Kontrarevolucija "predsednika" Hosnija Mubaraka je včeraj udarila po njegovih nasprotnikih v plazu kamnov, batin, železnih palic in palic, celodnevni bitki v samem središču prestolnice, za katero trdi, da vlada med desettisoči mladih moških, oba – in tu leži najnevarnejše od vseh orožij – drug drugemu v obraz vihtita zastavo Egipta. Bilo je zlobno, neusmiljeno, krvavo in dobro načrtovano, dokončna opravičilo vseh Mubarakovih kritikov in sramotna obtožnica Obamasov in Clintonovih, ki nista obtožila tega zvestega zaveznika Amerike in Izraela.
Boji okoli mene na trgu Tahrir so bili tako strašni, da smo lahko zavohali kri. Moški in ženske, ki zahtevajo konec Mubarakove 30-letne diktature – in videl sem mlade ženske v šalih in dolgih krilih na kolenih, ki so lomile tlakovce, ko je okoli njih padalo kamenje – so se uprli z neizmernim pogumom, ki se je pozneje spremenil v nekakšno strašno krutost.
Nekateri so vlekli Mubarakove varnostnike čez trg in jih pretepli, dokler jim ni iz glave pritekla kri in poškropila oblačila. Egiptovska tretja vojska, ki je v legendah in pesmih znana po prečkanju Sueškega prekopa leta 1973, ni mogla – ali ni hotela – niti prečkati trga Tahrir, da bi pomagala ranjenim.
Ko je na tisoče Egipčanov, ki so kričalo zlorabljali – in to je bilo tako blizu državljanski vojni, kot Egipt kdajkoli – planilo drug proti drugemu kot rimski borci, so preprosto premagali padalske enote, ki so "stražile" trg, preplezale njihove tanke in oklepna vozila in nato jih uporablja za kritje.
En poveljnik tanka Abrams – in bil sem le 20 čevljev stran – se je preprosto sklonil od kamnov, ki so se odbijali od njegovega tanka, skočil v kupolo in udaril po loputi. Mubarakovi protestniki so se nato povzpeli na vrh, da bi metali še kamenje v svoje mlade in nore nasprotnike.
Menda je tako v vseh bitkah, čeprav se orožje (še) ni pojavilo; zloraba obeh strani je sprožila ploho kamenja s strani Mubarakovih mož – ja, res so jo sprožili – nato pa so protestniki, ki so zavzeli trg in zahtevali strmoglavljenje starca, začeli lomiti kamne, da bi jih vrgli nazaj. Do konca dneva so poročali o treh smrtnih žrtvah v Kairu in vsesplošno poročila, da so pro-Mubarakove množice namenoma ciljale na zahodne novinarje.
Ko sem dosegel »sprednjo« črto – narekovaji so bistveni, saj so se vrste moških premikale sem in tja več kot pol milje – sta obe strani kričali in planili druga na drugo, kri pa jima je tekla po obrazu. V nekem trenutku, preden je šok od napada minil, so Mubarakovi podporniki skoraj prečkali celoten trg pred pošastno zgradbo Mugamma – relikvijo Nasseritovih prizadevanj – preden so bili izgnani.
Dejansko, zdaj ko se Egipčani borijo proti Egipčanom, kako naj imenujemo te nevarno besne ljudi? Mubarakijci? »Protestniki« ali – bolj zlovešče – »odpor«? Kajti tako se zdaj imenujejo možje in ženske, ki se trudijo, da bi zrušili Mubaraka.
"To je Mubarakovo delo," mi je rekel en ranjeni metalec kamna. "Uspelo mu je obrniti Egipčane proti Egipčanom za samo še devet mesecev moči. Jezen je. Ste tudi vi na Zahodu jezni?" Ne spomnim se, kako sem odgovoril na to vprašanje. Toda kako sem lahko pozabil gledati – le nekaj ur prej – ko so »strokovnjaka« za Bližnji vzhod Mitta Romneyja, nekdanjega guvernerja Massachusettsa, vprašali, ali je bil Mubarak diktator. Ne, rekel je, bil je "figura monarha".
Obraz tega monarha so na velikanskih plakatih, natisnjeni provokaciji, ponesli na barikade. Na novo so jih razdelili častniki Nacionalne demokratske stranke – gotovo so potrebovali nekaj časa, da so jih izdelali, potem ko je bil sedež stranke po petkovih bitkah spremenjen v tlečo lupino –, mnoge so v zraku držali možje z batinami in policijskimi palicami. O tem ni dvoma, ker sem se v Kairo pripeljal iz puščave, ko so se postavili pred zunanjim ministrstvom in zgradbo državnega radia na vzhodnem bregu Nila. Slišale so se pesmi iz zvočnikov in pozivi k Mubarakovemu večnemu življenju (zares zelo dolgemu predsednikovanju) in mnogi so sedeli na čisto novih motorjih, kot bi jih navdihnili razbojniki Mahmuda Ahmadinedžada po iranskih volitvah leta 2009. Če dobro pomislim, imata Mubarak in Ahmadinedžad dejansko enako spoštovanje do volitev.
Šele ko sem šel mimo stavbe radia, sem videl na tisoče drugih mladih moških, ki so prihajali iz predmestja Kaira. Po nadvozu za Egipčanskim muzejem so se sprehajale tudi ženske, večinoma v tradicionalnih črnih oblekah in belo-črnih šalih, med njimi tudi nekaj otrok. Rekli so mi, da imajo enako pravico do trga Tahrir kot protestniki – mimogrede res – in da nameravajo izraziti svojo ljubezen do svojega predsednika prav na mestu, kjer je bil tako oskrunjen.
In imeli so prav, predvidevam. Demokrati – ali »odpor«, odvisno od vašega zornega kota – so ravno s tega trga v petek pregnali varnostne policijske razbojnike. Težava je v tem, da so Mubarakovi možje vključevali nekaj prav istih razbojnikov, ki sem jih videl takrat, ko so sodelovali z oboroženo varnostno policijo, da bi pretepali in napadali demonstrante. Eden od njih, mladenič v rumeni srajci z razmršenimi lasmi in svetlo rdečimi očmi – ne vem, na čem je bil – je nosil prav isto zlobno jekleno palico, kot jo je uporabljal v petek. Spet so se vrnili Mubarakovi branilci. Zapeli so celo isti stari refren – nenehno predelan, da je upošteval ime lokalnega diktatorja – »S svojo krvjo, z našo dušo se tebi posvečamo«.
Vse do Gize je NDP zgrabila može, ki so nadzorovali glasovanje na volitvah, in jih poslala vzklikati svojo podporo, ko so korakali po smrdljivem drenažnem jarku. Nedaleč stran je bil celo lastnik kamele zapovedan, da »če ne poznaš Mubaraka, ne poznaš Alaha« – kar je bilo, milo rečeno, malo.
V Kairu sem hodil poleg Mubarakovih vrst in prišel do ospredja, ko so začeli nov napad na trg Tahrir. Nebo je bilo napolnjeno s skalami – govorim o kamnih premera šest centimetrov, ki so udarjali ob tla kot minometne granate. Na tej strani »črte« so seveda prihajali Mubarakovi nasprotniki. Razpokali so in se razcepili ter pljuvali ob stene okoli nas. Takrat so se možje NDP obrnili in v paniki zbežali, medtem ko so predsednikovi nasprotniki planili naprej. Samo stal sem s hrbtom naslonjen na okno zaprte potovalne agencije – spomnim se plakata za romantičen vikend v Luksorju in "bajkoviti dolini grobnic".
Toda kamni so prihajali v jatah, na stotine naenkrat, nato pa je bila ob meni nova skupina mladeničev, egipčanskih demonstrantov s trga. Le da niso več v svoji jezi kričali "Dol z Mubarakom" in "Črni Mubarak", ampak Allahu Akbar – Bog je velik – in to sem slišal znova in znova, ko je dolg dan napredoval. Ena stran je kričala Mubarak, druga Bog. Pred 24 urami ni bilo tako.
Pognal sem se proti varnemu terenu, kjer kamenje ni več sikalo in se drobilo, in nenadoma sem bil med Mubarakovimi nasprotniki.
Seveda bi bilo pretirano reči, da so nebo zakrili kamni, a včasih je skozi nebo vpilo sto skal. Razbili so cel vojaški tovornjak, mu razbili stranice, zdrobili okna. Kamni so prihajali s stranskih cest ob ulici Champollion in na pristanišču Talaat. Moški so bili prepoteni, z rdečimi naglavnimi trakovi in bučali svoje sovraštvo. Mnogi so na rane držali belo krpo. Nekatere so odnesli mimo mene, kri pa je pljuskala po cesti.
Vse več jih je nosilo islamistična oblačila, kratke hlače, siva ogrinjala, dolge brade in bele kape. Najglasneje so vzklikali Allahu Akbar in tulili svojo ljubezen do Boga, za kar pa naj ne bi šlo. Ja, Mubarak je to storil. Proti njemu je spravil salafiste, skupaj s svojimi političnimi sovražniki. Od časa do časa so zgrabili mlade moške, obraze so stiskali v pesti, kričali in se bali za svoja življenja, na njihovih oblačilih so našli dokumentacijo, ki dokazuje, da so delali za Mubarakovo notranje ministrstvo.
Številni protestniki – sekularni mladi moški, ki so se prebijali skozi napadalce – so poskušali braniti zapornike. Drugi – med njimi sem opazil ogromno »islamistov«, skupaj z obveznimi bradami – so s pestmi udarjali po glavah teh revežev, z velikimi prstani na prstih pa so jim razrezali kožo, da jim je po obrazu tekla kri. Enega mladeniča, raztrgane rdeče majice, obraza, napihnjenega od bolečine, sta rešila dva masivna moška, eden od njiju je zdaj napol nagega zapornika položil čez ramo in se prebil skozi množico.
Tako je bilo rešeno življenje Mohameda Abdula Azima Mabrouka Eida, policijske varnostne številke 2101074 iz guvernerja Giza – njegova varnostna izkaznica je bila modra s tremi nenavadnimi piramidami, vtisnjenimi na laminirano platnico. Tako so iz množice izvlekli še enega moškega, ki je cvilil in se držal za trebuh. In za njim je klečala četa žensk in lomila kamenje.
Med vsem tem so bili trenutki farse. Sredi popoldneva so Mubarakovi podporniki na trg zajahali štiri konje, skupaj s kamelo – ja, pravo kamelo, ki so jo morali s tovornjaki pripeljati iz resničnih mrtvih piramid – so jim očitno zadrogirani jezdeci povlekli s hrbta. . Tri ure kasneje sem našel konje, ki so se nežno pasli ob drevesu. Blizu kipa Talaat Harb je fant prodajal agvo – posebno egipčansko poslastico iz datljevega kruha – po 4 penije – medtem ko sta na drugi strani ceste stali dve podobi, dekle in deček, ki sta pred seboj držala enaka kartonska pladnja. izmed njih. Dekličin pladenj je bil poln zavojev cigaret. Dečkov pladenj je bil napolnjen s kamni.
In bili so prizori, ki so morali pomeniti osebno žalost in tesnobo za tiste, ki so jih doživeli. Tam je bil visok, mišičast moški, ranjen v obraz z rezino kamna, čigar noge so se preprosto upognile ob telefonski razvodni omarici, njegov obraz pa je bil spet razrezan na kovino. In tam je bil vojak na oklepnem transporterju, ki je pustil, da so kamni z obeh strani leteli mimo njega, dokler ni skočil na cesto med Mubarakove sovražnike in jih objel z rokami, solze pa so mu tekle po obrazu.
In kje je bil ob vsem tem sovraštvu in prelivanju krvi Zahod? Če vsak dan poročate o tej sramoti, vas muči nespečnost. Včeraj okoli 3. ure sem opazoval lorda Blaira iz Isfahana, ko se je trudil razložiti CNN-u, da je treba na Bližnjem vzhodu "sodelovati v procesu sprememb". Izogniti smo se morali »anarhiji« »najekstremnejših elementov«. In – moj najljubši, ta – Lord Blair je govoril o "vladi, ki ni izvoljena v skladu s sistemom demokracije, ki bi ga zagovarjali". No, vsi vemo, na katero starčevo "demokracijo" je mislil.
Ulične govorice so govorile, da bi se ta človek – »monarški tip« Mitta Romneyja – lahko v petek priplazil iz Egipta. Nisem tako prepričan. Prav tako ne vem, kdo je včeraj zmagal v bitki na trgu Tahrir, čeprav ne bo ostalo dolgo nerešeno. Ob mraku je kamenje še pokalo po cestah in po ljudeh. Čez nekaj časa sem se začel skloniti, ko sem zagledal mimoidoče ptice.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate