William Shakespeare bi bil rad priča brexitu. Očitno je prisotnih veliko njegovih tem: prijateljstvo in izdaja; resnica in laž; prevara in izdaja.
David Cameron si izmisli referendum kot trik, da bi pridobil več moči od EU in pod svojim vodstvom združil torijevce. Namesto tega konča izven Evrope, z morebitnim prenehanjem delovanja Škotske in težavami s Severno Irsko. Njegov prijatelj Boris Johnson, ki se obrne proti EU, da bi dobil Cameronovo službo, ga je izdal. Toda Johnson ne želi kandidirati za predsednika vlade, ker ga je njegov prijatelj Michael Gove izdal. In brexit ima kot kolateralno škodo – vodja druge stranke, laburistov, z večino svojih poslancev je pozval Jeremyja Corbina, naj odide. Zavrača, češ da je večina članov stranke z njim. Ampak potem, ali poslanci ne predstavljajo volivcev?
Brexit ponuja nenavaden prikaz britanskega političnega sistema, ki je vedno veljal za najboljši primer parlamentarne demokracije. Referendum ni osnova parlamentarnega sistema, kjer volitve temeljijo na strankah, z močno identiteto in zgodovino. Laburistični volivci volijo laburiste. A referendum postane prečno vprašanje in pri brexitu jih je tretjina glasovala proti stališču sindikatov in stranke, ki se je zavzemala za Ostanek.
Enako se je zgodilo s torijci. Vsaj 35 % jih je glasovalo proti Cameronovi kampanji za ostanek. Pravzaprav so ljudje glasovali glede na to, kar so čutili kot svojo identiteto. Tako je London skupaj z drugimi kozmopolitskimi državljani glasoval za Ostanek. Tisti s podeželja, tisti, ki so se počutili zapostavljene, so množično glasovali za brexit.
O tem je bilo že dovolj napisanega. In kako je ta vrsta neoliberalne globalizacije propadla in ustvarila vse več jeznega in revnega prebivalstva. O čem naj zdaj razpravljamo: ali je referendum orodje demokracije? Poglejmo, kateri so bili argumenti za brexit, zaradi katerega je 17 milijonov ljudi glasovalo za izstop iz EU. No, bile so lažne, kot sta priznala tudi glavna zagovornika brexita, Nigel Farage in Boris Johnson.
Trditev, da je Združeno kraljestvo dajalo Bruslju 350 milijonov funtov na teden, ta denar pa bi lahko namesto tega šel v nacionalni zdravstveni sistem, je bila goljufija. Neto prispevek EU v višini 150 milijonov funtov na leto je neto znesek, ki ga Združeno kraljestvo prejme od EU. Molk Bruslja o tem vprašanju predvsem zaradi izogibanja vmešavanju v notranjo politiko je bila velika napaka.
Tudi argument, da si bo Združeno kraljestvo z izstopom iz EU povrnilo »svojo neodvisnost«, kot je dejal Johnson v svojem zaključnem govoru, in nadzor nad svojimi mejami je prav tako očitno napačen. Kakršni koli prihodnji odnosi z EU, ki bi izvoz Združenega kraljestva v Evropo ohranili brez carin (to je 44% celotnega britanskega izvoza), bodo vključevali prost pretok evropskih državljanov (180.000 leta 2015, od skupno 330.000). Britanija že ima nadzor nad dodatnimi Evropejci.
Tabloidi, ki so resnični zmagovalci brexita, so tabloidi, ki so pravi zmagovalci brexita, začeli kampanjo, da bi lahko 70 milijonov Turkov vdrlo v Veliko Britanijo, da bi ga naredili verodostojnega. To je bila še ena goljufija. Turčija ni članica EU in samo en glas katere koli države članice bi lahko preprečil prošnjo za sprejem. To je bila običajna linija Nemčije, dokler Merklova ni pozvala turškega voditelja Recepa Erdogana, naj pomaga blokirati migrante, tako da EU naloži odgovornost za plačilo 3 milijard evrov.
V času glasovanja jih je 45 % menilo, da bo to neizbežno. Tabloidi so tudi napovedali, da bodo kriminalce in teroriste po brexitu nemudoma deportirali v državo izvora, o tem pa seveda nihče več ne govori. Prav tako je bila goljufija zagotavljanje, da bodo vse subvencije, ki prihajajo iz EU, nadomestile z državnimi sredstvi. Tako so na primer volivci iz majhnega mesta Ebbw Vale v Walesu z 18.000 prebivalci največ glasovali za brexit: 63 %. Ob 40-odstotni stopnji brezposelnosti je bil edini pravi dohodek iz razvojnega sklada EU. Ebbw Vale je prejel 420 milijonov evrov za svoj industrijski razvoj; 40.5 milijona za strokovni zavod z 29.000 študenti; 36 milijonov za novo železniško progo; 96 milijonov za posodobitev cest: in 14.7 milijona, ki so jih občani prejeli v različnih obdobjih. Priseljencev je bilo zelo malo. EU se je Walesu zavezala, da bo do leta 2.200 namenila 2020 milijona evrov. Ali jih bo zdaj vlada nadomestila?
Pravzaprav je referendum ustvaril dramatičen medgeneracijski problem. Ljudje, starejši od 55 let, so skoraj 70 % glasovali za brexit. Mlajši od 25 let je 75 % glasoval za Ostanek. Toda le 50 % jih je šlo volit, v primerjavi s 68 % starejših državljanov. Zato so starejši odločali o prihodnosti mlajših. V svetu, ki se postopoma stara, z manj mladih, bi to moralo vse nas spodbuditi k razmišljanju.
Vprašanje je torej: ali je pri slabo obveščenih ljudeh, zmanipuliranih s kampanjo strahu in laži, referendum da ali ne orodje demokracije?
Toda stvari so bolj zapletene. Živimo v dobi post ideologij in post žurov. Biti na levi ali desni postaja vse bolj nepomembno. Brez ideologij, zavrženih s propadom berlinskega zidu, politika postaja le akt administrativnega delovanja, kjer razlike izginjajo. Stranke brez ideologij nosijo malo motivacije in identitete. Minili so časi, ko so temeljili na močnem članstvu, z živahno mladino. Stranke postajajo zgolj mnenjska gibanja, ki državljane mobilizirajo le za glasovanje v začasni kampanji, kjer so najeti strokovnjaki za marketinška orodja in druge instrumente množičnega komuniciranja zamenjali razprave o vizijah in vrednotah.
To stane več denarja kot prostovoljci in kvari politiko. Še pomembneje pa je, da so internet in nove tehnologije spremenili odnos ljudi do politike. Odnos med strankami in volivci ni več neposreden in vertikalen, kot je bil v času radia in televizije. Vzemimo zadnje pomembne volitve v Evropi: tiste za volitve županov v Italiji. Plima mladih in nepreizkušenih županov je prevzela starejšo generacijo.
Raziskava v Rimu, ki jo je izvedla Pragma Sociometrica, je pokazala, da 36 % volivcev še vedno uporablja televizijo kot glavni instrument obveščanja, 26 % pa jih uporablja internet. Prijatelji in sorodniki predstavljajo le 5 %. Za odločanje o glasovanju je 46 % anketirancev preko interneta podalo lastno presojo o Virginiji Raggi, novi mladi županji Rima, le 18 % pa je uporabilo internet in glasovalo za najstarejšega kandidata, Giachettija. Internetni dialog s kandidati daje prednost 58 % volivcev; sledi 48 % za videoposnetke in 33 % za Facebook. In končno, 30 % po fotografijah. Jasno je, da so velika množična srečanja, ki polnijo javne trge, nekaj preteklosti ...
Ameriška spletna stran “Vox technology” je objavila članek “Kako internet uničuje politiko”. Spletni Amazon je s spletno glasbo zdesetkal knjižnici ITunes in Pandora ter izkoreninil moč glasbenih hiš. Na strani prevoza Uber izpodbija monopol taksijev. Zdaj je čas političnega sistema, je teza članka.
Mreža postopoma zmanjšuje moč tradicionalnega informacijskega sistema in kot primer navaja progresivnega kandidata Bertieja Sandersa. Noben medij ali kateri koli demokratski guru, kot je Paul Krugman, ni podprl Sandersove politike in jo obsodil kot nerealistično. Toda Sanders je bil imun na to kampanjo. Zakaj? Ker Sandersovi podporniki niso brali časopisov, ampak so šli na splet in ustvarili svoj krog, imun na tradicionalni sistem obveščanja, kjer je Clintonova prevladovala.
Po mnenju anketarja El Paisa je brexit na nedavnih španskih volitvah ljudi prisilil k manjšemu tveganju, s čimer je okrepil vladajočo Ljudsko stranko (ne glede na niz primerov korupcije) in zmanjšal privlačnost Podemosa, stranke alternative. Vendar je Marine Le Pen, voditeljica francoske desnice, sklicala tiskovno konferenco, da bi pozdravila brexit, tako kot Donald Trump, Gehert Wilders in vsi voditelji ksenofobnih, nacionalističnih in populističnih strank, ki rastejo povsod. Na Poljskem, Madžarskem in Slovaškem so že na oblasti ... in če bo imel brexit učinek domin (kot se mnogi bojijo), prihodnost ne bo v pomoč demokraciji. Že kar nekaj jih poziva k njihovemu nacionalnemu referendumu, prepričani, da bodo vsi kot Brexit…Kampanja strahu bo tekla po vsej Evropi….
Kmalu imamo nepričakovan observatorij. Avstrijske volitve, kjer je skrajna desnica izgubila le za 30.000 glasov, so zaradi nepravilnosti razveljavljene, čakajo pa jih nove. Tokratna zmaga bi morala biti jasnejša. Če bo zmagala skrajna desnica, bo to močno vplivalo na prihodnje volitve v Franciji in Nemčiji. In takrat bo usoda Evrope kot političnega projekta zapečatena.
Se bo tradicionalna politična elita znala naučiti iz realnosti in zamenjati varčevanje za rast, banke kot prioriteto mladih, se vrniti k debati o idejah in vizijah, vrednotah in idealih? Začeti razpravljati vsaj o socialnih sredstvih ob nesrečah neregulirane globalizacije? Ali pa bo ponovila bizantinsko razpravo o angelovem spolu, medtem ko so Turki vdirali v Costantipolis?
Roberto Savio je ustanovitelj in zaslužni predsednik tiskovne agencije Inter Press Service (IPS) in založnik Other News.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate