Začeli so se skupni vojaški manevri ruske in kitajske mornarice, vojske in letalstva. To je jasno sporočilo za Washington, ki je nedavno okrepil svoje delovanje v Aziji, kar kaže, da želi kot država, ki gleda na Pacifik, igrati pomembno vlogo na celini, katere cilj je zajeziti kitajsko širitev.
Obama je med svojim obiskom v Laosu, prvim obiskom ameriškega predsednika in zadnjim v Aziji kot predsednik, izrecno izjavil, da so ZDA garanti azijske stabilnosti. Upoštevati je treba tudi, da največjo celino na svetu preživlja val nacionalizma (Kitajska, Japonska, Indija) in populizma (Filipini). Skupni vojaški manevri so jasno sporočilo: ZDA ne morejo odločati o usodi Azije.
Nato Rusijo že obravnava kot sovražnika, ki ga je treba zajeziti, obdano z mejami vzhodne Evrope. Priključitev Krima, posredovanje v vzhodni Ukrajini in nato vojaška akcija v Siriji so izolirale Kremelj, predmet trgovinskih sankcij brez primere s strani Evrope in Amerike.
Srečanje prejšnji teden med Obamo in Putinom na G20 se je končalo očitno negativno. Krhki dogovor o prekinitvi ognja v Siriji, ki sta ga dosegla ustrezna zunanja ministra, ne rešuje splošnega spora med državama, ki sta se še vedno pripravljeni boriti druga proti drugi z neprijavljeno vojno, vse do zadnjega Sirca. Zahodno zavezništvo namerava ohraniti sankcije proti Rusiji.
Logika je, da bo slednji, oslabljen zaradi padca cen nafte in priča znatnemu zmanjšanju svojih prihodkov, privedel do tega, da bo Putin prisiljen sprejeti nadvlado Zahoda in bo zato prisiljen zmanjšati svoje mednarodno delovanje.
Ta logika vodi v nepogajanje, saj vsi čakajo, da bo Putin razumel, da ne more imeti globalnih ambicij. Kot je dejal Obama, je "Rusija regionalna sila." In informacijski sistem je poln analiz o tem, kako gre rusko gospodarstvo skozi krizo in kako bo upad virov spodkopal odnos med Putinom in Rusi.
Zdaj nekoliko bolj poglobljena analiza odpira resne dvome o moči te strategije. Za začetek, sankcije imajo drugačno breme za Evropo kot za Združene države. Poudarjeno je, da je ruski BDP upadel za 3.5 odstotka. Toda poleg dejstva, da ima v tem scenariju znižanje cen nafte (glavnega ruskega izvoza) veliko resnejšo vlogo, s 100 dolarjev za sodček na sedanjih 50 dolarjev, je o stroških kazni za Zahod vse tiho, ki je ustavil ruski izvoz.
Po podatkih Evropske komisije je konec leta 2015 znašal 100 milijard dolarjev. Tu pa je velika razlika, ki je bila nerazumljivo zamolčana. Ameriški izvoz v Rusijo je upadel za 3.5 %, evropski pa za 13 % (43 % kmetijskega sektorja). Evropski uvoz iz Rusije pa se je zmanjšal za 13.5 %.
Tudi po podatkih Evropske komisije je evropski BDP leta 0.3 padel za 2014 % in leta 0.4 za 2015 %, kar je neposredna posledica sankcij. To ne skrbi Nemčije, temveč države, kot je Italija, katere rast je blizu nič (in katere kmetijski sektor je prizadela izguba ruskega trga), ne da bi pozabili, da je skupna rast evropskega BDP blizu 1 odstotka. Toda, odgovarjajo v Natovih krogih, razlika med padcem ruskega in evropskega BDP kaže, da sankcije delujejo, in samo vprašanje časa je, kdaj bo Putin kapituliral.
To vodi do še enega razmišljanja, ki ga v medijih večinoma ni. Ne moremo prezreti dejstva, da Putin uživa veliko spoštovanje med ruskim prebivalstvom. Neodvisne raziskave mu pripisujejo stopnje priljubljenosti, ki segajo od 60 % do najvišjih 78 %, odstotkov, kar ni znano nobenemu zahodnemu voditelju.
Ta priljubljenost se je povečala, odkar je Putin priključil Krim, posredoval v Ukrajini, zabadal nož v Natovo stran (ki ga lahko obrne, kakor hoče) in posredoval v Siriji. Odziv uradnih krogov je, da so bila ta dejanja izvedena za prikrivanje notranje družbene in gospodarske krize.
Krize pa nastanejo, ko se tako počutijo. Američani so prepričani, da so v času Reaganovega predsednikovanja ZDA preživljale blaženo gospodarsko dobo, v resnici pa se je javnofinančni primanjkljaj povečal z 800 milijard na 2,750 bilijonov.
Ruse je zdaj enostavno prepričati, da skuša Zahod zadaviti njihovo gospodarstvo. Poleg tega so Rusi populacija, ki je po mnenju sociologov sposobna zmanjšati potrošniško porabo veliko bolj kot državljani zahodnih držav, tako iz zgodovinskih kot kulturnih razlogov.
Vendar je treba glavni razmislek posvetiti pomembnemu disfunkcionalnemu elementu: hkratnemu obstoju Evropske skupnosti in Nata, dveh institucij, ki imata različno agendo in pogosto generirata shizofrena dejanja.
Formalni namen Evropske skupnosti je spodbujanje nadaljnjega povezovanja in razvoja evropskih držav, ki temelji na skupnih vrednotah in interesih.
Formalni namen Nata je delovanje za varnost zahodnega sveta, ki ga hkrati sestavljajo ZDA (absolutni voditelji) in Evropa.
Posledično Evropa zaupa Natu svojo varnost. Po mnenju mnogih analitikov Nato odmeva like iz Pirandellove igre »Šest likov išče avtorja«. Konec hladne vojne in konec sovjetske grožnje bi pomenil konec Nata. Toda znebiti se institucije je pogosto težje kot jo ustvariti. Nato je torej dolgo časa vztrajno iskal sovražnika, ki bi upravičil njegov obstoj.
Kot pravi kitajski pregovor: Če daš človeku kladivo v roke, bo povsod iskal žeblje, ki štrlijo. V tem primeru je tako zelo, da je zadnji poveljnik Nata, sedanji general, izjavil, da je Rusija večja grožnja kot ISIS.
Vendar pa obstaja tudi šola mišljenja, ki meni, da je Zahod kriv, ker je naredil vse, kar je lahko, da bi prepričal, da je bil Putin paranoičen, ko je začel kot zaveznik Busha.
Ne smemo pozabiti, da je bil dogovor Gorbačova, da sprejme padec berlinskega zidu, posledica Natove zavezanosti ohranjanju svojih meja.
Namesto tega so vse evropske države nekdanje Sovjetske zveze vstopile v Nato. In predstavnik tega trenda, opredeljenega kot obkolitev Moskve (medtem ko Madrid to definira kot zadrževanje), je nedavni sprejem Črne gore v Nato, ki je priznala, da ima vojsko, sestavljeno iz 3,000 mož.
S skrbno analizo lahko z gotovostjo trdimo, da ima Nato v mednarodni politiki večjo težo kot Evropa. Tudi zato, ker je Evropa objektivno zmanjšala vojaške izdatke, saj je stroške svoje obrambe prenesla na ZDA. Ni naključje, da je Trump med volilno kampanjo obljubil, da bodo morali Evropejci plačati račune, če bo postal predsednik. To bi povzročilo močno zmanjšanje Natove moči v Evropi.
Skupni manevri v Južnokitajskem morju so del zelo pomembnega in pospešenega pristopa med Rusijo in Kitajsko. Kljub upočasnitvi kitajskega gospodarstva, saj je Peking ruskim podjetjem podpisal posojila v višini 25 milijard dolarjev: Rusija se je s svoje strani zavezala k sporazumu o dobavi plina za 38 milijard kubičnih metrov plina na leto za 30 let, z honorar 400 milijard dolarjev.
Kitajska razvojna banka je pri Sberbank odobrila kreditno linijo v višini 966 milijonov dolarjev. Peking je ustanovil investicijski sklad za rusko kmetijstvo v vrednosti 2 milijard dolarjev in odobril 19.7 milijarde dolarjev kredita za železnico, ki bi povezovala Moskvo z mestom Kazan. Državi sta se tudi dogovorili, da bosta do leta 200 povečali dvostransko trgovino na 2020 milijard dolarjev. Z drugimi besedami, med državama raste poslovno zavezništvo brez primere.
Vprašanje, ki si ga mora zato zastaviti Evropa, ko sname klobuk Nata in si nadene klobuk Evropske unije, je, ali naj Rusijo potisne v naročje Kitajske. Mogoče je čas, da začnemo obsežna pogajanja z Rusijo, namesto da ločeno razpravljamo o vsakem koraku sodnega spora, o Siriji ločeno od Ukrajine, od Krima, od vprašanja Gruzije, od vzhodne Evrope in tako naprej.
Iz te analize se poraja vedno bolj ključno vprašanje. Ali je v prihodnost usmerjena strategija za Evropo, če bodo imele sankcije učinek, imeti državo velikega vojaškega in gospodarskega pomena, kot je Rusija, blizu meja, na kolenih in s prebivalstvom, ki je ponižano in užaljeno, prepričano (zahvaljujoč dokazom), da Evropa ovira Rusijo, da bi imela pravično mesto na svetu? Je to najboljša pot za evropsko varnost? Morda bi bilo bolje pogajanje z Rusijo, da bi dobili varnostno politiko, pa tudi trgovino, po kateri so potrebe ogromne, saj se po mnenju vodilnih svetovnih ekonomistov bližamo dolgemu obdobju stagnacije.
Toda vprašanje, ali evropska shizofrenija dveh klobukov, Nata in EU (danes v krizi), omogoča ta pogajanja. Še posebej zato, ker Putin ustvarja svoj sistem evropskih zavezništev: zavezništvo s populistično desnico, s Salvinijevimi in Le Penovimi, dosega občudovanje Trumpa in postaja model neliberalne demokracije, kot pravi madžarski predsednik Orban. To zagotovo zmanjšuje evropsko varnost. Toda kje je voditelj, ki je sposoben imeti novejšo, bolj realistično in dolgoročno vizijo varnosti za Evropo? Ali smo prepričani, da je to izvedljivo brez Rusije?
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate