Če državnega udara ne bi bilo v teku, bi si ga nekdo moral izmisliti, da bi zbral množice. To morda velja za današnjo venezuelsko vlado, ki jo pesti toliko težav, in to je eden od razlogov, zakaj nekateri ljudje ne morejo verjeti zadnji trditvi predsednika Nicolása Madura, da je žrtev načrtovanega poskusa državnega udara. Kljub temu so bili pred dvema tednoma predstavljeni pravi dokazi o zaroti v vrstah venezuelskih zračnih sil. Pravzaprav so pomembni trije elementi: resnični dokazi, resnični obveščevalci in na srečo resnične aretacije.
Ena od aretacij je bila aretacija Antonia Ledezme, župana metropolitanskega Caracasa. Treba je priznati, da vezi tega sumljivega desničarskega politika z zaroto letalskih sil niso zelo jasne. Še več, načrt letalskih sil za bombardiranje različnih lokacij v Caracasu, vključno s predsedniško palačo, je lahko le oddaljeno povezan z načrti Ledezme in drugih vidnih opozicijskih voditeljev, da prevzamejo oblast z nedemokratičnimi sredstvi, saj naj bi se ta vojaška zarota imela za "bolivarsko" ( tj. »chavist«) – vsaj tako je namignil Maduro v televizijskem prenosu po vsej državi 12. februarja.
Namesto tega Ledezmina aretacija temelji predvsem na vsebini dokument, imenovan »nacionalni prehodni sporazum« ki ga je razvil z dvema drugima protivladnima voditeljema: Leopoldom Lópezom in Marío Corino Machado. Ta izjava, ki naj bi bila objavljena 12. februarja, se nanaša na venezuelsko vlado kot na "končno fazo" in izraža potrebo po "imenovanju novih oblasti". Omenja tudi prestrukturiranje gospodarstva in amnestijo »političnih zapornikov«. Po mnenju provladnih pravnikov »sporazum o prehodu« ne pove dovolj jasno, da predvideva politično spremembo v ustavnem, demokratičnem okviru.
Najverjetneje bi lahko (in bo) razlago tega dvoumnega besedila argumentirali obojestransko. Kljub temu, ne glede na to, kako se vprašanje reši, venezuelske množice so zelo zadovoljni z Ledezmino aretacijo, kot bi moral biti vsak razumen človek, saj je župan odgovoren za velike kršitve človekovih pravic v preteklosti: nazadnje kot udeleženec poskusa državnega udara leta 2002, ki je privedel do precejšnjega prelivanja krvi, in prej kot guverner zveznega okrožja, ki je vodil državo čete, ki so med vstajo v Caracazu leta 4000 ubile kar 1989 civilistov.
Kaj pa morebitna vpletenost vlade ZDA v to nedavno odkrito zaroto? Ne smemo pozabiti, da veliko državnih udarov proti priljubljenim, levo usmerjenim režimom ni zasnovanih v laboratorijih Cie, temveč jih oportunistično podpirajo vlada ZDA in njene agencije. Na primer, vojaška zarota za odstranitev Patricea Lumumbe z oblasti, ki jo je zasnoval polkovnik Joseph Mobutu, je padla v roke zelo odpuščenega agenta Cie Larryja Devlina, ki jo je navdušeno podprl. Devlin je bil vodja postaje Cie v Kinšasi in Washington ga je obtožil, da je Lumumbo zastrupil s spremenjeno zobno pasto, kar se mu je zdelo neprivlačno.
V današnji Venezueli je malo verjetno, da bi ameriška vlada lahko neposredno orkestrirala zaroto, ki se imenuje "bolivarska" in izvira iz venezuelskih zračnih sil. Kljub temu si Bela hiša morda prizadeva za prefinjeno promocijo takšne stvari in jo kasneje izkoristi. Eden od možnih scenarijev bi vključeval začetni vojaški udar disidentskih bolivarskih častnikov, ki bi mu sledil razpis volitev, na katerih bi se pojavila zakonita in priznana opozicija – v kateri bi sodelovali osebnosti, kot so Henrique Capriles, Antonio Ledezma, María Corina Machado in Julio Borges – in prevzela oblast. .
Možnost vojaškega udara, ki bi mu sledile prenagljene volitve – dvostopenjsko strmoglavljenje – bi lahko bila tisto, kar je v ozadju medijske kampanje proti Venezueli, ki jo vodijo ZDA in ki se je odvijala v zadnjih tednih in vključuje ekstravagantne trditve o vladnih osebnostih, ki vodijo mednarodno trgovino z mamili. Na takšen načrt so opozorili tudi v besedah, ki so nedavno ušle Juliu Borgesu iz opozicijske stranke Primero Justicia. Ko so ga na radiu Unión vprašali, kako bi se odzval na državni udar, je Borges odgovoril, da bo njegova stranka, namesto da bi si prizadevala za ponovno vzpostavitev ustavnega reda, "takoj razpisala volitve." To spominja na tranzicijo v Hondurasu leta 2009, v kateri je državnemu udaru, ki je vzpostavil kratkotrajno in nepriljubljeno vojaško vlado, sledila goljufiva izvolitev Porfiria Loba.
Predsednik Maduro je s potezo proti Ledezmi po večmesečnem razočarajočem popuščanju poslovnim sektorjem očitno dosegel točke pri venezuelskih množicah, kot je prav tako dosegel točke pri »Dakazo« posegi v trgovinah z električnimi aparati (vključno z enim z naslovom Daka), ki je potekal pred več kot letom dni. Vendar se je ta zgodnejša poteza, čeprav zelo priljubljena, izkazala za malo smiselno, saj je vlada po zmagi na volitvah tistega novembra hitro odstopila od nadaljnje gospodarske intervencije.
Sedanja konjunktura je precej podobna: če Maduro Ledezmovi aretaciji sledi z drugimi odločnimi dejanji, ki kažejo resnično predanost ljudskim željam – povečan državni nadzor nad gospodarstvom, boj proti korupciji in tihotapljenju na vseh frontah ter širjenje demokracije v stranki PSUV in Gran Polo Patriótico – dogodki prejšnjega tedna bi lahko pomenili pomembno in ugodno prelomnico v obdobju po Chavezu. Alternativa, ki je preprosto pridobitev točke in nadaljevanje skoraj dveletnega umika vlade od socialističnega projekta, bi se izkazala za zelo nepriljubljeno in bi tvegala neugodne rezultate na parlamentarnih volitvah, ki bodo pozneje letos.
Chris Gilbert je profesor politologije na Universidad Bolivariana de Venezuela.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate