Končno sem videl zvitke Mrtvega morja. Tam so bile pod svojimi zaščitnimi, hladno ogrevanimi zasloni same besede, napisane na usnje in papirus pred 2,000 leti, najpomembnejši svetovni zapis Stare zaveze.
Mislim, da moraš to videti, da verjameš. Ne znam brati hebrejščine – kaj šele stare hebrejščine (ali grščine ali aramejščine, drugih jezikov zvitkov) –, vendar so mi nekatere črke znane iz arabščine. "Seen" (s) v arabščini in "meem" (m) sta skoraj enaka hebrejščini in tam sta bila, zapisana s strani nekega starodavnega, ki je poznal, tako kot mi, samo preteklost in nič o prihodnosti. Večina besedil je v Svetem pismu; več jih ni. »Naj te Bog Najvišji blagoslovi, naj ti pokaže svoj obraz in naj ti odpre,« je zapisano na pergamentih. "Kajti pobožne bo častil na prestolu večnega kraljestva."
Zgodba o odkritju zvitkov je seveda znana. Arabski beduinski deček Mohamed el-Dib jih je leta 1947 našel v Khirbet Qumranu v jami na današnjem okupiranem Zahodnem bregu Palestine in jih predal čevljarju, ki je postal trgovec s starinami Khalil Eskander Shahin v Jeruzalemu; sčasoma so pristali v rokah učenjakov – večinoma ameriških – na jordanski strani Jeruzalema. Potem je prišla vojna leta 1967 in prihod izraelske vojske v vzhodni Jeruzalem in ... no, ostalo si lahko predstavljate.
Moram povedati, da sem si ogledal ta izvirna besedila v muzeju Royal Ontario v Torontu, zgodbo, ki je morala sprožiti celo vrsto vprašanj, med katerimi je nenazadnje mehak pristop Kanade do vsega, kar se približuje kontroverznosti. Na nobeni točki razstave, ki je bila organizirana s strokovno (in briljantno) pomočjo izraelskega urada za starine, ni nobene omembe, hem hem, Zahodnega brega ali okupacije. Ali kako so tam najdeni dokumenti prišli v roke Izraelcev.
Tako previdni so dragi stari Kanadčani – ki bi se že morali naučiti, da bo prikrivanje nesrečnih resnic ustvarilo samo ogenj in bolečino – da niti ne omenijo, da je bil »Kando«, prvi prejemnik zvitkov, Armenec. Seveda ne. Ker potem bi morali pojasnjevati, zakaj je bil Armenec v Jeruzalemu, ne pa v zahodni Turčiji. Kar bi pomenilo, da bi morali omeniti armenski holokavst leta 1915 (milijon in pol armenskih civilistov, ki so jih pomorili otomanski Turki).
To bi razjezilo kanadsko turško skupnost, ki zanika holokavst. Po drugi strani pa bi to razjezilo izraelsko upravo za starine, ki ne priznava, da se je armenski holokavst kdaj zgodil, saj obstaja samo en pravi holokavst, in sicer holokavst evropskih Judov. Judovski holokavst je dejstvo, toda o armenski različici – poskusnem Hitlerjevem uničenju šestih milijonov Judov – v Kanadi ni mogoče razpravljati. Prav tako ne v Ameriki, kjer Obama lani aprila brez poguma sploh ni uporabil besede "genocid".
Nato pridemo do same razstave. Ubogi stari Kanadčani so morali objaviti celoten fandango kot obliko "enotnosti" – tam so bile tri monoteistične religije, judovska, krščanska in muslimanska, geddit? – a žal, zvitki niso napisani v arabščini in edina poteza islamske vere je en sam 200 let star osvetljen Koran. Muzejska knjigarna posveča tudi majhen kup knjig o islamu, da bi podprla njihovo trditev o "enotnosti". Razstava bo po besedah direktorja muzeja Williama Thorsella – v obžalovanja vrednem delu psevdoproze – "sprožila provokativne razsvetljujoče medverske razprave". Tukaj sežem po svoji bolniški torbi.
Ker sporočilo večine videoposnetkov, prikazanih po razstavi (to je doba večtehničnega in večkulturnega blagostanja), jasno pove, da sta Judeja in Samarija (Zahodni breg za nas ostale) izvorno judovska. In tako je bilo, pri bogu. Ubogi stari Filistejci so živeli na morski obali. Toda ko sem pred nekaj leti skupini izraelskih naseljencev predlagal zamenjavo – po pravici povedano, so se gromko nasmejali ob mojem grozljivem predlogu, da bi Izrael lahko dali Palestincem v zameno za okupirani Zahodni breg –, je ideja uspela. se jim ne priporoča. Hoteli so Tel Aviv in ves mednarodno priznani Izrael ter Zahodni breg. (Takrat so prav tako želeli obdržati Gazo, deloma zato, ker je – po besedah enega od njih – to mesto, kjer je kit bruhal Jonaha.)
Nobene takšne trditve ne zamažejo razstave v Ontariu. "Besede, ki so spremenile svet", tako so organizatorji sramežljivo poimenovali svojo razstavo, "enkratna priložnost za ogled teh zgodovinskih zakladov". Toda pojavili so se pokvarjeni športi, in sicer kanadska "Koalicija proti izraelskemu apartheidu", ki nakazuje, da je zvitke, ki so bili prvotno v rokah jordanskega oddelka za starine in francoske francoske francoske francoske francoske šole, leta 1967 "zaplenil in nezakonito odstranil Izrael". Protestniki pravijo, da Kraljevi muzej Ontario razkazuje "izropano" lastnino, ki je nima pravice razstavljati. Palestinske oblasti so same posredovale in trdile, da muzej "razstavlja artefakte, odstranjene s palestinskih ozemelj". (Ne omenjajmo, o bralec, marmorja Elgin, čeprav Britanci ne okupirajo Grčije.)
Tako je muzej začel zastajati. "Ne dovolimo nobenih intervjujev," je povedala smrkavca tiskovna predstavnica te cenjene ustanove. Dobro razumem zakaj. Muzej trdi, da ima dokumente, ki dokazujejo zakonitost razstave. Vendar jim ne bo pokazal. Prav tako se za mnenje ne bo posvetovala z Unescom. Seveda je veliko enotnosti.
Ni treba posebej poudarjati, da če bi savdska vlada razstavljala svoje islamske zaklade v Torontu, zelo dvomim, da bi omenila veliko judovsko skupnost, ki je nekoč živela v Arabiji. Vse več kot nedavna turška kulturna razstava na Kraljevi akademiji je omenila – hm, še enkrat hm – prispevek Armencev k turški zgodovini. Ne pozabite, glede na dejstvo, da so fotografije zvitkov iz Mrtvega morja neskončno jasnejše in bolj razumljive od izvirnikov, v katere je buljil dopisnik The Independenta z Bližnjega vzhoda, se sprašujem, ali je treba te dragocene dokumente res preleteti po svetu.
Ampak mislim, da gre za isto staro zgodbo: videti pomeni verjeti. Pod pogojem, da niste Palestinec ali Armenec ali kdorkoli, ki se zanima za lastninske pravice.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate