Prihajajo. To ti pove večina Gazovcev. Izraelci prihajajo. Toda peščene barikade so patetične. Celo miljo od točke »varnega prehoda« v Erezu, ki je bila zgrajena v zgodnjih dneh norih sanj o Oslu, je najboljše, kar lahko naredijo legije Jaserja Arafata, postaviti 15-metrsko obzidje iz zemlje in vreč s peskom, z 12-metrsko vrzeljo za lokalne avtomobile †« in za izraelske tanke Merkava, ko se Ariel Sharon odloči pripeljati.
Toda policisti še naprej mahajo z oslovskimi vpregami mimo semaforjev, stražarji palestinskih oblasti pa spijo s svojimi puškami kalašnikov v svoji pločevinasti baraki, pripravljeni na drugi del Šaronove vojne proti terorizmu.
Nenavadno je to, da če želi izraelski premier res razbiti »mrežo terorja«, o kateri tako pogosto govori, bi Gaza – edino mesto, ki si ga izraelska vojska še ni upala ponovno zasesti – morda morala biti njegova prva tarča. Kajti tukaj je veliko milic, Palestincev, ki vedo, kako uničiti tanke Merkava-3, ki znajo izdelati rakete kratkega dosega in minomete ter poznajo principe pasti bolje kot begunski strelci iz Jenina. Kot je včeraj rekel en domačin: "Ta kraj je ožičen."
Njeni ljudje se gotovo pripravljajo na najhujše. Banke poročajo o množičnih dvigih. Skupine za človekove pravice podvajajo svoje datoteke. Vsi vedo, kaj se je zgodilo z računalniškimi arhivi palestinskih ministrstev v Ramali, Nablusu in Jeninu; ukradli so jih izraelski vojaki, ker po neminljivih besedah enega izraelskega častnika: »Dokumenti imajo zelo pomembno vrednost.«
Ampak to je "Palestina".
"Pravijo, da so kopirali vse svoje dokumente," je dejal zahodni delavec za človekove pravice. »Ampak mislim, da še niso dokončali izdelave zgoščenk vseh datotek v naši pisarni in papirnati arhivi so zdaj preveliki za fotokopiranje. Dela preprosto še niso začeli opravljati.”
Vendar pa obstaja mračna odločenost sprejeti prihodnost. Raja Sourani, odvetnik za človekove pravice z najbolj zgovornim, četudi pesimističnim pogledom na prihajajoče tedne – ali dni – ima le malo iluzij. »Mislim, da bo mračno, črno in krvavo in vidim, da bo prelita kri tako izraelska kot palestinska. Palestinci niso več pripravljeni biti dobre žrtve. Nimajo česa izgubiti.
»Izraelci so odprli Pandorino skrinjico. Še nikoli v življenju nisem čutil naše morale in odločenosti, da bi bili tako visoki, kot je zdaj. Zelo sem ponosen – in do smrti me je strah.”
Prav tako ženske v Gazi. Mnogi zakopljejo svoje dragulje na svojih vrtovih ali dvoriščih. »Slišali smo, kaj se je zgodilo ženskam v Ramali, ki so jim izraelski vojaki, ki so vstopili v domove, ukradli na tisoče dolarjev nakita,« je brez čustev povedala poročena ženska iz srednjega razreda v mestu Gaza. »En moj prijatelj v Ramali je skril na tisoče dolarjev v veliko skledo riža v kuhinji, ko so Izraelci prišli zasesti njegovo hišo. Računal je, da bo denar izgubil, ko ga bodo preiskali. Ko pa se je vrnil, je bil riž prevrnjen in denarja ni bilo več.«
Grafit opozarja na ponovno okupacijo. Ročna granata na eni steni, risba žične bombe na drugi napovedujejo pogubo okupatorjev. Domovi, v katere sem vstopil, so bili polni hrane, vode, odej, v nekaterih primerih vreč peska. Ko je morje v soparnem popoldnevu priplavalo na plažo v Gazi, je nekaj ribiških čolnov drselo nad vodo. Toda ulov ne šteje veliko, ko štiriurne izpade električne energije – kot običajno nenapovedane s strani skorumpiranih palestinskih oblasti – odklopijo zamrzovalnike in hladilnike.
Kot je pripomnil neki palestinski militant – kako hitro človek pade v te kategorije, da bi se izognil identifikaciji nekoga, ki bi lahko bil kmalu v zaporniški kletki – je izraelski napad »tako gotov, kot jaz vidim tebe«. Bilo je vprašanje časa, je dejal. »Ne zaupam arabskim novicam. Poslušam novice v hebrejščini iz Izraela. Gaza tam določa ton – Izraelci ne morejo izpolniti svojih ciljev brez Gaze. Tukaj se je v zadnjih 54 letih odločala o palestinski zgodovini.”
Res je, do neke mere. Palestinski nacionalni svet je 1. oktobra 1948 v Gazi prvič razglasil palestinsko neodvisnost in za zastavo prevzel staro zeleno, belo, črno in rdečo zastavo arabskega upora. Toda nato je območje Gaze postalo barakarsko dvorišče Egipta, medtem ko je župan Hebrona na slovesnosti v Jerihu predal Zahodni breg jordanski monarhiji. Če je Gaza še zadnji košček nezasedene »Palestine«, je to sredina.
"Mislim, da je vse odvisno od treh stvari," je dejal gospod Sourani. »Gre za to, kar se dogaja v Washingtonu. Gre za to, kako daleč se bodo Evropejci vpletli. In gre za to, kako kmalu se bo na terenu zgodil dramatičen dogodek proti Izraelcem, ki jim bo dal izgovor, da se premaknejo. Vem vse o tem, čemur se na Zahodnem bregu reče "plenjenje in brezobzirno uničevanje". To za nas ni novo. V preteklosti smo obravnavali na stotine takih primerov in na izraelskih sodiščih dobili primere plenjenja proti izraelski vojski.«
Gospod Sourani je dokončal podvajanje vseh svojih zapisov o človekovih pravicah. »In ko pridejo Izraelci, bomo še naprej delali tukaj za človekove pravice. Ne bomo dovolili, da nas zgrabi panika ali postanemo paranoični. Nekaj smo se naučili iz izraelske okupacije v preteklosti: biti profesionalni in strateški. Okrepili so naše kosti.”
V prihodnjih dneh – ali tednih – bodo besede gospoda Souranija lahko postavljene na preizkušnjo.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate