Zahodni diskurz o okoliščinah za nastanek Severnoatlantske zveze (NATO) pred 75 leti ni prepričljiv.
Vendar pa je treba ta preveč poenostavljeni diskurz preučiti, da bi lahko sedanji zaton organizacije cenili onkraj sebične politike članic Nata.
Zgodovina beleži Stran ameriškega ministrstva za zunanje zadeve govori o izumu Nata v jeziku, primernem za ameriški srednješolski zgodovinski učbenik.
»Po uničenju druge svetovne vojne so se evropski narodi trudili obnoviti svoja gospodarstva in zagotoviti svojo varnost,« piše, kar je ZDA prisililo k ukrepanju: »(integracija) Evrope kot bistvenega pomena za preprečevanje komunistične ekspanzije po vsej Evropi celina."
To je tipična logika Natove zgodnje doktrine. To je mogoče razbrati iz večine izjav zahodnih držav, ki so ustanovile in še naprej prevladujejo v organizaciji.
Jezik niha med prijateljskim diskurzom – na primer Harryja Trumana reference do Nata kot 'sosedsko dejanje' – in grozeče, tudi Trumanov oster jezik proti »tistim, ki bi lahko spodbujali zločinsko idejo o zatekanju k vojni«.
Resničnost pa ostaja precej drugačna.
Dejansko so ZDA po drugi svetovni vojni postale veliko močnejše, vojaško in gospodarsko. To se je odražalo v Marshallovem načrtu, „načrtu za oživitev gospodarstva“, ki je bil strateško in ne dobrodelno dejanje. Zasnoval je gospodarsko okrevanje izbranih držav, ki bodo v prihodnjih desetletjih postale globalne zaveznice ZDA.
Ob njeni ustanovitvi je takratni kanadski državni sekretar Lester Pearson Natovo 'skupnost' označil za del 'svetovne skupnosti', pri čemer je moč prve povezal z 'ohranjanjem miru' za drugo.
Naj se tak jezik zdi neškodljiv, je uvedel očetovski odnos med Natom, v katerem prevladujejo ZDA, in preostalim svetom. Tako je močnim članom organizacije omogočila, da v imenu preostalega sveta – in pogosto zunaj dežnika Združenih narodov – opredelijo pojme, kot so „mir“, „varnost“, „grožnja“ in navsezadnje , 'terorizem'.
Primer tega je, da prvi večji konflikt, ki ga je sprožil Nato, ni bil usmerjen proti zunanjim grožnjam Evropi ali ozemljem ZDA, ampak se je zgodil na tisoče kilometrov stran, na Korejskem polotoku.
Zahodni politični diskurz je želel gledati na državljansko vojno na polotoku pred Natovim posredovanjem kot na Primer »komunistične agresije«. Ta 'agresija' naj bi Natove roke prisilila v reakcijo. Ni treba posebej poudarjati, da je bila korejska vojna (1950-53) uničujoča.
75 let, ki so minila od takrat, je dokazalo, da je ta argument nesmiseln. Sovjetska zveza je že dolgo razpadla, Severna Koreja pa se obupno bori, da bi se izvila iz izolacije. Kljub temu ostaja razburkano stanje brez vojne – brez miru. Kadar koli se lahko spremeni v pravo vojno.
Kar pa je dosegla vojna, je nekaj povsem drugega. Nenehno stanje brez miru je opravičilo za stalno vojaško prisotnost ZDA v regiji.
Podobni rezultati so sledili večini drugih Natovih intervencij: v Iraku (1991 in 2003), Jugoslaviji (1999), Afganistanu (2001), Libiji (2011) itd.
Vendar zmožnost sprožitve ali zaostrovanja konfliktov in nezmožnost ali morda nepripravljenost za trajno končanje vojn ni prava kriza Nata, 75 let po njegovi ustanovitvi.
V članku ob obletnici je obrambni minister Združenega kraljestva Grant Shapps Napisal v Daily Telegraphu, da mora Nato sprejeti, da je zdaj v "predvojnem svetu".
Obregnil se je med tiste članice Nata, ki "še vedno ne dosegajo" minimalno zahtevanih izdatkov za obrambo, ki znašajo dva odstotka celotnega nacionalnega BDP. "Ne moremo si privoščiti, da bi igrali rusko ruleto z našo prihodnostjo," je zapisal.
Shappsovo zaskrbljenost pogosto izražajo drugi najvišji voditelji in uradniki Nata, ki bodisi svarijo pred neizbežno vojno z Rusijo bodisi drug drugega kritizirajo zaradi vse manjšega vpliva nekoč močne organizacije.
Velik del te krivde je bil pripisan nekdanjemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki je neposredno ogrožene da bo med svojim edinim mandatom zapustil Nato.
Trump je omalovaževanje komentarji in grožnje pa komajda so bili povzročitelj krize. Bili so simptomi naraščajočih težav, ki trajajo še leta po Trumpovem dramatičnem odhodu iz Bele hiše.
Natovo krizo lahko povzamemo takole:
Prvič, geopolitične formacije, ki so obstajale po razpadu Sovjetske zveze in njenega Varšavskega pakta, ne obstajajo več.
Drugič, glavnega vidika nove globalne konkurence ni mogoče skrčiti na vojaške izraze. Namesto tega je gospodarska.
Tretjič, Evropa je zdaj v veliki meri odvisna od energetskih virov, trgovine in celo tehnološkega povezovanja z državami, ki jih ZDA dojemajo kot sovražnike: Kitajsko, Rusijo in drugimi.
Če si torej Evropa dovoli, da se pridruži polariziranemu jeziku ZDA o tem, kaj so sovražniki in zavezniki, bo plačala visoko ceno, zlasti ker se gospodarstva EU že borijo pod težo nenehnih vojn in stalnih motenj v oskrbi z energijo.
Četrtič, reševanje vseh teh izzivov in več z odmetavanjem bomb ni več možnost. 'Sovražnik' je veliko premočan in zaradi spreminjajoče se narave vojskovanja je tradicionalna vojna večinoma neučinkovita.
Čeprav se je svet močno spremenil, Nato ostaja zavezan politični doktrini iz pretekle dobe. In tudi če bo dvoodstotni prag dosežen, težava ne bo izginila.
Čas je, da Nato ponovno preuči svojo 75-letno zapuščino in bo dovolj pogumen, da popolnoma spremeni smer – namesto da se odloči za stanje nemiru, pravzaprav išče pravi mir.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate