Zdi se, da se igra jezikovna igra. Ali pa ga je bolje razumeti kot politični manever, prežet s slabimi nameni?
Vlade in mednarodne institucije, ki imajo na voljo čudeže sodobne tehnologije za zbiranje informacij, še naprej podpirajo „rešitev dveh držav“, medtem ko se civilnodružbeni opazovalci na vseh straneh v konfliktu večinoma zavedajo, da je Izrael glede na trenutno stanje neomajen pri svojem zavračanju dovoli nastanek neodvisne palestinske države in ne čuti nobenega pritiska Trumpove Bele hiše, da bi se počutil drugače. Ne glede na občutke, z ocenjenimi 700,000 izraelskimi naseljenci, ki živijo v nezakonitih naselbinah, so ovire za oblikovanje nekakšne palestinske suverene države, ki naj bi nastala iz diplomacije iz Osla, arabske mirovne pobude in načrta četverice, že zdavnaj izhlapele v zrak. s komaj kančkom ogorčenja ali celo razočaranja celo palestinskih uradnih predstavnikov pri ZN ali direktoratu PLO v Ramali.
Daniel Pipes, ki je vedno v službi cionističnih ambicij, je udarjal po bobnih za odločno končno igro, ki razreši konflikt z jasnostjo priznane izraelske zmage in palestinskega poraza. Kar zadeva rešitev z dvema državama, je ironično, da Pipesove besede zvenijo bolj resnične kot tiste, ki izvirajo iz prestolnic sveta. Povedano jasno, Pipes pravi: »(t)rešitev z dvema državama je trenutno absurd (to pomeni spraševanje Izrael, da okrepi svojega smrtnega sovražnika), bo imelo smisel po palestinskem porazu.« Le predstavljati si je mogoče, kakšno bedno resničnost bo proizvedel izraelski 'zdrav razum' po palestinski predaji! Toda vprašanje, ki me tukaj zanima, je, zakaj je lahko Pipes jasen glede realnosti, ki je ZN in medvladni diskurz nočeta priznati. Trump, ki je vedno izstopajoči, je tako daleč dovolj odkrit, da zavrača odobritev rešitve dveh držav, s čimer vsaj implicitno krši medvladno soglasje/soglasje ZN, za katerega so se vsi nedavni ameriški predsedniki zavezali, da ga bodo po svojih najboljših močeh izvajali. Seveda je Trumpov prebeg najbolje pojasniti kot njegovo poslušno pripravljenost, da sprejme ukaze domačih sionističnih maksimalistov, ki so pomagali financirati njegovo kampanjo za predsednika.
Nemški zunanji minister Heiko Maas je ob nedavnem obisku Izraela zaradi srečanja z Mahmudom Abasom ponovno potrdil zombijevski mednarodni konsenz, kot da je živa politična opcija, in izjavil, da nova nemška vlada ostaja zavezana rešitvi dveh držav za Izraelsko-palestinski konflikt. Takšno trditev je mogoče bolje razumeti, če jo razvozlamo – nemška vlada nima namena izvajati nobenega pritiska na Izrael, da bi dosegel politični kompromis, in zdi se, da poziva palestinsko vodstvo, naj sprejme podobno linijo.
V ZN so najostrejše kritike Izraela še naprej njegova nagnjenost k oviranju napredka k rešitvi dveh držav, kar bi bilo opazno, če bi kdorkoli od poznavalcev verjel, da je to izvedljiva politična opcija. Na primer, v pomembni obsodbi Varnostnega sveta izraelskemu naselbinskemu ravnanju (SC 2334, 23. december 2016) so v preambuli zapisali te besede pojasnila: »Izražanje resne zaskrbljenosti, da nadaljevanje izraelskih naselbinskih dejavnosti nevarno ogroža sposobnost preživetja rešitve dveh držav, ki temelji na na progah iz leta 1967." »Nevarno ogrožajoče«, kot da rešitev še dolgo ne obstaja. Na katerem planetu živijo ti vladni predstavniki? Ali pa te vlade vedo bolje, vendar imajo sekundarne razloge, da se pretvarjajo drugače?
V operativnem odstavku 3 resolucije Generalne skupščine (21. december 2017, A/ES-10/L.22) velika večina (128-9, 35 vzdržanih glasov) obsoja provokativno Trumpovo potezo, da prizna Jeruzalem kot prestolnico Izraela in tako premestiti ameriško veleposlaništvo, je podana podobno zavajajoča trditev: GA "Ponavlja svoj poziv k preobratu negativnih trendov na terenu, ki ogrožajo rešitev dveh držav.« Bil bi dovolj nesramen, če bi rekel, 'zbudi se, svet', rešitev dveh držav ni več na mirovni sliki in morda nikoli res ni bila.
Nov poziv k miru, ki ima resnično potencialno politično moč in je vse bolj podprt v celotni civilni družbi, je "Končaj apartheid", ki nadomešča prejšnja prizadevanja, da bi z neposrednim ukrepanjem dosegli izid, ki bi se lahko spremenil v de facto palestinsko državo: "Končaj Poklic.” Iz več razlogov je bil ta poudarek na umiku iz okupirane Palestine vedno premalo odziven na celotno resničnost palestinskega trpljenja in boja. Ni poudarila dolgoročne stiske palestinskih beguncev in neprostovoljnih izgnancev ter izpustila omembo diskriminatorne in v marsičem slabše vsakodnevne realnosti palestinske manjšine v Izraelu.
V nekaterih pogledih je najbolj grozljivo izjavo v tej smeri izdala Medparlamentarna unija (IPU) v svojem grajanju Trumpove jeruzalemske pobude, ki je bila pravkar razširjena z očitnim odobravanjem Palestinskega nacionalnega sveta: »IPU je ugotovil, da resolucija spodkopava pravni in politični status miroljubne poravnave med Izraelom in Palestino ter morebitne upe za rešitev dveh držav. IPU je poudarila, da si bo še naprej prizadevala za spodbujanje dialoga in miru med obema stranema, Izraelom in Palestino, ter v regiji Bližnjega vzhoda.” Pri taki izjavi je žalostno to, da se zdi, da domneva, da je Izrael vsaj malo zainteresiran za sodelovanje v dialogu o mirovnih pogojih, če to pomeni, da hodi po poti, ki vodi do nastanka palestinske države. Minimalna zahteva za dialog je določena stopnja vzajemnosti, ki na izraelski strani ne obstaja že nekaj let, in pretvarjati se, da obstaja, je način, kako se izogniti resničnemu izzivu – ne delajte nič drugega kot opazujte, kako Izrael napreduje s svojim enostranskim koncem. igrajte ali se pridružite boju za preprečitev vrhunca palestinske tragedije tako, da se premaknete iz diplomatske sence na politično prizorišče prisilne politike.
Ni čas za dialog in izkazovanje dobre volje. Ta čas je že zdavnaj minil. Zdaj je čas za sodelovanje, pritiske, bojkot in sankcije. Kadar si vlade resno prizadevajo zasledovati izmuzljive cilje, ne glede na to, ali so dobrohotni ali ne, izberejo sankcije, prisilno diplomacijo in pustijo vojaško možnost na mizi. Preveč sem vesel, da sem vojaško možnost pustil stran od mize, hkrati pa vztrajam pri postdiplomatski drži militantnega nenasilja. Palestinci so dovolj dolgo trpeli! Ne bi jih smeli še naprej zavajati, da bi se zanašali na taktike nesmiselnosti. Ne le molk pred zlom in trpljenjem je nedopusten, tudi pasivnost, še več, lažna zavest.
Nazadnje bi morali razmisliti, zakaj je osredotočenost civilne družbe na kampanjo BDS toliko bolj prilagojena palestinski preizkušnji kot ta nesmiselni medvladni diskurz in diskurz ZN o dveh državah. Mojem sklicevanju na vplivno, čeprav kontroverzno obravnavanje Eichmannovega procesa Hannah Arendt ni manjkalo premišljenosti. Vlade in ZN kot globalna mreža vlad niso nagnjeni k konfrontacijam resno trpljenja drugih, razen če tako določajo vitalni nacionalni interesi in geopolitične prioritete njenih glavnih članic. Glede na to, da je Izrael postal regionalna sila, ki jo brezpogojno podpirajo Združene države Amerike, pogojno Zahod kot celota in zdaj oportunistično celo večina arabskih vlad, je geopolitična realnost naklonjena mednarodnemu položaju rok, ki ga moraliziranje daje goljufivim zasukom retorika, občasne klofute po izraelskem zapestju in venec iluzij v ritualni obliki obljube nesmiselne zvestobe nadaljnji vitalnosti rešitve dveh držav. Zbrati moramo jasno voljo, da izjavimo, da je potrditev rešitve dveh držav v sedanjih razmerah dokaz, da banalnost zla živi v našem času.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate