Poslušajte zvočno različico >>
Borisa Kagarlitskega, mednarodno znanega učenjaka in dolgoletnega političnega aktivista, je ruska zvezna varnostna služba aretirala 25. julija. Čeprav je dosleden nasprotnik terorizma, je Kagarlitsky obtožen "opravičevanja terorizma" po kazenskem zakoniku Ruske federacije zaradi objava na blogu o rusko-ukrajinski vojni. Odrejeno mu je bilo pridržanje do 24. septembra; pričakuje se, da mu bodo nato začeli soditi zaradi obtožb, ki bi mu lahko prinesle sedemletno zaporno kazen. Mednarodno gibanje zahteva njegovo izpustitev, ne samo zato, da bi dosegel pravico za samega Kagarlitskega, ampak da bi podprl rusko gibanje proti vojni v Ukrajini, eno redkih sil, ki lahko pomaga ustaviti opustošenje ukrajinskega in ruskega ljudstva ter grožnjo še več uničujoče stopnjevanje.
Aretacija Kagarlitskega je le zadnje od mnogih prizadevanj režima Vladimirja Putina, da bi zatrl vsako nasprotovanje ruski vojni proti Ukrajini, tako da je zaprl na tisoče protestnikov in številne druge odgnal v izgnanstvo. Spominja se na zatiranje vietnamskega vojnega odpora pod Lyndonom Johnsonom in Richardom Nixonom s sodnim pregonom tako pomembnih Američanov, kot so dr. Benjamin Spock, duhovnik William Sloan Coffin in Daniel Ellsberg, pa tudi na tisoče protivojnih demonstrantov in zapore proti prepihu. Kagarlitsky se je nedvomno postavil v nevarnost, da bi pomagal spodbuditi podoben odpor ruski invaziji na Ukrajino.
Kagarlicki je rusko vojno proti Ukrajini opisal kot "nore avanturistične načrte vlade Ruske federacije". Vendar se ne zanaša na Nato, ZDA ali zahodni imperializem; kot pravi, je "toliko let dosledno obsojal invazije na Irak, Sirijo, Libijo, Jugoslavijo, protestiral proti bombardiranju in vmešavanju v zadeve suverenih držav ter shode solidarnosti z narodi teh držav."[1] Že desetletja je bil analitik in kritik tako ruske države kot kapitalističnega Zahoda. Zanj je značilno, da ga je Sovjetska zveza v dneh Jurija Andropova predhodno aretirala zaradi njegovih znanstvenih in političnih dejavnosti; s strani nastajajoče ruske vlade Borisa Jelcina leta 1993; in pod Vladimirjem Putinom leta 2021.
Borisa Kagarlitskega sem prvič izvedel leta 1994, ko sem raziskoval zgodnjo uporabo interneta za politični aktivizem. V noči na 3. oktober 1993 ga je moskovska policija aretirala in še dva vodilna člana Ruske stranke dela. Sistematično so jih pretepli, da bi priznali, da so ubili dva policista. Naslednjo noč je žena enega od njih odkrila, kje so, in stopila v stik s sindikalnim uradnikom. V nekaj minutah je bilo sporočilo, ki je nagovarjalo k protestnim pozivom, objavljeno na vrsti mednarodnih računalniških spletnih mest s pomočjo te takrat novodobne stvari, elektronske pošte. Kagarlitsky je opisal, kaj se je zgodilo naslednje:
Iz celice smo opazovali, kako prihajajo telefonski klici. Eden prvih je bil z Japonske. Policija tega ni mogla verjeti. Po tem se je zdelo, da klici prihajajo od vsepovsod – kar nekaj jih je bilo iz območja zaliva [San Francisco] v Združenih državah.«
Ko je policija klicateljem povedala, da so zapornike izpustili, so ti na ves glas vpili, da jih še vedno zadržujejo. V nekaj urah je bila večina pridržanih izpuščenih, obtožbe o lažnem dejanju pa umaknjene.[2]
Borisa Kagarlitskega sem srečal in spoznal, ko ga je takratni kongresnik Bernie Sanders pripeljal v Washington, da bi pričal pred pododborom za bančništvo predstavniškega doma ameriškega kongresa. Poslanec Sanders je oblikoval začasno koalicijo z desničarskim kongresnikom, da bi nasprotoval ameriškemu financiranju Mednarodnega denarnega sklada. Sanders je IMF identificiral kot motor gospodarskega uničenja v državah tretjega sveta, ki so bile podvržene "strukturnemu prilagajanju", in v Rusiji, ki je bila podvržena "šok terapiji". Kagarlitsky, takrat višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za primerjalne politične študije Ruske akademije znanosti in svetovalec dume, je dejal, da posojila IMF niso pomagala Rusom. "Edina stvar, ki jo zdaj potrebujemo od Zahoda, je, da nas pusti pri miru," je dejal. "Potrebujemo ga, da prenehamo z vsiljevanjem gospodarskih politik, ki so za nas uničujoče, medtem ko se uporablja pretveza, da nam daje pomoč."[3]
Kagarlitsky očitno ni apologet nadvlade zahodnega kapitalizma v Rusiji in vzhodni Evropi. Bil je šokiran nad tem, v kolikšni meri je bil Washington kljub padcu Sovjetske zveze še vedno podvržen surovi miselnosti hladne vojne – zlasti ko ga je neki kongresnik okrcal, ker je zgolj uporabil besedo »dialektika« v izjavi, ki je nič skupnega z levičarstvom ali marksizmom.
Medtem ko je Kagarlitsky danes najbolj znan po svojem odkritem nasprotovanju ruski vojni proti Ukrajini, je bil desetletja odkrit kritik vsakega ruskega režima; interpret razvijajoče se krize globalnega kapitalizma; in zagovornik staromodne – a morda tudi futuristične – ideje, da se delovni ljudje lahko in morajo pridružiti po vsem svetu, da bi zaustavili opustošenje, ki so ga povzročile rivalske elite – opustošenje, ki ga danes predstavljajo ukrajinska vojna, grožnja jedrske vojne in realnost sprememba podnebja. Vredno si je ogledati njegove nedavne predloge, ki segajo od mirovnega načrta za vojno v Ukrajini do strategije za globalno ukrepanje glede podnebnih sprememb.
Mirovni načrt za ukrajinsko vojno
Ukrajinski vojaki, ubiti v rusko-ukrajinski vojni leta 2022 | Avtorstvo fotografije: Υξωτερικών, Flickr
Kagarlitsky priznava, da so na levici močno različne ocene tako o odgovornosti za ukrajinsko vojno kot o tem, kaj je treba glede tega storiti. Pred kratkim pa je skušal osredotočiti pozornost na to, kako to ustaviti: »Prelivanje krvi je treba ustaviti, ne le zato, da popravimo prejšnje krivice, ampak tudi preprečimo nove.« Priznava, da to "ne bo lahko ali preprosto." Toda »Ljudstva so utrujena od vojne, hočejo mir«, zato je potreben načrt, ki bo »ustavil prelivanje krvi in ustvaril pogoje za medsebojno polaganje orožja, brez strahu pred pošastnimi posledicami za Ukrajince in Ruse«. Zagovarja "pošten mir brez ozemeljskega osvajanja ali kakršne koli nadaljnje agresivne politike", s plačilom za vse uničenje "ne iz žepov delovnega ljudstva, ampak na račun tistih, ki so sprožili ta pokol." Predlaga mirovni načrt v štirih točkah:
-
Nehajte se bojevati na obeh straneh;
-
Prenehanje kakršne koli dobave tujega orožja in streliva Ukrajini in Rusiji;
-
Zapustitev ruskih oboroženih sil ozemlja Ukrajine s 1. februarjem 2014 (»ničelna možnost«);
-
ZN in njihove mirovne sile so začasno uvedene na ozemlja, ki so jih zapustile oborožene sile Ruske federacije.
Da bi se izognili spopadom in ogorčenjem na obeh straneh, predlaga "humanitarni koridor" na ozemljih, ki so jih zapustile ruske čete za nemoten izhod prebivalcev v obe smeri, ter začasno napotitev mirovnih sil ZN iz držav, ki niso neposredno ali posredno vpleten v konflikt.
Zaveda se, da so možnosti za uresničitev tega scenarija izjemno majhne. Toda pogled na odzive na ta program nam bo omogočil ugotoviti, »kaj je pravzaprav bolj pomembno za elite in vlade – ali so to zemlja in ozemlje, reševanje obraza (pravzaprav reševanje moči in kapitala) ali so to življenja ljudi? ”[4]
Pristopa Kagarlickega ni napadla samo ruska vlada, ampak tudi nekateri zahodni levičarji, ki ga prikazujejo kot podporo hegemoniji ZDA in prevladi Zahoda. Tiste med nami, ki smo se upirali ameriški vojni v Vietnamu, bomo boleče spomnili tako na naše zatiranje s strani lastne vlade kot na trditve liberalcev in celo nekaterih levičarjev, da smo delovali kot pajdaši za komunistično svetovno prevlado. Tako kot so milijoni ljudi po vsem svetu podprli ameriško protivojno gibanje, ki je pomagalo končati vietnamsko vojno, lahko podpora ruskemu mirovnemu gibanju znatno prispeva h končanju vojne, za katero se zdi, da so elite na vseh straneh odločene nadaljevati.
»Glavni izziv, s katerim se mora soočiti človeštvo«
Kagarlicki pojasnjuje, da ukrajinska vojna poteka v kontekstu globalne podnebne katastrofe. Pravzaprav rusko-ukrajinsko vojno predstavi kot »samo poseben vidik globalnega tranzicijskega procesa«. Že v začetku leta 2000 se je »podnebna kriza začela dojemati kot glavni izziv, s katerim se mora človeštvo soočiti v 21. stoletju«. Vendar izraža skepticizem glede pripravljenosti in celo sposobnosti obstoječih elit na Vzhodu ali Zahodu, da resno obravnavajo podnebne spremembe.[5]
"Nihče v Rusiji javno ne zanika, da obstaja problem." Hkrati pa »nihče med najvišjimi ruskimi politiki tega nikoli ne smatra za nič resnega«. Ruska elita verjame: "Dokler lahko še naprej prodajamo nafto, ostalo ni pomembno." To se bo nadaljevalo še kakšno desetletje in »ni jih briga nič, kar se bo zgodilo čez dve ali tri desetletja«.
Zahodne elite razumejo, da so za reševanje podnebnih sprememb potrebne določene spremembe. Toda problem je, kdo bo plačal račune za proces tranzicije? Elite na Zahodu nočejo plačati. "Prisilili bodo nekoga drugega, da plača prehod." Za razliko od ruskih elit, »ki ne mislijo, da je tranzicija mogoča ali potrebna«, zahodne elite »razumejo, da je treba nekaj narediti«, a »nekdo drug, ne oni, mora plačati stroške tranzicije«.
Razprava o podnebju ni bila o "socialno-ekonomski preobrazbi", ampak o "tehnologiji in znanstvenih teorijah". Toda glavni problem so »ekonomski interesi, na katere okoljska agenda tako ali drugače vpliva«. Politični in korporativni predstavniki vladajočega razreda upajo, da bodo podnebno politiko uporabili za spodbujanje gospodarske rasti, »brez žrtvovanja temeljnih načel neoliberalizma«, zlasti »brez spreminjanja razmerja moči med delom in kapitalom«. Korporativna okoljska agenda »predpostavlja žrtvovanje delavskega razreda zaradi ohranjanja učinkovitosti kapitala«.
Ali lahko to deluje? Ni nujno. Kagarlitsky meni, da se bomo soočili z "obdobjem nemira". Težava elit je, da »njihova politika ni v skladu z realnostjo«. Niso v skladu z objektivnim procesom, ki se odvija v naravi planeta.
Kot alternativo Kagarlitsky poziva k "eko socialističnemu in demokratičnemu načrtovanju". Ne gre za zagovarjanje "stalinistične vrste centraliziranega birokratskega načrtovanja in avtokratskega političnega režima." Toda »okoljske dejavnosti je treba združiti z gospodarskim in družbenim razvojem«. Kot primer navaja obsežen in uspešen ruski program pogozdovanja v 1920. in 1930. letih prejšnjega stoletja. "Bilo je resno prizadevanje, da bi stvari naredili na kompleksen način, da bi združili socialne, gospodarske in finančne elemente v okviru enega posebnega prizadevanja za dosego določenih ciljev." (To lahko spomni tudi na program pogozdovanja ameriškega New Deala v Veliki depresiji – in predloge današnjega Green New Deala.)
Kako bi to lahko dosegli danes?
Na voljo je veliko virov. Ti viri so preprosto v napačnih rokah. Ti viri so v rokah ljudi, ki želijo, da stvari ostanejo točno takšne, kot so zdaj. Torej mora obstajati nekakšno globalno prizadevanje za razlastitev svetovne oligarhije in vzpostavitev globalnega okoljskega načrtovanja v kombinaciji z družbenim razvojem.
Kagarlitsky poziva okoljevarstvena družbena gibanja, »naj se lotijo globoke preusmeritve in se povežejo z delavskimi gibanji na globalnem severu in globalnem jugu«. Navsezadnje "to pomeni gradnjo novih internacionalističnih gibanj."[6]
Kagarlitskega so aretirali, ker je govoril resnico močnim – in, kar je še bolj grozeče, govoril je resnico nemočnim. Mednarodna kampanja za osvoboditev Borisa Kagarlitskega je lahko sredstvo za gradnjo teh novih internacionalističnih gibanj.
Če želite podpisati peticijo za svobodo Borisa Kagarlitskega:
https://freeboris.info
[1] Boris Kagarlitsky, "Moj mirovni načrt", Portside, Junij 30, 2023. https://portside.org/2023-06-30/boris-kagarlitsky-my-peace-plan
[2] Jeremy Brecher in Tim Costello, Globalna vas ali globalno plenjenje (Boston: South End Press, 1994), str. 130-131.
[3] Robert Lyle, »Rusija: strategija MDS propadla« Radio Free Europe, September 9, 1998. https://www.rferl.org/a/1089461.html
[4] Boris Kagarlitsky, "Moj mirovni načrt", Portside, Ibid. https://portside.org/2023-06-30/boris-kagarlitsky-my-peace-plan
[5] Intervju z Borisom Kagarlickim, “Rusija, podnebna kriza in vojna v Ukrajini,” theAnalysis.news https://theanalysis.news/russia-climate-crisis-and-the-war-in-ukraine-boris-kagarlitsky-pt-3/ in Boris Kagarlitsky, »Internacionalistična gibanja? Podnebna kriza, delavski razred, proizvodna sredstva,« Klub, 26. januar 2023.https://blogs.mediapart.fr/berliner-gazette/blog/260123/internationalist-movements-climate-crisis-working-class-means-production
[6] Internacionalistična gibanja? Podnebna kriza, Delavski razred, Proizvodna sredstva, Ibid. https://blogs.mediapart.fr/berliner-gazette/blog/260123/internationalist-movements-climate-crisis-working-class-means-production
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate