David Cameron je avgusta ob objavi, da se je teroristična grožnja povečala z "znatne" na "hudo", dejal, da je "moja prva prednostna naloga kot premier zagotoviti, da naredimo vse, kar je v naši moči, da ohranimo varnost naših ljudi." Notranja ministrica Theresa May je ponovila Cameronovo obljubo in opozorila, da je "prva in najpomembnejša dolžnost vlade zaščita Britancev".
Kot pri vseh vladnih izjavah se je vedno dobro spomniti maksime Eduarda Galeana, da »na splošno besede, ki jih izreče oblast, niso namenjene izražanju njenih dejanj, temveč njihovemu prikrivanju«.
S tem v mislih je vredno preučiti trditev vlade, da je zaščita britanskih državljanov njihova glavna prednostna naloga.
Začnimo z največjim političnim vprašanjem zadnjega časa – ameriško-britansko invazijo na Irak leta 2003. Glede na poročilo Odbora za obveščevalne in varnostne zadeve iz septembra 2003 je skupni obveščevalni odbor februarja 2003 vladi sporočil, da »Al-Kaida in z njo povezane skupine še naprej predstavljajo daleč največjo teroristično grožnjo zahodnim interesom in ta grožnja se bo povečala z vojaška akcija proti Iraku."
Ta nasvet je bil v skladu s svarili mnogih drugih, od voditeljev rastočega protivojnega gibanja v Združenem kraljestvu do tesnega prijatelja Tonyja Blaira, Hosnija Mubaraka, ki je trdil, da bi vojna povzročila 100 bin Ladnov. Januarja 2003 je nekdanji zunanji minister Douglas Hurd trdil, da bi invazija tvegala, da bi "Bližnji vzhod spremenil v neizčrpno novačilno polje za protizahodni terorizem."
Kot vsi vedo, je vlada odrinila te pomisleke in marca 2003 vkorakala v Irak. In tako zanesljivo, kot noč sledi dnevu, sta nezakonita invazija in kasnejša krvava okupacija močno povečala teroristično grožnjo Zahodu, dejstvo, ki ga je potrdil nekdanji vodja MI5 od 2002-7, Eliza Manningham-Buller. 7/7 in 21/7 je bil šokanten izid.
Podobna zgodba velja tudi za Afganistan. V zadnjih 13 letih sta tako laburistična kot konservativna vlada javnosti večkrat povedali, da britanske oborožene sile zasedejo Helmand, da bi zagotovile varnost britanskih ulic. Nasprotno pa je Adam Holloway, konservativni poslanec, nekdanji častnik Grenadirske garde in član izbranega odbora za obrambo Commons, dejal, da "naše trenutne razmere delujejo v nasprotju z varnostnimi interesi Zahoda in povzročajo napade na britanskih ulicah več, ne pa manj verjetno." Zdi se, da je večina javnosti na strani Hollowaya s pošto iz leta 2009 v nedeljo Anketa, ki je pokazala, da tri četrtine vprašanih ne meni, da so zaradi spopadov v Afganistanu Britanci varnejši pred terorizmom. Tako umor Leeja Rigbyja kot bombni napad na Bostonskem maratonu sta bila opravičena z zahodno okupacijo Afganistana.
Če se obrnemo na novo iraško vojno proti ISIS, je množica strokovnjakov opozorila, da bo bombardiranje Iraka (in Sirije) ZDA in Združenega kraljestva verjetno povzročilo več terorizma, usmerjenega proti Zahodu. Profesor Robert Pape, direktor čikaškega projekta o varnosti in terorizmu, je junija 2014 trdil, da »daleč od tega, da bi prizadeli teroriste, bi nas ponovna vključitev v Irak (in/ali vključitev v Sirijo) vrnila na pot naraščajoče teroristične grožnje, ki je potrebovalo več kot desetletje, da smo pobegnili." Z vojaškim posredovanjem v Iraku "bi nas spet videli kot tuje okupatorje in spet bi postali tarča terorističnih organizacij." Richard Barrett, nekdanji direktor globalnih protiterorističnih operacij pri MI6, se strinja in ugotavlja, da bi lahko ameriško-britanski zračni napadi v Iraku "povečali tveganje" domačih teroristov na Zahodu.
ZDA so začele bombardirati Irak 8 avgust in Sirijo 23. septembra (Združeno kraljestvo bo vsak dan začelo bombardirati Irak). Predvidljiv rezultat? Direktor FBI je nedavno povedal ameriškemu kongresu, da se je podpora ISIS-u povečala po začetku ameriških zračnih napadov v Iraku. In po ameriških zračnih napadih v Siriji je radikalna džihadistična uporniška skupina Al-Nusra Front izjavila, da so jih ameriški napadi "postavili na seznam džihadističnih tarč po vsem svetu".
Namesto da bi bila varnost britanskih državljanov glavna prednostna naloga vlade, z neupoštevanjem ponavljajočih se opozoril strokovnjakov sama vlada s svojimi dejanji dokazuje, da je teroristična grožnja za naše vladarje dejansko nizka prioriteta. Cameron in Blair seveda nista zlobna Disneyjeva zlobneža, ki sedita doma in si vrtita brke ter razmišljata, kako bi najbolje škodila britanskim državljanom. Toda kot premier vodijo vlado, ki ima geopolitične, vojaške in gospodarske interese, ki v končni analizi prevladajo nad varnostjo Britancev.
In lahko gremo še dlje. Namesto da bi zaščitili državljane Združenega kraljestva, lahko z gotovostjo trdimo, da zunanja politika Združenega kraljestva na Bližnjem vzhodu v podporo tem interesom dejansko ogroža britanske državljane s spodbujanjem sovraštva do Združenega kraljestva.
Ian Sinclair je avtor knjige The March That Shook Blair: An Oral History z dne 15. februarja 2003, ki jo je izdala Peace News Press. Tviti @IanJSinclair
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate