RIM (IDN) – Strokovnjaki za javnomnenjske raziskave pravijo, da ko se volivci ne počutijo udobno, ko povedo, kako bodo zares glasovali, je to zato, ker jim na racionalni ravni ni všeč, kako bodo dejansko glasovali. Z drugimi besedami, volivci delujejo zaradi poguma, ne zaradi svojih možganov.
To se je zgodilo, ko so izhodne ankete po britanskem referendumu 23. junija o tem, ali naj ostanejo del Evropske unije ali izstopijo iz Evropske unije, pokazale, da je glasovanje za "ostanek" v rahli prednosti, a se je čez noč izkazalo za napačno.
Referendum o brexitu je v resnici temeljil na občutkih. To je bila kampanja strahu. Kampanja za odhod je govorila o množični invaziji Turkov na Veliko Britanijo zaradi morebitnega sprejema Turčije v EU (popolnoma napačno) in da Velika Britanija plačuje EU 50 milijonov funtov na dan (spet napačno).
Toda osrednje vprašanje, ki ga je izpostavil zlasti nekdanji londonski župan Boris Johnson, je bilo: »Mi (Britanci) nismo več svobodni. Osvojimo si neodvisnost.” Johnson je EU celo primerjal z nacistično Nemčijo, ki želi zavzeti Evropo. Seveda je bil njegov namen preprost: doseči, da britanski premier David Cameron odstopi in prevzame njegovo mesto. Iskriv primer idealizma!
Ta vzklik po neodvisnosti je razburkal nacionalistični živec nostalgikov imperialnih časov. Verjeli so, da se bo država soočila z ogromnimi valovi prihajajočih tujcev, če bo Britanija ostala v EU, in da ne bodo imeli nadzora nad svojimi mejami. Dejstvo, da je Britanija že imela nadzor nad svojimi mejami v dogovoru z EU, jim je blaženo lebdelo na vrhu glave.
Vendar pa so bili poleg te specifične poteze britanske identitete razlogi za brexit skupni ksenofobni, nacionalistični in populistični valovi, ki plujejo po Evropi. Kampanja za brexit je vsebovala vse tri elemente in še četrtega: upor ljudi proti njihovim elitam.
Kar analitiki zdaj končno začenjajo dojemati, je, da racionalni argumenti niso več pomembni – šteje le strah. In vse, kar diši po eliti in establišmentu, ustvari ikonoklastično reakcijo, ki vodi v zavračanje ikon elite. To je zdaj nov dejavnik v politiki po vsej Evropi.
Dober primer je italijansko mesto Torino, kjer je nekaj dni pred referendumom o brexitu pošteni, učinkoviti in spoštovani odhajajoči župan Piero Fassino (ki je opravil dobro delo) izgubil proti mladi dami (predstavnica gibanja 5 zvezd) brez morebitne predhodne izkušnje. Ljudje čutijo željo, da zavržejo vse, kar je staro, ker očitno ni zadovoljilo njihovih potreb.
Prezgodaj je napovedovati razpad Združenega kraljestva, Škotska pa znova poziva k svoji neodvisnosti. Za brexit se je odločila Anglija, kjer je precejšnje število državljanov nenadoma začutilo ponovno prebujanje svoje identitete. To je isti poziv Marine Le Pen v Franciji (še enem izgubljenem imperiju), ki je odprla razpravo o francoski identiteti, potrebi po izogibanju razvodenitvi zaradi multikulturalizma in priseljencev (zlasti če so muslimani) ter ponovnem prevzemu nadzora nad francoskimi mejami od prevlado Evropske unije.
Naslednje leto imamo volitve v Franciji in Nemčiji. Le Penova vodi zdaj največjo francosko stranko (konservativno nacionalistično Front National) in jo bo težko zadržati z oblasti. Na volitvah v Nemčiji se bo okrepila desničarska populistična stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), zaradi katere je ponovno prisvajanje nemške identitete in suverenosti podlaga za odhod iz Evrope.
Kljub temu je eden redkih pozitivnih elementov brexita ta, da je zdaj vse glasnejši zbor o dejstvu, da globalizacija ni izpolnila svoje obljube: bogastvo za vse. Nasprotno, ustvarila je dramatično družbeno neenakost, pri čemer ima le malo ljudi večino nacionalnega bogastva, mnogi pa so izpuščeni. Po statističnih podatkih OECD je Evropa v zadnjih 18 letih izgubila 10 milijonov državljanov srednjega razreda.
Med pripravami na referendum o brexitu je imelo dejstvo, da so bankirji soglasno podpirali tabor 'ostanka', ravno nasproten učinek na tistih 27 % britanskih državljanov, ki s težavo dočakajo konec meseca, medtem ko vidijo več kot 1.000 bankirjev in 1.500 izvršnih direktorjev, ki zaslužijo več kot 1 milijon funtov na leto. Zdaj celo IMF objavlja študije o tem, kako je socialna neenakost ovira za rast, in o pomenu vlaganja v socialne politike vključevanja in enakih možnosti.
Nekateri bi lahko rekli, da se to dogaja, ker reakcija na globalizacijo ne ustvarja le desničarskih valov. Z občutkom, da vsi v sistemu ignorirajo njihove težave, prihajajo z levice nova množična gibanja, kot je Podemos v Španiji. Na prihajajočih španskih volitvah tradicionalna socialdemokratska stranka PSOE tvega, da bo podprvakinja Podemosa.
V Italiji je Gibanje 5 zvezd po zmagi na pokrajinskih volitvah pred nekaj dnevi verjetno prevzelo nacionalno vlado, ki jo trenutno vodi socialdemokratska Partito Democratico (PD). Njen vodja, "mladi" Matteo Renzi, je po dveh letih na oblasti že videti kot star esteblišment.
Morda bo tudi postalo jasno, da EU trpi za istim problemom. Vsi govorijo o njeni obrobni vlogi v svetu, o tem, da neizvoljeni birokrati v Bruslju živijo odmaknjeni od realnosti in se posvečajo razpravljanju o pravilih pakiranja paradižnikov, ravnodušni do težav evropskega državljana. Morali bi se ustaviti in razmisliti, da je to ista vrsta kritike, ki jo slišimo o Združenih narodih. Mednarodne organizacije pa lahko počnejo le tisto, kar jim dovolijo njihovi člani.
EU je nadnacionalna organizacija (edina obstoječa), vendar je vsa politična moč v rokah Sveta ministrov, kjer zasedajo vlade in sprejemajo odločitve. Evropska komisija jih mora izvajati, birokrati pa imajo avtonomijo pri odločanju o velikosti pakiranih paradižnikov. Nato se istim nacionalnim vladam, ki so sprejele odločitve, zdi primerno obsoditi neučinkovitost EU. Ta neodgovorna igra ima zdaj Brexit kot konkreten rezultat in vlade bi morale zdaj dvakrat premisliti, ali bodo nadaljevale po tej poti dvojnih standardov.
Kakorkoli že, cesar je zdaj končno gol. Evropa razpada in velik del odgovornosti pade na nemška pleča. Nemčija blokira vse poskuse ustvarjanja evropskih gospodarskih in socialnih ukrepov, ker ne želi plačati za napake dolžniških držav, kot sta Grčija in Italija. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je šefa Evropske centralne banke Maria Draghija celo okrivil za 50 odstotkov uspeha ksenofobne AfD na zadnjih nemških volitvah. Karkoli drugega bi lahko rekli, Draghi deluje v interesu Evrope, ne nemških volivcev.
Nemčija je daleč najmočnejša država v EU. Ironično je vedeti, da so vsa pomembna mesta v birokraciji EU zasedli Britanci in Nemci. Pravzaprav tisti, ki nadzorujejo birokracijo in razpravo o pakiranih paradižnikih, prihajajo iz teh dveh držav. Toda za osebo, ki vodi EU, velja nemška kanclerka Angela Merkel.
Nemčija se mora zdaj odločiti, ali bo nadaljevala svojo pot ponemčevanja Evrope ali se vrnila v evropsko Nemčijo, kot je bila, ko je bilo glavno mesto Bonn. Nemčija je dosledno ignorirala vse evropske in mednarodne pozive k drugačni politiki v EU. Zavrnila je povečanje porabe, delitev financiranja kakršne koli pobude o evropskih obveznicah ali katerega koli ukrepa socializacije krize.
Vendar bi bilo napačno misliti, da je to posledica posebne Schäublejeve osebnosti. Velika večina nemških državljanov deli prepričanje, da ne bi smeli plačevati za napake drugih. Po pravici povedano, nemška vlada jih nikoli ni poskušala poučiti o evropskih potrebah. In zdaj je morda že prepozno.
Prihajajoče nemške volitve bodo za sedanjo vlado težke. AfD naj bi dobila velik porast glasov, obe tradicionalni stranki – Socialdemokratska stranka (SPD) in Krščansko-demokratska unija (CDU) pa sta zelo zaskrbljeni.
Kaj bo zdaj storila Merklova po brexitu? Bo poskušala začeti Evropo dveh hitrosti, pri čemer bodo izključene baltske države, Poljska, Madžarska in vsi ostali evroskeptiki? Ali pa je kljub vzponu AfD pripravljena spremeniti svojo egocentrično politiko in odigrati pravo evropsko vlogo? Evropa je zdaj očitno odvisna od Nemčije in tu bomo videli, ali je Merklova državnica ali le uspešna nacionalna političarka.
* Roberto Savio je založnik OtherNews, svetovalec INPS-IDN in Svet za globalno sodelovanje. Je tudi soustanovitelj tiskovne agencije Inter Press Service (IPS) in njen zaslužni predsednik. Ta članek je objavljen skupaj z Druge novice. [IDN-InDepthNews – 25. junij 2016]
IDN je paradni konj Mednarodni tiskovni sindikat.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate