Razdalja med Gazo in Namibijo se meri v tisočih kilometrih. Toda zgodovinska razdalja je veliko bližja. Prav zato je bila Namibija ena prvih držav, ki je sprejela a močna drža proti izraelskemu genocidu v Gazi.
Namibija je bila koloniziran Nemci leta 1884, Britanci pa koloniziran Palestina v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, leta 1920 pa je ozemlje predala cionističnim kolonizatorjem.
Čeprav sta etnična in verska struktura Palestine in Namibije različni, so zgodovinske izkušnje podobne.
Lahko pa je domnevati, da je zgodovina, ki združuje številne države na globalnem jugu, le zgodovina zahodnega izkoriščanja in viktimizacije. Je tudi zgodovina kolektivnega boja in odpora.
Namibija je bila poseljena že v prazgodovini. Ta dolgo zakoreninjena zgodovina je Namibijcem v tisočletjih omogočila, da so vzpostavili občutek pripadnosti deželi in drug drugemu, česar Nemci niso razumeli ali cenili.
Ko so Nemci kolonizirali Namibijo in jo poimenovali 'nemška jugozahodna Afrika', so storili to, kar so storili vsi drugi zahodni kolonialisti, od Palestine do Južne Afrike do Alžirije, do tako rekoč vseh držav globalnega juga. Poskušali so razdeliti ljudi, izkoriščali njihove vire in poklali tiste, ki so se upirali.
Čeprav država z malo prebivalci, Namibijci uprli njihovi kolonizatorji, zaradi česar se je nemška odločitev preprosto iztrebiti domorodci, ki so dobesedno pobili večino prebivalstva.
Od začetka izraelskega genocida v Gazi v Namibiji odgovoril poziv k solidarnosti s Palestinci, skupaj s številnimi afriškimi in južnoameriškimi državami, vključno s Kolumbijo, Nikaragvo, Kubo, Južno Afriko, Brazilijo, Kitajsko in mnogimi drugimi.
Čeprav je intersekcionalnost zelo opevana ideja v zahodnih akademskih krogih, nobena akademska teorija ni potrebna za zatirane, kolonizirane narode na globalnem jugu, da bi izkazali solidarnost drug z drugim.
Torej, ko je Namibija zavzela odločno stališče proti največji izraelski vojski zagovornik v Evropi – Nemčija – je to storila na podlagi popolnega zavedanja Namibije o svoji zgodovini.
Nemški genocid nad ljudstvom Nama in Herero (1904-1907) je znano kot »prvi genocid 20. stoletja«. Izraelski genocid v Gazi, ki še poteka, je prvi genocid 21. stoletja. Enotnost med Palestino in Namibijo je zdaj utrjena z medsebojnim trpljenjem.
Vendar ni Namibija tista, ki je sprožila pravni postopek proti Nemčiji na Meddržavnem sodišču (ICJ), temveč Nikaragva, srednjeameriška država, ki je tudi na tisoče kilometrov stran od Palestine in Namibije.
Primer Nikaragve obtožen Nemčija krši "Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida". Upravičeno vidi Nemčijo kot partnerico v sedanjem genocidu nad Palestinci.
Že ta obtožba bi morala prestrašiti nemško ljudstvo, pravzaprav ves svet, saj je Nemčija povezana z genocidi že od svojih zgodnjih dni kot kolonialna sila. Grozljivi zločin holokavsta in drugi množični poboji, ki jih je nemška vlada izvedla nad Judi in drugimi manjšinskimi skupinami v Evropi med drugo svetovno vojno, so nadaljevanje drugih nemških zločinov, storjenih nad Afričani desetletja prej.
Tipična analiza, zakaj Nemčija še naprej podpira Izrael, je pojasnjena na podlagi Nemška krivda nad holokavstom. Ta razlaga pa je deloma nelogična in deloma zmotna.
Nelogično, kajti če je Nemčija res ponotranjila kakršno koli krivdo iz svojih prejšnjih množičnih pobojev, ne bi imelo smisla, da bi Berlin dodal še več krivde s tem, ko je dovolil množično pobijanje Palestincev. Če krivda res obstaja, ni pristna.
In zmotno, ker popolnoma spregleda nemški genocid v Namibiji. Pravzaprav je nemška vlada potrebovala do leta 2021, da potrditi grozljivem klanju v tej revni afriški državi, na koncu pa je privolil v plačilo zgolj ene milijarde evrov 'pomoči skupnosti', ki bo razdeljena v treh desetletjih.
Podpora nemške vlade izraelski vojni proti Gazi ni motivirana s krivdo, temveč s paradigmo moči, ki ureja odnose med kolonialnimi državami. Številne države na globalnem jugu zelo dobro razumejo to logiko, s tem pa tudi vse večjo solidarnost s Palestino.
Izraelska brutalnost v Gazi, pa tudi palestinski sumud, odpornost in odpor, navdihujejo globalni jug, da ponovno prevzame svojo osrednjo vlogo v protikolonialnih osvobodilnih bojih.
Revolucija v pogledu na globalni jug – ki je dosegla vrhunec v primeru Južne Afrike na ICJ in tudi tožbi Nikaragve proti Nemčiji – kaže, da sprememba ni rezultat kolektivne čustvene reakcije. Namesto tega je sestavni del spreminjajočega se odnosa med globalnim jugom in globalnim severom.
Afrika že leta doživlja proces geopolitičnega prestrukturiranja. Protifrancoski upori v Zahodni Afriki, ki zahteva resnično neodvisnost od nekdanjih kolonialnih gospodarjev celine, poleg intenzivne geopolitične konkurence – v katero so vpleteni Rusija, Kitajska in drugi – so znaki spreminjajočih se časov.
In s to hitro preureditvijo se pojavljata nov politični diskurz in ljudska retorika, pogosto izražena v revolucionarnem jeziku ki izhajajo iz Nigra, Burkine Faso, Malija in drugih.
A premik se ne dogaja le na retorični fronti. The dvig BRICS kot nove močne platforme za gospodarsko povezovanje med Azijo in ostalim globalnim jugom je odprl možnost, da so alternative zahodnim finančnim in političnim institucijam zelo možne.
Leta 2023 je bilo je pokazala, da imajo države BRICS zdaj 32 odstotkov celotnega svetovnega BDP v primerjavi z 30 odstotki držav G7. To ima veliko politično vrednost, saj so štirje od petih prvotnih ustanoviteljev BRICS odločni in nepopustljivi podporniki Palestincev.
Medtem ko se Južna Afrika zavzema za pravno fronto proti Izraelu, se Rusija in Kitajska borita z ZDA v Varnostnem svetu ZN za uvedbo premirja. Veleposlanik Pekinga v Haagu je šel tako daleč, da brani palestinskega oboroženega boja kot legitimnega po mednarodnem pravu.
Zdaj, ko globalna dinamika deluje v korist Palestincev, je čas, da se palestinski boj vrne v objem globalnega juga, kjer bodo skupne zgodovine vedno služile kot temelj za smiselno solidarnost.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate