Vir: Counterpunch
Briljantni venezuelski mislec Reinaldo Iturriza je bil pred kratkim pisal o "razdružitvi".. Iturriza meni, da je veliko volivcev čavistov in militantov postalo nepovezanih. Po njegovem mnenju niso ravno depolitizirani. Namesto tega je politika države postala tako prazna – brez vsebine – da stojijo ob strani in čakajo. Iturriza je napisal tudi pomembna besedila o polarizacija v politiki kot nekaj pozitivnega. V njegovem leksikonu gre pri polarizaciji za dva različna, razredno zasnovana politična projekta, ki se soočata drug z drugim. Prav tovrstno tekmovanje je izginilo iz venezuelske politike.
Iturrizine trditve o razdružitev ki izhajajo iz a pomanjkanje politične polarizacije so zelo zanimive, še posebej, če jih kombiniramo z interpretacijo dogajanj, ki so pripeljala do izpraznitve venezuelske politike prave vsebine, do izgube »polarizacije«. Tu se za celovito razlago oddaljimo od kapitalistične in neoliberalne normalnosti. To pomeni, da se moramo potruditi razumeti naravo normalne kapitalistične politike, namesto da bi jo jemali za samoumevno. To je zato, ker če se ne distanciramo od kapitalistične normalnosti, ne bomo zaznali, kaj se je zgodilo pred približno petimi leti v Venezueli. Pravzaprav je takrat prišlo do tihega, nenapovedanega preloma, zaradi katerega se je polovica čavizma razmahnila.
Kapitalistična normalnost vključuje osnovno ločitev med politiko in ekonomijo. Ločitev seveda ni absolutna. Vendar pa kapitalizem v nasprotju s prejšnjimi družbenimi formacijami prinaša pomembno stopnjo avtonomije v gospodarstvo, ki zdaj deluje po spontanih zakonih (natančno to avtonomijo nam navdušenci nad prostim trgom nenehno govorijo, naj spoštujemo). Pod neoliberalizmom se ta ločitev med gospodarstvom in politiko nadaljuje s paradoksalno zapletenostjo, da čeprav neoliberalni politiki nenehno tarnajo o zlu ekonomske intervencije, nenehno intervenirajo v imenu kapitalistične zasebne lastnine (vendar nikoli v korist ljudi).
Tihi dogodek, ki je pretresel Venezuelo v letih 2015–16, je vključeval nenadno vrnitev v kapitalistično normalnost. Približno v tistem času se je Madurova vlada odločila umakniti posegom v gospodarstvo. Spremembe v njegovem kabinetu v tistih letih to kažejo: prvi poslovnež, ki je prevzel ključno gospodarsko vlogo v bolivarski vladi, je z imenovanjem Miguela Péreza Abada za vodjo industrije in trgovine, medtem ko Rodolfo Marco Torres, podjetniški tehnokrat, zasede različne ključne vloge v vladi. Maduro medtem spreminja vodenje državne naftne družbe PDVSA, ki je bila doslej ključna za gospodarski intervencionizem. Skupaj s tem premikom v vladi pride zgovoren politični dogodek: poraz na parlamentarnih volitvah decembra 2015, na katerih se številne nekdanje čavistične trdnjave obrnejo in namesto tega glasujejo za opozicijo.
Prelom, ki so ga nakazali rezultati volitev leta 2015, dobi odločilno potrditev, ko Madurova vlada za izgubo okrivi nevednost ljudi in pomanjkanje politične zavesti. To počne, namesto da bi razmišljal o globokih vzrokih nezadovoljstva ljudi in poskušal popraviti. Na ta način se kapitalistično poslovanje kot običajno napoveduje na dveh frontah: prvič, vladna ministrska zasedba pravi ljudem ne bomo posegali v gospodarstvo v vašem imenu; drugič, vladni povolilni diskurz ljudi spominja na to naj ne mislijo, da v politiki kaj štejejo. V nadaljevanju nas čaka val privatizacij, ki se v polnem zamahu nadaljuje vse do danes. A najpomembnejše sporočilo je že na mestu: politika ni povezana z ljudmi - ti v njej nimajo nobene vloge -, temveč bolj z delitvijo moči med interesnimi skupinami.
To je spretnost, ki je večina opazovalcev ne prepozna in se skriva za trenutno razširjeno razdružitev med venezuelskimi volivci (za Iturriza) oz depolitizacijo (za tiste, ki se z njim ne strinjate). Ne glede na izraz, ki se uporablja, pa je tisto, kar jasno ločuje Venezuelce od večine drugih ljudstev na svetu, nedavni spomin na sodelovanje v politiki in na to, da je vlada posredovala v njihovem imenu. V bistvu je to stvar poznavanja oblike politike, v kateri so ljudje nastopali kot agenti, ne pa politike zgolj frakcijskega boja. Pomembno je priznati, da prvo ni normalna situacija v kapitalizmu. Pravi pomen Konec zgodovine in zadnji človek Francisa Fukuyame, ki je to zelo dobro razumel, je, da ljudje niso več agenti, akterji, ki so sposobni kolektivno projektirati in določati svojo prihodnost.
V tem smislu je nazoren pogled v nekoliko bolj oddaljeno preteklost. Kaže, da se je cikel izjemnosti, ki se je zgodil z bolivarskim procesom v Venezueli, v resnici začel z vstajo Caracazo leta 1989 – na videz neposreden odgovor na neoliberalizem »konca zgodovine«. Ta upor je bil v bistvu zavračanje neizogibnosti tržnih zakonov in njihove avtonomije (o pomanjkanje alternative, v Thatcherspeaku). Hugo Chávez je to vztrajanje pri popularni agenciji kasneje prevedel v inovativno in eksperimentalno politiko, ki vključuje državno posredovanje v gospodarstvu. To je bila politika, v kateri je štela ljudska večina. Ciklus izjemnosti in ekonomske intervencije, ki je predstavljal bistvo Chávezove epohe, se je končal v letih 2015–16 v dogodku, ki ostaja neviden, kljub njegovim uničujočim posledicam tako za baze Chavista kot na ravni svetovne zgodovine.
Pot do rekonstrukcije intervencionistične politike in ponovnega zloma s kapitalistično normalnostjo bo zagotovo težka. Vendar pa bo neizogibno vključevalo prepoznavanje edinstvenosti čavistične politike v njenem prejšnjem »polarizirajočem« in intervencionističnem načinu, brez katerega bo nedavna obnova ostala najverjetneje nevidna in v najboljšem primeru slabo označena. Na srečo v Venezueli poteka počasen proces izvidovanja in obnove. desafiliados, zlasti med ljudmi na podeželju in tistimi, ki sodelujejo v komunah. Še vedno, brez jasnega spomina na kaj je vendar is več — pojav popularne agenture v politiki — to izjemno modalnost bo težko obnoviti.
Ponovno združevanje, ki poteka med desafiliados je zaenkrat kapilarna in negotova, zavedajoč se lastne marginalnosti. Jasno je, kje je upanje: v Unión Comunera, novo prizadevanje za usklajevanje komunalnih projektov, je en vznemirljiv vrhunec. Večino od desafiliados v Venezueli gledajo na Cháveza kot na ključno referenčno točko. Imajo prav, da to storijo, saj se je Chávez kljub pogostemu govorjenju o neizogibni zmagi bolivarske revolucije na globlji ravni zavedal, da prekinitve kapitalističnega poslovanja kot običajno ni mogoče prepustiti toku zgodovine, temveč zahteva nenehno eksperimentiranje in izumljanje. Prvega lahko razumemo kot del Chávezovih prizadevanj, da ohrani moralo ljudi visoko. Slednji kaže na njegovo globoko razumevanje izjemnega, borbenega značaja socialističnih projektov in borbenega, intervencionističnega duha, potrebnega za njihovo ohranitev pri življenju.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate