Vir: The Independent
Tisti desettisoči večinoma mladih protestnikov, ki zahtevajo nesektaške Libanon bili veseli, polni sreče, odločeni, da bodo tokrat za vedno spremenili bedno spovedno naravo svojega stanja. Potem se je pojavil Hezbolah, poln tovornjak, oblečen v črno in kričal po zvočnikih ter držal plakate svojih herojev šiitske milice. Na stranskih ulicah so se pojavili oddelki policije libanonskega notranjega ministrstva.
Vsem nam je bilo popolnoma jasno, da Hezbolah, junaki libanonskega odpora, dokler se niso začeli žrtvovati na bojiščih v Siriji, poskuša sabotirati celotno protestno gibanje. Mladi možje in ženske na ulici so vzklikali kot eden: "Vlada je skorumpirana, sektaški voditelji so skorumpirani, vsi poslanci so lopovi - lopovi, lopovi, lopovi." Nikoli pa niso – namerno – omenili imena predsednika Hezbolaha Sayeda Hassana Nasrallaha. Hezbolah služi v libanonski vladi.
In dva od moških sta skočila dol s tovornjaka – veliki, žilavi postavi, ki sta se dvigovali nad mlajše protestnike –, sta se izognila policijski vrsti in se pomaknila k demonstrantom ter kričala in zahtevala, da prenehajo preklinjati sektaštvo. »Sayed [Nasrallah] je edini, ki je ne pokvarjen!" je zavpil eden od njih. Ti možje se niso prišli pogovarjat s protestniki ali razpravljati o njihovih ugovorih ali se celo prepirati. Pridigali so jim, povzdigovali glasove in tulili njihove besede. Za trenutek sem se vprašal, ali sem morda v svetem mestu Kerbala ali Najafu. Pravzaprav ni dokazov, da je Nasralah pokvarjen; toda zaradi sankcij ZDA proti Siriji in Iranu Hezbolahu morda zmanjkuje denarja.
Nato so policisti, vsi proti izgredom in palice, oblikovali dve vrsti med Hezbolahom in njihovimi nasprotniki.
»Prišel sem iz Nabatieha in sem bil tukaj osem dni in nič se ni zgodilo,« je zavpil šiit – noben prijatelj Hezbolaha, čeprav je Nabatieh v učinkovitem območju nadzora milice.
Torej bo to nov vzorec libanonske »revolucije«? Se bodo napadi začeli zdaj, kot so se ta teden v Nabatiehu, ko so privrženci Hezbolaha s palicami odstranili protestnike z osrednjega mestnega trga?
Znaki propada vlade so povsod. Ko ostareli predsednik Michel Aoun imel v četrtek na televiziji kratek vnaprej posneti govor, je bilo takoj opaziti, da mu ni uspelo dokončati niti kratkega niza stavkov v enem posnetku. Usnjeno vezane knjige za njim – domnevam, da nobene ni nikoli prebral – so nenadoma spremenile svoj položaj na policah med njegovimi stavki.
Nato je libanonski novinar, ki je trdil, da ve vse o oddaji, rekel, da je Aoun med svojimi stavki zaspal.
Aoun in premier Hariri sta pred tem notranjo ministrico države Raya al-Hassan obvestila, da mora notranji policiji ukazati uporabo vodnih topov za čiščenje ulic. Bejrut in glavne avtoceste v državi.
"Ne bom izdala tega ukaza," je odgovorila. "Ta zadeva je politična. To ni varnostna zadeva.” Ni treba posebej poudarjati, da je Hassan morda edini priljubljen vladni minister v tej državi. Prav tako policisti ali vojska niso nenaklonjeni protestnikom. Dva vojaka so ujele na kamero, kako jokata od čustev.
Nato je prišel videoposnetek ministra Akrama Shayeba, ki zapušča svojo pisarno v središču mesta in pred vrati najde protestnike. Njegovi telesni stražarji so dvignili puške – nekateri med njimi so očitno streljali v zrak – in eden je svojo pištolo uperil v mlado žensko. »Ne grozi nam,« je zavpila, stekla naprej in strelca brcnila v testise. Podoba njenega zdaj znanega udarca z nogo je poslikana s pršilom na stenah osrednjega Bejruta.
Na Trgu mučenikov več deset tisoč demonstrantov ni imelo časa za pogovor o »reformi« vlade. Prav tako ni bilo besede o predlaganem davku na WhatsApp. Tukajšnji moški in ženske so bili visoko izobraženi, mnogi s svojimi otroki, v mnogih primerih pa strokovnjaki: zdravniki, odvetniki, univerzitetno osebje. Če ta protest ne bo uspel – in tisto, kar si seveda želijo, je sprememba ustave – bodo v mnogih primerih za vedno zapustili svojo državo in Libanon osiromašili za generacije.
Niso pa bili vsi bogati. Videl sem slabo oblečene kmete in kmetice, v plastičnih čevljih, brez nogavic in umazanih oblačil. Ko se je nebo ulilo, je k meni pritekel starec z zmečkanim obrazom in s plastičnimi dežniki čez roko ter mi ponudil, da mi proda brolly za 5,000 libanonskih funtov – približno 2.50 funta. Ko sem mu dal denar, ga je prinesel k ustnicam in vedno znova poljubljal bankovce, s čimer se je revež zahvalil za srečo.
Na množice je naredil globok vtis šiitski klerik, čigar pridiga v Bejrutu je ljudem povedala, da imajo prav, ko zahtevajo svobodo od sektaške vlade. "Vaša vera je med vami in Bogom," je dejal šejk Yasser Audi. "Svobodo je treba uveljavljati, prerok je to rekel." Poveljnik libanonske vojske, general Joseph Aoun - ni v sorodu s skoraj onemoglim predsednikom - je svojim vojakom ukazal, naj ne uporabljajo nasilja proti nobenim demonstrantom. Če bi jih morali prisiliti nazaj, jih je treba potisniti s telesom, ne pa s potegom orožja.
Videl sem več libanonskih vojakov, ki so bahavo nosili svoje orožje s spuščenimi cevmi in dvignjenimi zadnjicami, kar je tradicionalni simbol vojaškega osebja, ko želijo pokazati, da ne nameravajo uporabiti nasilja. Ampak spet, to sem videl v Kairu med egiptovsko revolucijo leta 2011 – in poglejte, kaj se je s tem zgodilo.
Med vlado – ali tistim, kar je ostalo od nje, odkar so ministri krščanskih libanonskih sil odstopili – se je govorilo o Gebranu Bassilu, zelo nepriljubljenem zunanjem ministru, ki je v resnici zet skoraj brez besed predsednika, pripravljenem odstopiti, če bo vodja Druzov Walid Jumblatt umaknil svoje člane kabineta iz vlade.
Če je to aranžiranje, je ideja očitno namenjena prepuščanju mase protesti dušite. Sploh pa nisem prepričan, da bi to sploh še delovalo. Bolj drzne kot so ulične demonstracije, večje so njihove zahteve. In krik po popolnoma novi ustavi, ki bo popolnoma opustila sektaški sistem vladanja v Libanonu, je postajal vse močnejši. Veliko jih je v arabskem in muslimanskem svetu, ki si bodo želeli, da bi propadli. Bashar al-Assad za enega, Sisi iz Egipta za drugega. Vsekakor Iran. In prestolonaslednik Savdske Arabije, čigar malenkostne "reforme" so zdaj popolnoma zasenčene s pravim krikom po svobodi v Libanonu.
Lahko vidite, zakaj se vsi arabski diktatorji in kralji tega bojijo. Če bo libanonsko ljudstvo – zlasti mladi – uspelo v svojem velikem podvigu, potem se bodo milijoni zatiranih in slabo izobraženih moških in žensk po vsem arabskem svetu vprašali, zakaj tudi oni ne morejo imeti teh istih svoboščin. Francija podpira libanonske demonstrante – kar je nekoliko čudno, saj so bili Francozi po prvi svetovni vojni tisti, ki so Libanonu vsilili to podlo sektaštvo. Američani trdijo, da so na strani protestov. Vendar sumim, da je to zato, ker želijo, da se Libanonci odrečejo Hezbolahu – namesto nove svobodne države na Bližnjem vzhodu.
No, bomo videli.
Vmes bomo izvedeli tudi, kaj ima Hezbolah v zalogi.
Na ulicah Bejruta vlada otipljiv strah. Opazil sem, da je več kot eden policistov notranjega ministrstva nosilo črne obrazne maske, da bi skrili svojo identiteto. Hezbolah, ki je močnejši od libanonske vojske, se očitno boji za svojo priljubljenost in skrbi, da bo v prihodnosti vržen v zunanjo temo libanonskega sektaškega sveta, namesto da bi ga oboževali kot heroje. Njihov nastop na demonstracijah v ulici Riad Solh je bil izjemno zlovešč. In bodite prepričani, da se bo ponovilo.
Kdo bi si mislil, da se bodo zmagovalci vojne z Izraelom leta 2006 povezali s političnimi in skorumpiranimi elitami Libanona?
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate