Khaled Abol Naga – odkrit kritik egiptovske vlade – je obtožen izdaje. (AFP)Bilo je komično, farsično, smešno. Igralčeve sanje, če bi dramo postavili na oder ali platno – vendar so bili trije glavni liki sami igralci. Glavni igralec, kot je običajno v Egipt, je bil njegova ekscelenca feldmaršal predsednik Abdel Fattah el-Sisi, tema te gledališke produkcije pa je bila stara in poznana: moč sindikatov in strah pred pravo revolucijo.
Začeli pa bomo z zadnjim dejanjem, ki je na zahodu tako rekoč prezrto, kjer so svoboda govora, delavske pravice in svoboda »dragocene«, »sveto«, »pri srcu«. Ta teden sta bila dva vidna egiptovska igralca, Amr Waked in Khaled Abol Naga, izključena iz sindikata egiptovskih igralcev, ki ga nadzoruje vlada, zaradi "izdaje". Obsojeni so bili zaradi "izdaje naroda" in dela za "agendo zarotnikov proti varnosti in stabilnosti Egipta". Vodja sindikata je za francosko tiskovno agencijo AFP dejal, da moškima "ne bo več dovoljeno delovati v Egiptu".
Čeprav je Waked pred petimi leti prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Dubaju in je leta 2005 igral v filmu Syriana z George Clooney, glavni nastop obeh mož se je zgodil prejšnji ponedeljek, ko sta uporabila platformo zaslišanja v ameriškem kongresu, da bi obsodila vse slabše stanje človekovih pravic v Egiptu in izredno zakonodajo, ki bi lahko Sisiju omogočila, da ostane na oblasti do leta 2034.
filmski igralec amr Wakea Egipt obtožuje tudi izdaje (AP) Naga, zvezda številnih egiptovskih filmov, je opisal državo, katere ljudje so bili zaprti ali živeli v strahu pred aretacijo. Waked je dejal, da režim vodi Sisi, ki je izvedel vojaški udar proti prvemu izvoljenemu egiptovskemu predsedniku Mohamed Morsi leta 2013 razvil "alergijo" na resnico, trditev, ki je vsebovala lastno bolečo ironijo. Kajti tako Waked kot Naga – tako kot desetine romanopiscev, umetnikov, novinarjev in drugih egipčanskih literatov – sta bila med tistimi, ki so prvotno in naivno podpirali krvavi državni udar ki je Sisija pripeljal na oblast. Waked, čigar kritika vlade si je ta mesec prislužil osemletno kazen v egiptovskem zaporu (seveda v odsotnosti, ker živi v Evropi), je poudaril, da sindikalna prepoved njegovega igranja skoraj ni pomembna. "Če se vrnem v Egipt, sploh ne bom imel časa za ukrepanje," je rekel – ker bi bil takoj zaprt.
Zdaj pa vstopamo v resnejšo dramo: Sisijevo zatiranje vseh nesoglasij znotraj tradicionalno močnih egiptovskih sindikalnih gibanj, ki so se skozi zgodovino borila proti britanski kolonialni sili, pa tudi proti Nasserjevemu in Sadatovemu režimu, in ki so imela močno, a tragično prezrto vlogo v revolucija, ki je uničila diktaturo Hosni Mubarak.
Pred dobrim letom dni so egiptovske oblasti neodvisne trgovinske sindikate izključile iz sodelovanja na prvih sindikalnih volitvah po 12 letih. Amnesty se je pritožil nad "kaznovalno kampanjo" egiptovske vlade proti delavcem in sindikalistom, da bi jih odvrnila in kaznovala od mobilizacije ali stavke.
Romantiki boj za neodvisnost Egipta radi prikazujejo kot boj za svobodo nacionalističnega, protikolonialnega ljudstva, ki je zahtevalo demokracijo, svobodne volitve in dostojanstvo po letih zatiranja pod zaporedjem diktatur, ki so jih financirale Velika Britanija, Rusija in nato ZDA. Združene države Amerike. Vendar je to le delno res. Bil je tudi verski boj (od tod tudi kratek Morsijev interludij po Mubarakovem strmoglavljenju) in, manj oglaševano, je bila tudi zahteva delavcev po svobodi in minimalni plači.
Egiptovska velika bombažna industrija v delti severno od Kaira je bila središče te pogosto pozabljene revolucije, izvozno središče, katerega delavci imajo veliko industrijsko moč – če in ko jim je dovoljeno, da jo uporabljajo. Udarili so pod britansko vladavino in uprizorili zaporedne upore pod Mubarakom. Najpomembnejši od teh se je zgodil leta 2006, ko so delavke bombaža vodile svoje moške v uporu proti režimu v velikem industrijskem mestu Mahalla. S pomočjo družbenih omrežij so na osrednji mestni trg – pravzaprav so ga tudi imenovali – spravili na desettisoče delavcev s podeželja. Trg Tahrir – in pod streli policijskega solzivca postavili šotore.
Pozivali so celo k strmoglavljenju Mubaraka – zahtevo, ki jo večina nas novinarjev običajno ignorira, saj nas je zanimalo samo islamistično nasprotovanje vladavini egiptovske vlade – vendar je naredilo vtis na takratno diktaturo, ki je državljanom Mahale takoj povišala plače, izboljšane razmere, nove delavske menze in krajši delovni čas. In čeprav novinarji tega nismo identificirali, ko se je to zgodilo, so bili bombažni delavci Mahale med prvimi industrijskimi skupinami, ki so prispele na veliko večji trg Tahrir v Kairu, ko se je vstaja januarja 2011 zares začela.
Egiptovska vojska, ki je zrežirala posledice revolucije, je zelo premeteno spoznala, da je solidarnost delavskega razreda lahko prav tako nevarna kot islamska enotnost. Muslimanska bratovščina, ki ni bila »teroristična« organizacija – kljub Sisijevim današnjim obtožbam – je bila slabo vodena, politično neorganizirana in notranje razdeljena. Neodvisni sindikat egiptovskih delavcev, ki je zdaj zavrgel uradno sindikalno gibanje vladnih marionet, je bil povsem drugačna kreacija. Kajti tudi to je bila vojska; in prav tako otrok egiptovskega ljudstva kot vojaki, ki jim je bilo zaupano, da »vodijo« prihodnost revolucije po letu 2011.
Uradna uresničitev tega je bila preveč jasna do leta 2015, ko je egiptovsko vrhovno upravno sodišče odločilo, da je pravica do stavke "v nasprotju z islamskimi nauki in nameni islamskega šeriatskega prava". Ta razsodba je prišla le dan po tem, ko se je Sisi udeležil praznovanja praznika dela skupaj z režimsko Splošno federacijo egiptovskih sindikatov, katere predsednik Gebali Al-Maraghi je opisal Sisija – ki bi zmagal na domnevnih predsedniških volitvah lani s 97.08 odstotka glasov. »glasuje« – kot junak in »rešitelj Egipta«.
V primeru, da so delavske množice spregledale bistvo, je »sindikalist« Maraghi dejal, da je Sisi povrnil dostojanstvo Egipta, kar je bilo celo Sisiju zelo neprijetno. "To ni primerno," je dejal in vztrajal, da so milijoni ljudi rešili Egipt. Potem pa je Maraghi Sisiju izročil »kodeks časti« svojih egipčanskih delavcev, katerega drugi člen je zavračal stavke in zavezal sindikat k »dialogu z vlado in lastniki podjetij«.
Še bolj šokantno je, da je Maraghi dal časopisni intervju, v katerem je dejal, da je "naša naloga izpolniti vse zahteve, ki jih je predsednik postavil na srečanju z delavci, povečati proizvodnjo in se boriti proti terorizmu". Od takrat naprej je bilo govora o neodvisnih sindikatih konec; delavske predstavnike zaprli ali jim grozili z aretacijo.
Potrebovala je peticijo, da se je Združeno kraljestvo pritožilo nad italijanščino Giulio Regenijeva smrt Če bi kdo moral podcenjevati strah režima pred sindikalno močjo, se spomnimo primera Giulio Regeni28-letna italijanska študentka, ki je leta 2016 preučevala prav te neodvisne sindikate, ki so prestrašili Sisija. Nekaj tednov pred smrtjo je Regeni zapisal, da »kljubovanje [egiptovskih] sindikatov izrednemu stanju in pozivanju režima k stabilnosti in družbenemu redu – ki ga upravičuje 'vojna proti terorizmu' – pomeni ... drzno dvom o osnovna retorika, ki jo režim uporablja za opravičevanje lastnega obstoja in zatiranja civilne družbe.«
Študent je imel sestanke z nekaterimi od teh sindikalnih predstavnikov v Mahali, pa tudi v drugih delta mestih in v Kairu, nato pa so ga našli ob robu kairskega primestnega obroča, njegov obraz in telo sta bila grozljivo iznakažena zaradi mučenja, pod katerim je umrl. Sisini policisti so se pogovarjali o skupinskih umorih in "zlobnih ljudeh" in celo predlagali, da je bila uboga Regeni umorjena v "prepiru ljubimca". On ni bil. Italijanska vlada je sklenila, da ga je umorila režimska državna varnostna policija, ker so ga njegove preiskave – dovolj nedolžne v kontekstu njegove teze na Univerzi v Cambridgeu – pripeljale preveč blizu moškim, ki vodijo delavske odbore, ki so tako prestrašili režim.
Podprite svobodomiselno novinarstvo in se naročite na Independent Minds. Res je srečal te moške: nekateri so posneli videoposnetke Regenija, kako jim postavlja vprašanja in v zameno od njih zahteva tujo podporo za njihove sindikate. In tako je policija pobrala Regenija in nikoli več ga niso videli.
Britansko zunanje ministrstvo se je pritožilo nad umorom šele potem, ko je prejelo 10,000 podpisov protesta iz Združenega kraljestva; in prav zdaj – danes – vsi vemo, koliko podpisov šteje za britanske vlade. Toda italijanska vlada je eksplodirala od jeze. Regenijeva mama ni hotela objaviti fotografij svojega sina po smrti, ker so bile njegove rane preveč grozne. Zahodna veleposlaništva v Kairu, vključno z britanskim, niso storila ničesar – čeprav so dobili ime višjega policijskega častnika, odgovornega za Regenijevo mučenje in umor.
Tako je imel mali fandango zaradi dveh egipčanskih igralcev ta teden veliko temnejše zgodovinske in morilske korenine, kot smo morda mislili. Segajo v zgodovino in še vedno obstajajo pod oklepom sedanje egiptovske vladne oblasti. Sindikat egiptovskih igralcev je morda farsa, toda moč delavcev je vedno prisotna nevarnost za srednji vzhod režimi.
Nekega dne bodo Regenijevi nasledniki dokončali njegovo doktorsko delo in napisali lastne disertacije Arabsko prebujenje iz leta 2011; in verjetno bo drugačna zgodba od tiste, ki smo jo napisali pred osmimi leti s trga Tahrir. Medtem pa bi bilo verjetno res dobro, če bi gospoda Waked in Naga ostala v tujini.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate