DH: Lani, ko sva bila v stiku, si rekel, da bi moral biti COP27 "najpomembnejše srečanje v zgodovini sveta - nič ne bi moglo biti pomembnejše od mednarodnega dogovora za doseganje podnebnih ciljev, ki jih je določila podnebna znanost in s katerimi so se strinjali svetovne vlade na pariškem podnebnem vrhu.« Ali menite enako o COP28?
JB: Seveda bi moral biti COP28 najpomembnejše srečanje v zgodovini sveta. To je veljalo tudi za COP27, COP26 in vsa prejšnja podnebna srečanja COP. Čeprav bi morali pripraviti mednarodni sporazum za hitro zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) na nič, je resničnost taka, da so desetletja mednarodnih podnebnih konferenc preprosto upravičila vedno večje emisije toplogrednih plinov in vedno večje uničevanje podnebja. Ideja, da ga gosti Dubaj in da mu predseduje sultan Ahmed al-Jaber, vodja državne naftne družbe Združenih arabskih emiratov, je vrhunec absurda – kot če bi Al Caponeja postavili za nadzor nad alkoholom. Pismu sultana al-Jaberja, v katerem je predstavil načrte za COP 28, manjka ambicij za zmanjšanje uničevanja podnebja. Celoten tako imenovani mednarodni proces zaščite podnebja je zdaj pod nadzorom tistih, ki upajo pridobiti z uničenjem podnebja. Zdi se, da je globalni nenasilni upor proti prevladi industrije fosilnih goriv in vladam, ki jih nadzoruje, edino praktično sredstvo za boj proti njihovemu načrtu uničenja človeštva.
DH: Z drugimi besedami, COP28 shouldnt najpomembnejše srečanje v zgodovini sveta, vendar ga ne bo. Kakšna je po vašem mnenju odstotna možnost, da bo dosežen mednarodni sporazum o postopni opustitvi fosilnih goriv?
JB: Odgovor na to vprašanje je preprost: ni možnosti, da bi COP28 prinesel sporazum, ki bo dejansko postopoma opustil fosilna goriva. Sile, ki obvladujejo vlade, zastopane na COP28, zastopajo interese fosilnih goriv, ki nameravajo nadaljevati in po možnosti razširiti njihovo uporabo. Ameriški predsednik Eisenhower je nekoč dejal, da si ljudje tako zelo želijo miru, da bi se jim vlade nekega dne morale umakniti s poti in jim ga pustiti. Mednarodni sporazum, ki bo dejansko postopoma opustil fosilna goriva, bo prišel, ko bodo vlade ugotovile, da morajo ljudem omogočiti podnebno varnost, če želijo še naprej vladati.
DH: Kolikor razumem, sva si bila zelo blizu v poznih osemdesetih, ko je ameriški avtor Nathaniel Rich v svoji knjigi Izguba Zemlje, »velike svetovne sile so bile v nekaj podpisih podpore zavezujočemu okviru za zmanjšanje emisij ogljika – veliko bližje, kot smo bili od takrat.« Zakaj mislite, da smo po tem teptali vodo ali nazadovali?
JB: V poznih osemdesetih letih se je povečala zaskrbljenost zaradi globalnega segrevanja. Emisije toplogrednih plinov so ogrožale podnebje, vendar bi relativno skromna stopnja zmanjšanja toplogrednih plinov lahko omejila večino nevarnosti. Obstajala je široka podpora za to dejanje. Toda do prvega COP [ki je potekal v Nemčiji leta 1980] so naftna, avtomobilska in številne druge sorodne industrije organizirale močno koalicijo, ki je nasprotovala kakršnim koli obveznim omejitvam uporabe fosilnih goriv. Neposredno so si izposodili taktike, ki jih je tako uspešno uporabljala tobačna industrija za blokiranje predpisov, in porabili milijone za diskreditacijo podnebne znanosti, na splošno pa je niso poskušali neposredno ovreči, temveč so dvomili o njenih ugotovitvah, češ da so negotove. Politike varstva podnebja so prikazali kot grožnjo gospodarstvu in posebej delovnim mestom delavcev. Delavci, ki delajo na fosilnih gorivih, so postali "otroci plakata" za domnevno grožnjo podnebnih politik.
DH: Kaj pa zlasti vloga ZDA?
JB: Medtem ko je mednarodna podpora ukrepom za zmanjšanje toplogrednih plinov še vedno močna, so ZDA od časa Kjotskega COP naprej nasprotovale kakršnim koli resnim obveznim omejitvam proizvodnje in uporabe fosilnih goriv. Moč ZDA je onemogočila mednarodni dogovor – in druge države so se pogosto pripravljene skriti za nepopustljivostjo ZDA, da bi »govorile o podnebju«, ne pa tudi »vodile po podnebni poti«. Ker je stopnja izpustov toplogrednih plinov iz leta v leto rasla in je količina zmanjšanja porabe fosilnih goriv, ki bi bila potrebna za zaščito podnebja, zato iz leta v leto rasla, so obseg in stroški varstva podnebja postajali vse bolj zastrašujoči. Namesto da bi se zbrale za reševanje problema, so svetovne vlade sprejele vrsto pretvarjanj – trgovanje z ogljikom, zajemanje ogljika in podobno – namenjenih ustvarjanju videza reševanja problema, medtem ko dejansko povečujejo emisije toplogrednih plinov z vsakim mednarodnim srečanjem in dogovorom, ki naj bi bil namenjen zmanjšanju njim.
DH: Samo da se vrnem k nečemu, kar ste prej povedali o tem, kako bo mednarodni sporazum o postopnem opuščanju fosilnih goriv »prišel, ko bodo vlade ugotovile, da morajo ljudem omogočiti podnebno varnost, če želijo še naprej vladati«. Zdi se, da namigujete, da mislite na dogovor bo pridi nekega dne. Je to prav?
JB: Podnebne spremembe so pripeljale svetovni red do prelomne točke. Povezan je s širjenjem vojn, zlomom demokracije, naraščanjem revščine in neenakosti, nezmožnostjo zajezitve pandemije in porastom globalne gospodarske vojne. Te medsebojno povezane krize so dobro označene kot »polikriza«, razpad svetovnega reda, v katerem vsaka kriza poslabša druge. Napoved je težka, vendar obstaja vsaj možnost, da bo na neki točki razpad sistema povzročil globalni pritisk ljudstva in celo elite za reševanje polikrize. To bo zahtevalo nekaj v skladu z "globalnim zelenim novim dogovorom", ki bo dosegel hitro upravljano zmanjšanje izgorevanja fosilnih goriv z ukrepi, namenjenimi tudi širjenju delovnih mest in pravičnosti po vsem svetu. Mednarodni sporazumi bodo del infrastrukture, potrebne za podporo takega preoblikovanja, vendar bodo verjetno sledili spremembam moči, ki bodo spremenile enačbo za sodelujoče vlade. Medtem lahko »koalicija voljnih«, ki jo sestavljajo države in ljudska gibanja, začne ustvarjati lasten transnacionalni Green New Deal ter se loti izolacije in pritiska na »koalicijo nejevoljnih«.
DH: Ko govorite o »koaliciji voljnih« ali »globalnem nenasilnem uporu«, na koga natančno mislite?
JB: Z redkimi izjemami so vse vlade po svetu sokrive – pravzaprav glavni protagonisti – pri uničevanju podnebja, s tem pa tudi človeštva in lastnih ljudi. Njihova vladavina je torej v osnovi nelegitimna – kršitev temeljnih ustavnih načel, za katera trdijo, da legitimirajo njihovo oblast. Na podlagi tega sem zagovarjal "globalni nenasilni ustavni upor" za uveljavitev zaščite podnebja. Upor je na splošno opredeljen kot gibanje, ki noče sprejeti legitimnosti vzpostavljene vlade. Čeprav so upori pogosto oboroženi in nasilni, obstajajo tudi nenasilni. Izhajajo iz tehnik nenasilne neposredne akcije – mobiliziranja prebivalstva, da se upre tiraniji in zatiranju z demonstracijami, okupacijami, stavkami, splošnimi stavkami in drugimi oblikami nenasilnega odpora. Izražajo umik soglasja iz obstoječih zavodov. Lahko so močni in učinkoviti, ker je moč vladarjev na koncu odvisna od sodelovanja – ali vsaj privolitve – tistih, ki jim vladajo.
DH: To je včasih težko sprejeti, vendar se strinjam s teboj.
JB: Nekateri uporniki, čeprav zanikajo legitimnost obstoječih vlad, to počnejo v imenu uveljavljanja temeljnih ustavnih načel, ki so jih uzurpirali tisti, ki so trenutno na oblasti. Podnebni upor temelji na argumentu ameriške sodnice Ann Aiken v primeru Juliana, da je "pravica do podnebnega sistema, ki lahko vzdržuje človeško življenje, temeljna za svobodno in urejeno družbo." Vladna sokrivda pri uničevanju podnebja torej krši našo temeljno ustavno pravico do »podnebnega sistema, ki lahko vzdržuje človeško življenje«. Naš nenasilni upor je naše prizadevanje za uveljavitev te pravice. Zločin uničevanja podnebja se dogaja v vseh državah na svetu in ga razvajajo mednarodni podnebni sporazumi, ki dovoljujejo uničevanje podnebja pod krinko varstva podnebja. Zaradi tega mora biti podnebni upor globalen, usmerjen ne le proti posameznim vladam, ampak tudi proti mednarodnemu sistemu ali svetovnemu redu, ki ohranja in legitimira uničevanje podnebja.
DH: In kakšne strategije predvidevate?
JB: Čeprav je veliko povedati o strategiji za podnebni upor, je bistvo spodkopavanje legitimnosti in soglasje k sodelovanju vlad pri uničevanju podnebja. Ta prizadevanja seveda potekajo v neštetih oblikah po vsem svetu prek množičnih gibanj in državljanske nepokorščine. Zamisel o globalnem nenasilnem ustavnem uporu je predvsem sredstvo, da jih povežemo, jih legitimiramo in pojasnimo, kako in zakaj so lahko močni.
DH: Moje predzadnje vprašanje: Kaj bi rekel nekomu v, na primer, Združenem kraljestvu ali morda drugih »zahodnih« državah, ki ga skrbijo podnebne spremembe in ga zanima poskušanje konkretnih, pozitivnih sprememb? Kakšna priporočila bi lahko imeli za pridružitev temu »uporniku«, kot ga imenujete?
JB: Ustvarjanje kakršnega koli družbenega gibanja, uporniškega ali drugega, zahteva, da ljudje prepoznajo probleme, ki so jim skupni, in stopijo drug do drugega, da delijo svoje skupne skrbi in začnejo iskati skupne rešitve. Za posameznike, ki jih skrbi podnebna katastrofa, obstajata dva ključna načina za to. Najprej se začnite pogovarjati s svojo družino, prijatelji, sosedi, sodelavci in vsemi drugimi, s katerimi komunicirate. Sporočite jim svoje strahove in pomisleke – tudi če je to malce neprijetno ali nevljudno. Lahko jim rečete, da nimate vseh odgovorov, a radi bi bili del procesa, v katerem se ljudje nehajo pretvarjati, da podnebna grožnja v resnici ni pomembna, in se z njo začnejo odkrito ukvarjati. Drugič, začnite se povezovati z nekaterimi od številnih organiziranih skupin, ki se borijo za zaščito podnebja. Začnete lahko s tem, kar je razmeroma enostavno: z ljudmi v vaši skupnosti ali mestu, katerih stil in način delovanja vam razmeroma ustrezata. Začnite hoditi na njihove sestanke in demonstracije. Ponudite prostovoljno sodelovanje pri njihovih dejavnostih. Delujte v odboru ali kot predstavnik soseske. K sodelovanju privabite tudi druge, ki jih poznate. Obstaja veliko organiziranih skupin, ki jih skrbijo podnebne spremembe, vsaka s svojo zgodovino, volilno skupino in ideologijo. Ni jim treba odpraviti razlik, ampak morajo sodelovati za konkretne rezultate.
DH: In kako se lahko takšne skupine združijo v globalnem smislu?
JB: Tukaj so štirje načini, kako se lahko organizirane skupine spremenijo v sodelavce v globalnem nenasilnem ustavnem uporu. Najprej uporabite tehnike množičnega gibanja in nenasilne neposredne akcije, da izzovete in izolirate sile, ki uničujejo podnebje. To pomeni razkritje njihovih programov in ukrepov, ki uničujejo podnebje, na načine, ki povečajo vašo podporo v širši populaciji.
DH: Drugič. . .
JB: Drugič, uveljaviti temeljno nelegitimnost vlad in institucij, ki ohranjajo proizvodnjo podnebja. Pojasnite, zakaj njihovi vzorci obnašanja kršijo najosnovnejše pravne in ustavne norme. Ko trdijo, da civilni neposlušniki kršijo zakon, obrnite ploščo in razložite, zakaj so oni tisti, ki kršijo najbolj temeljne zakone, na katerih temelji vsa vlada in celo človeško preživetje.
DH: In tretje?
JB: Tretjič, definirajte svoje gibanje ne le kot gibanje znotraj političnega prizorišča vaše lastne države, ampak kot del globalnega gibanja, v katerega se združujejo ljudje iz vseh držav, da bi vsilili zaščito podnebja vsem vladam. Ko priložnosti dopuščajo, se obrnite na usklajevanje z zaščitniki podnebja v drugih državah po svetu. Končno razviti alternative načrtom zagovornikov fosilnih goriv, ki izpolnjujejo potrebe tistih, ki jih njihova politika prizadene. Ustvarite pristope, pri katerih ljudje razumejo, da ni treba izbirati med varstvom podnebja in osebnim dobrim počutjem, temveč je lahko varstvo podnebja tudi način za izboljšanje njihovega osebnega dobrega počutja. Te alternative so se izrazile na lokalni, nacionalni in globalni ravni v načelih zelenega novega dogovora, ki določa poti za zaščito podnebja, ki se hkrati borijo proti nepravičnosti in zagotavljajo trajnostno preživetje.
DH: Končno, končna vprašanje: Torej, ali boste vi osebno sploh pozorni na COP28?
JB: Poskušam biti na tekočem s podnebnimi novicami, ne da bi se spuščal v plevel o večini aktualnih dogodkov. Vedno sem pozoren na morebitne »spremennike iger«, pa naj gre za nove vplive podnebnih sprememb ali nov razvoj gibanj v boju proti njim. Zato bom pozorno spremljal novice s COP28, vendar se bom poglobljeno ukvarjal le, če se zdi, da bodo stvari vplivale – pozitivno ali negativno – na priložnosti in strategije za učinkovito ukrepanje gibanja za zaščito podnebja.
DH: Jeremy, najlepša hvala.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate