Ni bil skromen predsednik. Ni popustil. Seveda so bili namigi – konec izredne zakonodaje, "reforme" – toda ko je včeraj govoril, ko je poskušal umiriti krizo, v kateri je bilo v štirinajstih dneh ubitih več kot 60 ljudi in ogroža njegov urad, je predsednik Bašar al Asad Sirije ni dajal vtisa človeka na begu.
Je bila Libija tista, ki mu je dala "oomph", da je nadaljeval, spodbudo, da je vstal in rekel, da "reforma ni sezonska zadeva" – točen prevod njegovega prepričanja, da se Siriji ni treba prilagoditi revoluciji na Bližnjem vzhodu? Kakor koli že, stranka Baath se bo borila naprej. Asad ostaja predsednik Sirije. Ni sprememb.
No, seveda, bomo videli. Moamer Gadafi iz Libije ni moder zgled, ki bi mu lahko sledili v času stiske. Petek je še en dan, tradicionalni dan spomina, sojenja in zaslišanja. Če se lahko prebije jutri brez nadaljnjih ubijanj v Deri in Latakiji, bo Assad morda uspel. Mlad je, njegova žena – ki jo po krivici zasmehujejo tisti, ki sovražijo Sirijo – je zanj velika prednost in njegova vladavina je pregnala najhujše ekscese njegovega očeta Hafeza. Toda – in to je velik "ampak" – mučenje se nadaljuje, krivice varnostnih služb Mukhabarat se nadaljujejo, svobodo v Siriji je tako težko najti kot oazo v puščavi in sirski parlament ostaja, kot je dejal Al Jazeerin analitik Marwan Beshara, "cirkus podpore".
Vendar je v Siriji več "ampak". To je trda, trda država, brez poti do svobode govora, ki so bile seveda na voljo v Egiptu, a središče arabskega nacionalizma. Sirci ne zaman vzklikajo Um al Arabiya Wahida ("mati enega arabskega naroda"). Zaman se Sirci spominjajo, da so oni in samo oni nasprotovali sporazumu Sykes-Picot, ki je leta 1916 s silo orožja razdelil regijo med Francijo in Britanijo, njihovo jahalno vojsko pa so pokosili francoski tanki v bitki pri Maysaloonu, njihovem kralju. Winston Churchill podelil iraško monarhijo kot tolažilno nagrado.
To ne opravičuje Bašarjeve avtokratske vladavine. Ampak nekaj pove o tem. Sirci ne upoštevajo pravil. Sirci ne sledijo drugim Arabcem kot ovce. Borili so se močneje kot kateri koli drugi za palestinsko-izraelski mir – ki ga je Asad včeraj opisal kot »stagnirajočega«, nemiri pa so bili »preizkus za narod« in ne preizkušnja za predsednika. V resnici je bila regija Hauran – Deraa je v Hauranu, prizorišču strašne serije vladnih umorov prejšnji teden – vedno uporniška, tudi pod francosko oblastjo. Toda ali lahko Bashar al-Assad obdrži svojo državo?
Uspelo mu je z manjšinsko alavitsko močjo (kar se bere šiitsko) pripeljati večino sunitskih muslimanov v Siriji v gospodarski establišment. Suniti so dejansko gospodarstvo Sirije, močna elita, ki je ne zanimajo nemiri, neenotnost ali tuje spletke. Nenavadno je bilo, da je Asad včeraj govoril o tujih "zarotah". To je star pregovor, ki mu ne dela zaslug; tuje "zarote" so bile vedno odkrite, ko se diktatorji počutijo nevarne. Vendar so Damask v zadnjih 40 letih napadli izraelski agenti, agenti sadamizma in turški desničarji. Ta govor o moamarerju – »zaroti« –, ki iz Sirijcev dela domoljube in ne borce za svobodo, ima odmev.
Seveda je s Sirijo marsikaj narobe – in Bashar al-Assad je včeraj morda ponagajal sreči, saj ni napovedal "reform" in svoboščin, ki so jih Sirci pričakovali od njega. Namesto "Bog, Sirija in Bašar" je bilo "Bog, Sirija in moj narod" – a je bilo to dovolj? Ne bi izvajal reform pod pritiskom – "reforme" mimogrede pomenijo demokracijo –, vendar je zagotovo pod pritiskom, ko vladni ostrostrelci ustrelijo nedolžne na ulicah sirskih mest. Morda ni razpoložen za popuščanje. Toda ali Sirija ne potrebuje tega?
Njeno gospodarstvo je blizu bankrota – švedski diplomatski zbor je ocenil, da ga gospodarska katastrofa Zahoda ni prizadela, ker v resnici ni obstajala – in njegova kurdska manjšina na severu je v stanju napol upora. Toda Asad ima dva prijatelja, ki mu dajeta moč: Hezbolah v Libanonu in Islamsko republiko Iran. Če Izraelci potrebujejo mir v Libanonu, potrebujejo Asada, in če hoče Asad ohraniti svojo regionalno moč, potrebuje Iran. Sirija je arabska vrata, skozi katera lahko stopi Iran. Iran je muslimanska vrata, skozi katera lahko stopi Asad – in ne pozabite, on je alavit in torej šiit.
Madame Clinton je prelahko grajati Sirijo zaradi pobijanja lastnih ljudi – izraza, ki ga seveda ne uporablja za Bahrajn –, vendar Američani potrebujejo Sirijo, da iz Iraka izvlečejo svoje zadnje enote. Težave Sirije je tudi enostavno spremeniti v sektaštvo. Nikolaos Van Dam, briljantni nizozemski diplomat, je napisal odlično knjigo, v kateri je poudaril, da je bil boj za oblast v Siriji na strani alavitov in da je ta manjšina dejansko upravljala državo.
Vendar je Sirija vedno ostala enotna država in je ugodila zahtevam Zahoda po varnostnem sodelovanju – dokler Američani niso prišli čez mejo v Sirijo in ustrelili hiše sirskega varnostnega agenta. Tako ustrežljivo je bilo, da so ZDA dejansko poslale ubogega Kanadčana v Damask – »izročenega«, v priljubljenem izrazu –, da bi ga grozovito mučili in zadrževali v kanalizaciji, dokler Američani niso ugotovili, da je nedolžen, in mu sramežljivo dovolili, da se vrne v Toronto.
Ni treba posebej poudarjati, da to niso vprašanja, o katerih bodo razpravljali v televizijskih informativnih oddajah ali ameriška državna sekretarka – ki je tako zaskrbljena zaradi nedolžnih v Libiji, da njene zračne sile bombardirajo Gadafija, a je tako malo zaskrbljena. o nedolžnih v Siriji, da njene zračne sile zagotovo ne bodo bombardirale Sirije.
Sirijo je treba obnoviti. Potrebuje konec zakonov o izrednih razmerah, svobodne medije in pošteno sodstvo ter izpustitev političnih zapornikov in – naj povem – konec vmešavanja v Libanon. Ta številka 60 mrtvih, ocena Human Rights Watch, je lahko dejansko veliko višja. Jutri nam bo predsednik Bašar al Asad menda povedal svojo prihodnost Sirije. Bolje, da je dobro.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate