Neizogibno se je končno zgodilo in pandemija koronavirusa zdaj pustoši po obleganem območju Gaze. 24. avgusta so oblasti v Gazi uvedle popolno zaporo, potem ko so odkrili več primerov COVID-19 zunaj določenih karantenskih območij. Od takrat je bilo identificiranih več kot 1,000 primerov in deset ljudi je umrlo. Strokovnjaki ocenjujejo, da je številka bistveno višja.
Podjetja, mošeje, šole, kavarne in skoraj vse ostalo je zdaj zaprto. Lokalna vlada skupaj z agencijo ZN za palestinske begunce UNRWA in skupaj s številnimi prostovoljci si obupno prizadeva, da bi Gaza delovala in omejila širjenje pandemije, kljub omejenim in vedno manjšim virom.
Kriza v Gazi je večplastna. Izraelsko obleganje, skupaj z ogromnim uničenjem iz prejšnje vojne, je Gazo pustilo v hudi humanitarni katastrofi. Z izpadi električne energije, ki so trajali tudi do dvajset ur na dan, in s pomanjkanjem zalog goriva je Gaza komajda delovala.
COVID-19 je še poslabšal že tako hude razmere.
Medtem ko se glasovi odraslih – bodisi uradnikov, mednarodnih delavcev, intelektualcev in celo običajnih ljudi – pogosto slišijo, so glasovi otrok pogosto zanemarjeni. Otroci Gaze so bili v zadnjih letih glavne žrtve številnih stisk na območju. Otroci Gaze, ki so postali žrtve vojnih razdejanj in, ker so najbolj ranljivi, podhranjenosti in zdravstvenih kriz, resnično trpijo. Njihovi klici na pomoč pa so pogosto potihnjeni ali neslišani.
Da bi zagotovili platformo, čeprav omejeno, za glasove nekaterih najbolj nemočnih v Gazi, smo se obrnili na več družin v Gazi in prosili za dovoljenje, da njihovi otroci na svoj način razmislijo o trenutnem zaprtju, svojih življenjih pod obleganjem in na videz večna vojna. Otroke smo prosili tudi, da spregovorijo o svojih hobijih ter upih in sanjah za prihodnost.
To so imeli povedati.
Malak Judah, 9 – mesto Gaza
Moje ime je Malak Judah. Stara sem devet let. Živim v mestu Gaza. Svoj hobi petja in recitiranja poezije sem začel pri treh letih. Imam veliko video posnetkov, v katerih pojem in recitiram poezijo. Vsa poezija, ki jo pišem in recitiram, govori samo o Palestini in našem hrepenenju po vrnitvi v domovino.
Velikemu pohodu vrnitve sem se pridružil od samega začetka (marec 2018). Tja sem hodil z družino, recitiral sem poezijo in pel, medtem ko sem stal na glavnem odru, le 700 metrov (približno 2,300 čevljev) od ograje, ki ločuje Gazo in naša okupirana mesta v Palestini. Toda vsakič, ko smo to storili, so cionistične okupacijske sile na nas izstrelile naboje in solzivec. Velikokrat sem vdihnil solzivec in vsakič bi se skoraj zadušil.
Poskušal sem peti o drugih temah poleg Palestine, vendar ne morem, ker je, odkar sem prišel na to zemljo, vse, kar vidim in slišim, povezano z okupacijsko politiko in zatiranjem našega ljudstva ... Kar naprej izklapljajo elektriko in naše voda ni primerna za prehrano ljudi – in tudi takrat ni vedno na voljo. Vsakih nekaj let pride do nove cionistične agresije na Gazo. Zato moja poezija vedno govori o težkem življenju, ki ga živimo.
Sanjam o potovanju in sodelovanju na mednarodnih festivalih, a zaradi politik zaprtja in težkega odhoda nisem bil nikoli zunaj Gaze. Zdaj so razmere še bolj kritične, zlasti po širjenju pandemije COVID-19. Pogrešam svojo šolo, svoje učitelje in jutranja obvestila. Ne vemo, kdaj se bomo vrnili v šolo. Zdi se, kot da živimo v še eni izraelski vojni proti Gazi.
Moja želja je, da se Palestina osvobodi, da bomo lahko šli v svoj rodni kraj.
Razan Zidan, 9 – Khan Younis
Moje ime je Razan Zidan. Stara sem devet let. Sanjam o tem, da bom modna oblikovalka, da bom lahko oblikovala čudovita oblačila za svojo družino in vse otroke Palestine. Ko bom velik, jim želim dajati darila in lepe igrače, da jim prinesem srečo v srca.
Imam veliko strahov. Sovražim koronavirus. Zaradi tega ne morem videti svojih prijateljev. Pogrešam igranje z njimi in tudi svojo šolo. Bojim se tudi vojn. Zelo, zelo me je strah. Sovražim zvok vojnih letal in zvok granatiranja. Strah me je gledati novice. Ko zmanjka elektrike, grem takoj spat, tako da me ni zelo strah teme.
Rada pa imam tudi marsikaj. Rada rišem in obožujem barve. Rada imam vrtnice in lepa oblačila ter rada preživljam čas s svojo družino.
Zelo rad imam Palestino. To je moja domovina. Ampak okupacija je podla. Moj oče ves čas govori, da bo "svet lep, ko ne bo več okupacije". In to je vse, kar si želim. Da bi bil svet lep.
Moj dedek mi je povedal, da smo živeli v lepem mestu, imenovanem Bashsheet. Je naše prvotno mesto in leži ob morju. Vprašal sem ga, zakaj je dobil tako čudno ime. Rekel je, ker je bil tam pokopan prerok Sheet. Rekel je, da je čudovito in lepo mesto ter znano po zelo okusnih pomarančah. Želim videti svoje mesto in kako lepo je. Želim si, da bi se lahko vrnil s svojo družino v Bashsheet.
Upam, da se bodo nekega dne moje sanje – in sanje vseh mojih prijateljev – uresničile, kjer bo Palestina obstajala brez izraelske okupacije.
Musa Abu Jazar, 12 – Rafah
Moje ime je Musa Salah Abu Jazar. Jaz sem stara dvanajst let. Živim v mestu Rafah. Sem begunec in moja prvotna vas je Sarafand Al-Amar. Rodil sem se nem – ne morem govoriti in ne slišim. Ko sem bil majhen, je mama hodila na tečaje znakovnega jezika, da se je lahko sporazumevala z mano.
Zelo trpim, ker me večina ljudi v moji družbi ne razume, ker ne poznajo znakovnega jezika. Vse ljudi pozivam, naj se naučijo znakovnega jezika, da bodo razumeli mene in vse neme ljudi, povsod.
Kljub okvari sluha se vedno trudim premagati vse ovire, s katerimi se srečujem. V šoli sem vedno najboljši učenec v razredu in dobivam najvišje ocene. V šolo grem s kolesom, po nekaj kilometrov v vsako smer. Moji hobiji so igranje nogometa, vožnja s kolesom in fotografija. Igram nogomet z otroki iz soseščine. Pred nekaj meseci sem se pridružil nogometni akademiji, da bi lahko izboljšal svoje sposobnosti, a ko je koronavirus ustavil vse v Gazi in po vsem svetu, mi je postalo zelo težko trenirati. Ne morem več v svojo šolo ali celo voziti kolo.
V Gazi imamo dva sovražnika: koronavirus in izraelsko okupacijo. Okupacija nam onemogoča, da bi uživali katere koli naše osnovne pravice in naše hobije. Najbolj me je strah, ko več ur zmanjka elektrike. Sanjam o tem, da bi postal znan profesionalni nogometaš. Želim postati tudi zelo dober fotograf. Želim si, da bi imel dobro kamero, da bi lahko posnel svoj boj in trpljenje vseh otrok iz Gaze, da bo ves svet vedel, da so nam vzete vse pravice.
– Wafaa Aludaini je novinar, izdajatelj in aktivist iz Gaze. Vodi mladinsko skupino 16. oktober in je predana prenašanju glasov navadnih Palestincev v Gazi v svet.
– Ramzy Baroud je novinar in urednik The Palestine Chronicle. Je avtor petih knjig. Njegov zadnji je "Te verige bodo zlomljene: Palestinske zgodbe o boju in kljubovanju v izraelskih zaporih« (Clarity Press, Atlanta). Dr. Baroud je nerezidenčni višji znanstveni sodelavec Centra za islam in globalne zadeve (CIGA) na univerzi Zaim v Istanbulu. Njegova spletna stran je www.ramzybaroud.net
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate