"Vse, kar lahko storimo za Gazo, je samo, da damo našo Du'a." To je pogosto ponovljena izjava razjarjenih Arabcev in muslimanov, ki se počutijo nemočne pred izraelskim genocidom v Gazi.
Toda ali je res, da so možni samo klici in prošnje, saj izraelski vojni stroj ubija in rani več deset tisoč Palestincev na območju Gaze?
Ne. Veliko je mogoče storiti in pravzaprav veliko ljudi po vsem svetu to že počne.
V tradiciji hadisa, izrekih, ki se pripisujejo preroku Mohamedu, je najbolj citirana referenca potrebe po akciji, kolektivni ali individualni, ta ena: »Kdor med vami vidi zlo, naj ga spremeni s svojo roko. Če tega ne zmore, pa z jezikom. Če tega ne zmore, pa s srcem, ki je najšibkejša stopnja vere.«
Du'a je invokacija, posredovana s srcem; je muslimanov pogovor z Bogom. Lahko se verbalizira ali ne. V skupinskih molitvah, zlasti med petkovimi pridigami ali v svetem mesecu ramadanu, se med drugim lahko Du'as opravijo skupaj.
Narava kolektivne dove poudarja prednostne naloge katere koli muslimanske skupine, skupnosti ali celo naroda. Gaza, Palestina, mošeja Al Aksa so med nekaterimi glavnimi temami oziroma vzroki, za katere muslimani prosijo božjo pomoč.
»O Allah, prosim, osvobodi mošejo Al-Aksa«, »O, Usmiljeni, stoj ob strani otrokom Gaze« ali »O, Vsemogočni, reši Palestince krivice« je le nekaj iz skoraj neskončnega toka Du'a. ki se izgovarjajo od Meke do Medine do Jeruzalema do Kuala Lumpurja, do vsake mošeje in vsakega muslimanskega doma po vsem svetu.
Du'a je potrditev v odnosu med človekom in Bogom, ki poudarja, da se nič ne bi zgodilo brez Božjega dovoljenja in da lahko oseba, ne glede na to, kako revna, oblegana in oslabljena, preseže vse zemeljske odnose in govori neposredno z najvišjim od vseh oblasti.
"Vaš Gospodar je razglasil: 'Pokličite Me, odzval se vam bom'," Allah pravi v suri Ghafir, verz 60.
To ne pomeni nujno, da je Du'a zadnja možnost. Namesto tega gre z roko v roki z dejanji. Ne izpodriva dejanja, ampak ga krepi. Kolektivna Du'a je skupna izjava, da vse muslimane vodijo podobne prednostne naloge, kot so mir, pravičnost, enakost, usmiljenje, prijaznost in vse ostalo.
Dihotomija pa izhaja iz dejstva, da se mnogi muslimani počutijo nezmožni vplivati na spremembe v zvezi z grozljivo usodo Gaze, bodisi v majhnem ali velikem obsegu, zato je razširjeno mnenje, da "vse, kar lahko storimo, je, da damo Du'a".
V preteklosti sem večkrat obiskal Južno Afriko. Vsakič sem se naučil več, kot bi lahko posredoval. Naučil sem se, da je moč ljudstva dolgoročno veliko učinkovitejša od nasprotne moči državnega nasilja. Naučil sem se tudi, da se noben posvetni zakon, zlasti tisti, ki je namenjen vsiljevanju rasističnega apartheida, ne more zoperstaviti našemu prirojenemu zavračanju družbene neenakosti in drugega zla. Končno sem se tudi naučil, da ko se ljudje dvignejo, jim nič ne more stati na poti.
Slednji maksim velja tako v primeru Južne Afrike med bojem proti apartheidu kot zdaj v Palestini, zlasti v Gazi. O tem je pred sto leti pisal slavni tunizijski pesnik Abu Al-Qasim al-Shabi.
»Če bi si ljudje nekega dne resnično prizadevali za življenje / tedaj se mora usoda odzvati / noč mora zasijati / in okovi morajo zlomiti,« je Napisal, tik preden je umrl pri zelo mladih 25 letih.
Njegove močne besede so vključevale tudi svarilo, zlovešče opozorilo pred strašnimi stvarmi, ki prihajajo: "Tisti, ki jih hrepenenje življenja ne objame / bodo izhlapeli v njenem zraku in izginili."
Južna Afrika se ni odločila za drugo, prav tako ne Gaza. In vsak poskus zatiranja teh velikih ljudstev je bil še naprej neuspešen. Ostali so, vztrajali, celili rane in se borili.
Vedno sem verjel, da bo Južna Afrika igrala osrednjo vlogo v mednarodni solidarnosti s Palestino. Toda, odkrito povedano, nisem pričakoval, da bo afriški narod postal tako intrinzičen, celo neprimerljiv, da bo do te mere klical Izrael na odgovornost za njegove zločine v Palestini.
Pretoria's potisnite pozvati Izrael in njegove vojne zločince na odgovornost pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) in Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC) se nadaljuje neomajen.
Južna Afrika ni postala dejavnik v palestinskem boju za pravičnost zgolj zaradi vojaške, gospodarske ali politične moči ali hrabrosti. Bila je čista volja naroda in posledično vlade, da svojo željo po doseganju pravičnejšega, pravičnejšega in pravno vodenega mednarodnega sistema pretvori v smiselno dejanje.
Južna Afrika bi se lahko preprosto zatekla k samopomilovanju in poudarila svojo domnevno nepomembnost pred močnejšimi vladami ZDA in zahoda, ki še naprej podpirajo Izrael in ga hranijo z vsem potrebnim orožjem za vzdrževanje njegovega genocida.
Tudi to bi se lahko zateklo k molitvam, klicem in prošnjam kot »edinemu, kar je mogoče storiti«. Ni se. Ravno nasprotno, uporabila je svoj diplomatski vpliv in moralno avtoriteto, da je artikulirala enega najmočnejših primerov v prid palestinske svobode in proti izraelski brutalnosti, kar jih je kdaj zagovarjalo pred mednarodno pravno institucijo.
Razumljivo je, da se mnogi morda počutijo nemočne, zlasti ko poskušajo doumeti ogromnost zločina, ki se dogaja v Gazi. Izrael morda ni uporabil orožja za množično uničevanje na Stripu, vsekakor pa je uporabil vse svoje orožje, ki ga je dobavil z Zahoda, da povzroči množične napade. uničenje, kljub temu.
Če pa Gaza ni odnehala, zakaj bi mi? Tudi odrekanje je privilegij. Gaza nima tega privilegija, niti si ga ne smemo privoščiti. Gaza se bori za svoje preživetje in tudi mi se moramo boriti za isti cilj.
Naredite Du'a za Gazo. Naj bo to vaše prvo dejanje, ko se lotevate iskanja pravičnega sveta. In naredite še eno Du'a za Gazo, da prosite Boga, da nagradi vaša nesebična in dobronamerna dejanja. In, če vas oblega obup, še vedno naredite Du'a, da boste lahko odkrili moč za spremembo, ki vam je bila vedno na dosegu roke.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate