Ko se je predsednik Maduro odzval na nedavno Belo hišo izvršilni red ko je Venezuelo razglasil za nacionalno varnostno grožnjo, najprej dejal, da je "frankenštajnov" in kasneje, da je "shizofreno", je morda naredil majhne napake glede literature in psihiatrije, vendar je bilo njegovo stališče dovolj jasno: Obamov odlok is malo podobna Frankensteinovi pošasti (mešanica) in res prihaja iz vlade z razcepljeno osebnostjo.
Pravzaprav je politika ZDA, tako kot večina severnih vlad, globoko iracionalna. To je delno zato, ker je usklajeno med različnimi oligarhičnimi interesi in monopolnimi skupinami, zaradi česar je uradni diskurz resnično nekaj epifenomena. Vendar tudi zato, ker se politična sfera podreja neskladnim, heterogenim časovnim okvirom.
Globoka notranja ura ameriške politike – ki tiktaka v notranjosti države – je akumulacija kapitala. Zahteve po akumulaciji kapitala, ko vdrejo na površje običajne nacionalne in mednarodne politike (s svojimi vsakodnevnimi srečanji na vrhu, volitvami in vsakodnevnim sprejemanjem zakonodaje), povzročijo nenavadne učinke, ki kljubujejo racionalnosti tega bolj vidnega prizorišča.
Vzemimo primer politike ZDA glede Venezuele. Nedavno politično panoramo te države je najprej opredelila bolivarska reformistična vlada, ki se je odločila za projekt postopne diverzifikacije proizvodnega aparata v kitajskem slogu, in, drugič, desničarska opozicija, ki (ker je bila tiho posvetovana o vladnih reformah) je bila nagnjena k potrpežljivemu čakanju na prihajajoče volitve, na katerih je predvidevala pomembne uspehe.
Nenadoma se je vse to spremenilo. V mesecih, če ne tednih, se je starejši scenarij umaknil položaju, ki ga zaznamujejo vsesplošna politična nepokorščina s strani opozicije, hujša gospodarska situacija, alarmantne informacije o državnih udarih in zdaj odprto vmešavanje ZDA.
Zakaj se je to zgodilo? Nobeno racionalno zaporedje korakov na notranjem prizorišču ne pojasni, zakaj bi morala Madurova vlada opustiti svoj skrbno oblikovan reformizem, niti zakaj bi morala venezuelska opozicija opustiti svoj načrt za zelo verjeten uspeh na volitvah konec leta 2015 in 2018. Prvi ključ do resne razlage je, da najti bolj v ameriško-savdsko usmerjenem padcu cen nafte, ki se je zgodil novembra lani.
Padec cen nafte je bil globok glas govora mednarodnega kapitala, ki je izbruhnil kot od nikoder in v nasprotju z ritmom lokalne in vidne venezuelske politike. Ko je spregovoril mednarodni kapital, je prekrižal vse lokalne načrte, saj počasen časovni okvir načrtov bolivarske vlade za diverzifikacijo gospodarstva in želvji koraki pohoda venezuelske opozicije proti prihajajočim volitvam kar naenkrat niso bili več izvedljivi.
Pojavili so se novi igralci in nove, presenetljive akcije. Med njimi je bilo nasprotovanje opozicije glede več decembrskih nominacij za “Državljansko moč”, njihova zunajparlamentarna nepokorščinaje skrivnostna zarota letalskih sil, zdaj pa še eksotične izjave Bele hiše. Te je mogoče razumeti le kot politične površinske učinke, ki ustrezajo ritmu kapitalistične akumulacije. Pravzaprav se mora načrtovani padec cen nafte obrestovati, ne srednje- ali dolgoročno, ampak bolj takoj!
Kaj naj zdaj, ko je prišlo presenečenje, storijo venezuelska vlada in ljudje? Tveganja te nove situacije so več kot očitna, vendar bi moralo biti jasno, da je bila bolivarska vlada skrajno neumna, ko je mislila, da lahko sledi netvegani poti v socializem, kar je bila težnja, izražena v usklajenem »Kitajski model« počasnega razvoja proizvodnih sil države z neškodljivimi reformami. To je večni socialdemokratski mit, ki se vedno projicira na kapitalistične gradualistične časovnice in fantazije o normalnosti. Mit je, da sam kapitalizem, ko občasno prevzame fašistično modalnost, prevzame odgovornost za razkritje.
Ali ni čas, da Venezuela poskusi nekaj drugega, ko je normalnost brez tveganja, ki spoštuje pravila, udarjena v skale? Da Maduro venezuelsko ustavo vihti kot talisman in hkrati zaprosil za izjemna pooblastila, pokaže, da je ujet med dvema možnostma. Vendar je za bolivarsko socialistično gibanje kot celoto jasno, da je neka različica slednje možnosti – to je razglasitev izredno stanje – je prava pot.
Resnično izjema pa ni nič drugega kot socializem: zanikanje kapitalističnih avtomatskih mehanizmov in ur vseh vrst v korist premišljene človeške konstrukcije. Ne gre niti za preganjanje imperialistične pošasti na severni tečaj niti za njeno ignoriranje, temveč korakanje v taktu lastnega bobnarja. Ritem tega bobnarja zaznamujejo potrebe množic, katerih programirano zadovoljevanje (s trdnimi koraki v socializem) je najbolj zanesljiva zaščita, ki jo lahko ima Madurova vlada, ko se sooči z imperializmom.
Chris Gilbert je profesor politologije na Universidad Bolivariana de Venezuela.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate