Donald Rumsfeld pravi, da je ameriški napad na Bagdad "tako ciljna zračna akcija, kot je kdajkoli obstajala", vendar tega ne bi smel povedati petletni Dohi Suheil. Včeraj zjutraj me je pogledala, kapljično hranjenje, pritrjeno na njen nos, globoko namrščeno na njenem majhnem obrazu, ko je zaman poskušala premakniti levo stran telesa. Križarski izstrelek, ki je eksplodiral blizu njenega doma v predmestju Radwaniyeh v Bagdadu, je razstrelil šrapnele v njene drobne noge – bile so zavezane z gazo – in, kar je veliko bolj resno, v njeno hrbtenico. Zdaj je izgubila vse gibe v levi nogi.
Njena mati se skloni nad posteljo in zravna desno nogo, po kateri deklica udarja zunaj odeje. Dohina mama nekako misli, da bo njena hči ozdravela od paralize, če bosta nogi njenega otroka ležali naravnost ena poleg druge. Bila je prvi od 101 pacienta, ki so ga pripeljali v bolnišnico Al-Mustansaniya College, potem ko se je v petek zvečer začel ameriški napad na mesto. Sedem drugih članov njene družine je bilo ranjenih v istem bombardiranju s križarskimi raketami; najmlajšo, enoletno dojenčico, je takrat dojila mama.
Nekaj bolnega, nespodobnega je v teh bolnišničnih obiskih. Bombardiramo. Trpijo. Potem se oglasimo in slikamo njihove ranjene otroke. Iraški minister za zdravje se odloči organizirati nevzdržno tiskovno konferenco zunaj oddelkov, da bi poudaril "zversko" naravo ameriškega napada. Američani pravijo, da ne nameravajo prizadeti otrok. In Doha Suheil gleda mene in zdravnike za pomiritev, kot da se bo zbudila iz te nočne more in premaknila levo nogo ter ne čuti več bolečine.
Zato za trenutek pozabimo na poceni propagando režima in prav tako poceni moraliziranje gospodov Rumsfelda in Busha ter se odpravimo na izlet po bolnišnici Al-Mustansaniya College. Kajti realnost vojne navsezadnje ni povezana z vojaško zmago in porazom ali lažmi o "koalicijskih silah", ki jih naši "vgrajeni" novinarji zdaj razpredajo o invaziji, v katero so vpleteni samo Američani, Britanci in peščica Avstralcev. Pri vojni, tudi če ima mednarodno legitimnost – ki je ta vojna nima – gre predvsem za trpljenje.
Vzemite 50-letno Amel Hassan, kmečko žensko s tetovažami na rokah in nogah, ki zdaj leži na svoji bolniški postelji z ogromnimi vijoličnimi modricami na ramenih – zdaj so dvakrat večje od prvotne velikosti –, ki je bila na poti obiskati hčer, ko je Bagdad zadela prva ameriška raketa. "Ravno sem izstopila iz taksija, ko je prišlo do močne eksplozije, padla sem in našla svojo kri povsod," mi je povedala. "Bilo je na mojih rokah, nogah, prsih." Amel Hassan ima še vedno več ran od šrapnelov v prsih.
Njena petletna hči Wahed leži v sosednji postelji in joka od bolečine. Prva je izstopila iz taksija in bila že skoraj pri vhodnih vratih svoje tete, ko jo je eksplozija pokosila. Njena stopala še vedno krvavijo, čeprav se je kri strdila okoli njenih prstov in jo zavirajo povoji na njenih gležnjih in spodnjih nogah. V sosednji sobi sta dva fantka. Sade Selim ima 11 let; njegov brat Omar je 14. Oba imata šrapnelne rane na nogah in prsih.
Isra Riad je v tretji sobi s skoraj enakimi poškodbami, v njenem primeru rane od šrapnelov na nogah, ko je prestrašena zbežala iz svoje hiše na svoj vrt, ko se je začel blitz. Imam Ali je stara 23 let in ima več ran s šrapneli v trebuhu in spodnjem delu črevesja. Najla Hussein Abbas si še vedno poskuša pokriti glavo s črnim šalom, vendar ne more skriti vijoličnih ran na nogah. Več ran od šrapnela. Čez nekaj časa zveni »večkratna rana od šrapnela« kot naravna bolezen, ki menda – pri ljudeh, ki so preživeli več kot 20-letno vojno – tudi je.
In vse to, sem se včeraj spraševal, je bilo vse to za 11. september 2001? Vse to je bilo, da bi "vrnili udarec" na naše napadalce, čeprav Doha Suheil, Wahed Hassan in Imam Ali nimajo nič – popolnoma nič – opraviti s temi zločini proti človečnosti, prav tako kot grozni Sadam? Kdo je odločil, se sprašujem, da morajo ti otroci, te mlade ženske trpeti za 11. september?
Vojne se ponavljajo. Vedno, ko »mi« pridemo na obisk k tistim, ki smo jih bombardirali, imamo vedno isto vprašanje. V Libiji leta 1986 se spomnim, kako so ameriški poročevalci vedno znova navzkrižno spraševali ranjence: ali so jih morda zadeli šrapneli lastnega protiletalskega ognja? Ponovno smo leta 1991 »smo« iraškim ranjencem zastavili isto vprašanje. In včeraj se je znašel zdravnik, ki ga je britanski radijski novinar vprašal – da, uganili ste – “Ali menite, doktor, da bi nekatere od teh ljudi lahko zadel iraški protiletalski ogenj?”
Naj se ob tem smejimo ali jokamo? Ali naj vedno krivimo »njih« za njihove lastne rane? Vsekakor bi se morali vprašati, zakaj so te križarke eksplodirale tam, kjer so, vsaj 320 samo v Bagdadu, z dovoljenjem USS Kitty Hawk.
Isra Riad je prišel iz Sayadiyeha, kjer je velika vojašnica. Dom Najle Abbas je v Risallehu, kjer so vile, ki pripadajo Sadamovi družini. Dva majhna brata Selim živita v Shirta Khamse, kjer je skladišče za vojaška vozila. Ampak to je ves problem. Tarče so razpršene po mestu. Revni – in vsi ranjenci, ki sem jih videl včeraj, so bili revni – živijo v poceni, včasih lesenih hišah, ki se podirajo zaradi eksplozije.
To je ista stara zgodba. Če se bomo vojskovali – ne glede na to, koliko blebetamo o naši skrbi za civiliste – bomo ubijali in pohabili nedolžne.
Dr. Habib Al-Hezai, čigar FRCS so pridobili na Univerzi v Edinburghu, je samo v svoji bolnišnici naštel 101 pacienta od skupno 207 ranjenih v racijah, od tega 85 civilistov – 20 žensk in 16 otrok – in 12 vojakov. Med operacijo sta umrla mladenič in XNUMX-letni otrok. Nihče ne bo povedal, koliko vojakov je bilo ubitih med dejanskim napadom.
Včerajšnja vožnja po Bagdadu je bila srhljiva izkušnja. Tarče so bile res skrbno izbrane, čeprav je njihovo uničenje neizogibno prizadelo nedolžne. Bila je ena predsedniška palača, ki sem jo videl s 40 ft visokimi kipi arabskega bojevnika Salahedina v vsakem kotu – obraz vsakega je bil seveda Sadamov – in lepo vmes veliko črno luknjo, izdolbeno v fasada stavbe. Ministrstvo za proizvodnjo zračnega orožja je bilo zdrobljeno v prah, ogromen kup prednapetega betona in ruševin.
Toda zunaj, pri vratih, sta bili dve postavitvi iz vreč peska z elegantno oblečenimi iraškimi vojaki, s puškami nad parapetom, ki so bili še vedno pripravljeni braniti svoje ministrstvo pred sovražnikom, ki ga je že uničil.
Jutranji promet se je zgostil na cestah ob Tigrisu. Noben voznik ni preveč pogledal republikanske palače na drugi strani reke niti tlečega ministrstva za nabavo oborožitve. Po prvih raketnih udarih so gorele 12 ur. Bilo je, kot da bi bile goreče palače in goreča ministrstva ter kupi kadečih se ruševin običajen del vsakdanjega življenja v Bagdadu. Ampak spet, nihče pod sedanjim režimom ne bi želel predolgo gledati na takšne stvari, kajne?
In Iračani so opazili, kaj vse to pomeni. Leta 1991 so Američani udarili po rafinerijah, električnem omrežju, vodovodih, komunikacijah. Toda včeraj je Bagdad še lahko deloval. Stacionarni telefoni so delovali; internetno delovanje; električna energija je bila polna; mostovi čez Tigris so ostali nebombardirani. Ker seveda, ko bodo – »če« je dandanes še občutljiva fraza – Američani prišli sem, bodo potrebovali delujoč komunikacijski sistem, elektriko, transport. Kar je bilo prihranjeno, ni darilo iraškemu ljudstvu: je v korist domnevnih novih gospodarjev Iraka.
Iraški dnevni časopis se je včeraj pojavil z izdajo le štirih strani, s kopico člankov o "neomajnosti" naroda - vztrajnost v arabščini je soummoud, isto ime kot raketa, ki jo je Irak delno uničil, preden je Bush prisilil ZN inšpektorji oditi z odhodom v vojno – in naslov, ki se je glasil "Predsednik: Zmaga bo [sic] prišla v iraške roke".
Še enkrat, ZDA niso poskušale uničiti televizijskih objektov, ker jih domnevno želijo uporabiti ob prihodu. Med bombardiranjem v petek zvečer se je iraški general pojavil v živo na televiziji, da bi prepričal narod o zmagi. Ko je govoril, so udarni valovi eksplozij križarskih raket zapihali v zavese za njim in zatresli televizijsko kamero.
Kam nas torej vse to vodi? V včerajšnjih zgodnjih jutranjih urah sem čez Tigris pogledal pogrebno grmado republikanske palače in ministrstvo s stebriščem ob njej. Po Bagdadu so goreli svetilniki ognja in nebo se je spuščalo od dima, podprta, obzidju podobna palača – z njenih sten so se dvigale ognjene plošče – je bila videti kot goreč srednjeveški grad; Cesifon uničen, Mezopotamija v trenutku svojega uničenja, kot je bilo videti že večkrat v toliko tisočih letih.
Ksenofont je udaril južno od tod, Aleksander proti severu. Mongoli so oplenili Bagdad. Prišli so kalifi. In potem Osmani in nato Britanci. Vsi so odšli. Zdaj pridejo Američani. Ne gre za legitimnost. Gre za nekaj veliko bolj zapeljivega, nekaj, kar Sadam sam še predobro razume, za posebno vrsto moči, isto moč, ki jo je želel pokazati vsak osvajalec Iraka, ko si je prebijal pot v deželo te starodavne civilizacije.
Včeraj popoldne so Iračani okoli mesta Bagdad zakurili ogromne ognje z oljem v upanju, da bodo zavedli sistem za vodenje križarskih raket. Dim proti računalnikom. Sirene za zračno nevarnost so spet začele tuliti malo po 3.20 po londonskem času, sledil pa jim je povsem predvidljiv zvok eksplozij.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate