nacionalna politika« (Theory of Business Enterprise [1904]).
Busheva ekipa grozi, da bo pretepla vsakogar, ki "daja zatočišče teroristom" ali želi izdelati "orožje za množično uničevanje" brez naše odobritve. Izrael je seveda izvzet iz tega pravila in je dobil carte blanche, da razbije palestinsko civilno družbo.
Bush in njegovi vodje se bodo odločili, kdo so teroristi, kdo jim daje zatočišče in kdo lahko izdeluje orožje. Zlahka je predvidljivo, da bo kdorkoli, ki se upira procesu korporativne globalizacije in poskuša slediti neodvisni razvojni poti, kršil človekove pravice, dajal zatočišče teroristom ali kako drugače ogroža "nacionalno varnost" ZDA, kar bo imelo strašne posledice.
Ker sedanji proces globalizacije povečuje neenakost in revščino, se bodo protesti in upori še naprej pojavljali. Odgovor ZDA je jasno izražen v »vojni proti terorizmu« in hkratnem prizadevanju za »prosto trgovino« ter zmanjševanje izdatkov za civilno družbo doma in v tujini.
Washingtonska os si prizadeva tudi za »vojno proti revnim«, ki se bo zlahka zlila v »vojno proti terorizmu«, saj bodo revni prisiljeni k uporu, odpor pa bodo razlagali kot terorizem.
To je v veliki ameriški tradiciji, ki je bila dosežena na visoki ravni s strmoglavljenjem demokratične vlade v Iranu leta 1953 in postavitvijo šaha, atentatom na gvatemalsko demokracijo s strani Eisenhowerja in Dullesa leta 1954, vojno proti Vietnamu in ZDA. -sponzorirana selitev demokratičnih vlad s strani držav nacionalne varnosti po vsej Južni Ameriki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šlo je za vojne, domnevno proti »sovjetski grožnji«, v resnici pa proti revnim in populistični grožnji »prosti trgovini«.
Busheva ekipa očitno grozi s še večjim nasiljem, kot smo mu bili priča v tistem prejšnjem obdobju. Vojaška sila, ki jo nadzorujejo, je relativno močnejša in brez sovjetskih omejitev. S pomočjo bolj centraliziranih in komercializiranih medijev so spravili prebivalstvo v stanje gorečnosti vojnih iger.
V vlado so vrnili nekaj najbolj gorečih zagovornikov terorizma in odredov smrti iz Reaganovih let v Otto Reichu, Richarda Perla, Paula Wolfowitza, Johna Negroponteja, Elliotta Abramsa in Lina Guterrieza; moški, ki zdaj lahko delajo v morilcem bolj prijaznem okolju.
3. Povečana podpora avtoritarnim režimom.
Združene države so dejavno pomagale priti na oblast in podpirale veliko število morilskih režimov v letih 1945-1990 z izgovorom sovjetske grožnje, v resnici pa zato, ker so bili ti režimi ustrezno podrejeni interesom ZDA in so voljno zagotavljali tisto ključno »ugodno klimo investicije« (zlasti razbijanje sindikatov). Ko je sovjetska grožnja izginila, je nekaj časa obstajala težava pri iskanju racionalizacij za dolgoletno in strukturno zakoreninjeno protipopulistično in protidemokratično pristranskost, zdaj pa imamo »vojno proti terorizmu«, ki se bo kar dobro obnesla.
Washingtonska os je že pridobila podporo vojaškega diktatorja Pakistana, nekdanjega stalinističnega šefa Uzbekistana, in jasno je, da bo pripravljenost služiti »vojni proti terorizmu« prevladala nad kakršnimi koli slabimi lastnostmi političnega vodstva.
Hkrati bo sodelovanje z vojno, tako kot pri Šaronu pri njegovem eskaliranem zatiranju Palestincev in Putina v Čečeniji, pomenilo podporo notranjemu nasilju nad disidenti in manjšinami, oblikam državnega terorizma, ki se bo zlahka interpretiral kot del »vojne o terorizmu." Tako kot militarizacija in vojna ne vodita k demokraciji, bodo učinki mobilizacije držav za podporo vojni washingtonske osi zla škodili demokraciji po vsem svetu.
4. Učinki destabilizacije.
Korporativna globalizacija je imela velik destabilizacijski učinek v svetovnem gospodarstvu, saj je povzročila povečano brezposelnost, civilne proračunske reze, obsežne notranje in zunanje migracije ter uničevanje okolja. Agresivnejši prodor naftnih interesov v sodelovanju z lokalnimi vladami v Nigeriji, Kolumbiji in zdaj Srednji Aziji ter nova vojna proti terorizmu bi morala okrepiti trende destabilizacije.
5. Boj proti demokraciji doma.
Na vseh ravneh se je Busheva ekipa borila proti osnovam demokracije in poskušala osredotočiti neodgovorno vladno oblast v svojih rokah. Sama militarizacija je protidemokratična, vendar je ekipa poskušala zrahljati omejitve Cie in policije, zmanjšati dostop javnosti do vseh vrst informacij in omejiti svobodo govora.
Vzpostavili so tajno vlado in državo usmerjajo k bolj odkrito avtoritarni vladi, in če lahko to obdržijo, bi morala njihova načrtovana odprta vojna proti terorizmu dobro služiti temu cilju.
6. Busheva "vizija" proti "koncu zgodovine."
Ta proces se ne ujema dobro z vizijo Francisa Fukayame o novem mirnem, demokratičnem redu, ki bi sledil smrti Sovjetske zveze in zmagi kapitalizma.
Fukayama je zgrešil čoln v treh primerih. Ni videl, da bi konec Sovjetske zveze in prenehanje socialistične grožnje prav tako odpravila potrebo po prilagajanju delavstvu s koncesijami socialnega varstva – z drugimi besedami, da bi lahko prišlo do vrnitve k čistemu kapitalizmu, kot ga je opisal Karl Marx v prvi zvezek Kapitala.
Drugič, spregledal je, da bo globalizacija podjetij in večja mobilnost kapitala povzročila globalno »rezervno vojsko dela« ter oslabila pogajalsko moč in politični položaj delavstva.
Nazadnje ni priznal, da bi brez »zadrževanja« Sovjetske zveze lahko Združene države svobodneje uporabile silo pri služenju svojim transnacionalcem, prisilile države tretjega sveta, da se pridružijo povezavi »proste trgovine«, in jim preprečile, da bi služile potrebam svojih državljanov (v nasprotju s potrebami transnacionalne korporativne skupnosti).
Ker bo celoten proces vključeval nadaljnjo polarizacijo in osiromašenje velikega števila, so upori neizogibni, kar upravičuje večjo militarizacijo in stopnjevano vojno proti "terorizmu" v začaranem krogu.
Kaj je lahko bolj strašljivega in nevarnega za svet kot soočenje z washingtonsko osjo zla kot nadvladujočim imetnikom »orožja za množično uničevanje«, ki ga skuša izboljšati in narediti bolj uporabnega, z dolgotrajno aroganco in samopravičnostjo elite na najvišji ravni vseh časov in brez protiutežne sile na vidiku? Bin Ladnova grožnja ni nič v primerjavi.
Še več, grožnja Bin Ladna izvira iz dejanj ZDA, ki so igrala ključno vlogo pri izgradnji mreže Al Kaide, in politik, ki so Bližnjem vzhodu naredile pekel ter polarizirale dohodke in bogastvo po vsem svetu. Krog nasilja bo prekinjen le, če bo washingtonska os zla premagana, odstavljena s položaja in zamenjana z režimom, katerega cilj je služiti širšemu krogu volivcev kot so nafta, MIC, druge transnacionalne družbe in krščanska desnica.