Komaj 26-letna pevka in tekstopiska Grace Petrie je igrala na odru Leftfield v Glastonburyju, pela na BBC Radio 4 in bila na turneji s komedijantko Josie Long.
The Guardian jo je označil za "mlado ljudsko razburkano" z "enako trdo, strastno zgovornostjo" kot Billy Bragg. Trdim, da je bolje kot kdorkoli drug ujela duh boja proti Cameronovi Zlomljeni Britaniji.
Petrie iz Sheffielda v pogovoru pred predstavitvijo svojega novega albuma Love Is My Rebellion pojasnjuje, da ni začela kot politična tekstopiska. »Sprememba vlade me je spolitizirala,« pravi o oblikovanju koalicije leta 2010. Dve stvari sta prižgali ogenj v njej: preobrat liberalnih demokratov glede šolnin in Teresa May, ki podpira Section 28, Ministrica za ženske in enakost. "Spomnim se, da sem mislil, da imam te pravice kot gej zato, ker sem imel srečo, da sem se rodil v času, ko sem zaščiten in imam svobodo, ker so morali ljudje priti pred mano ter se boriti in zmagati." V odgovor je napisala protikoalicijsko himno 'Zbogom blaginja'. "Preden sem se zavedla, sta bila dva albuma kasneje in so me omenjali kot protestno pevko," pravi. "Ni nujno, da sem nameraval narediti nekaj."
Čeprav je njena glasbena usmeritev morda naključna, imajo njene pesmi pogosto močan namen in sporočilo. Ima množico političnih himn – od skladbe "They Shall Not Pass", ki jo je navdihnila španska državljanska vojna, do "Emily Davison Blues" in razposajene "The Redundancy Hymn". Kasneje tisti večer igra s svojo skupino in pokaže odrsko šalo izkušene veteranke, pri čemer meša duhovite stranske z zdravo dozo samoponiževanja. Ima tudi ogromno uničujočih ljubezenskih pesmi, s katerimi navdušuje občinstvo, njene izvedbe pesmi 'Inspector Morse' in vse preveč resnične zgodbe o razhodu 'How Long Has It Been? (The Topshop Song)«, ki vodi množico v množičnem petju.
Presenetljivo je torej ugotoviti, da se nanjo nikoli ni obrnila založba. »Če bi danes, ne vem, kaj bi rekel. Predvidevam, da je precej osvobajajoče, če nimaš nikogar drugega, komu lahko odgovarjaš.”
Love Is My Rebellion, njen tretji studijski album, ki ga je posnela z njeno folk skupino The Benefits Culture, "govori o odraščanju", pravi.
»Začela sem pisati pesmi o politiki, nato pa sem postala politično precej cinična,« se spominja. »Mislim, da se to zgodi vsem. Zdaj smo na sredini mandata in ljudje se borijo proti tej vladi že tri leta. To je naporno.« Pravi, da je bila politično naivna, ko je leta 2010 napisala 'Farewell to Welfare'. »Mislila sem, da bomo zrušili vlado. O sistemu, o katerem sem pisal, nisem vedel prav veliko.«
Danes se njen optimizem meša s frustracijami in malo žalosti. »Ljudje v moji generaciji in mlajši od mene so popolnoma zjebani. Na to generacijo moramo gledati kot na izgubljeno generacijo.« Vendar nima veliko zaupanja v Laburistično stranko, da bo naredila potrebno spremembo. »Ne verjamem, da laburisti ponujajo dovolj ideološko drugačen pristop. Na koncu dneva gre za različne odtenke kapitalizma in korporativizma.«
"Kako hudo mora biti manjše od dveh zla, preden se odločiš, da boš od njih odšel?" sprašuje in navaja Tonyja Blaira.
Namesto tega podpira Zeleno stranko. "Mislim, da ima Zelena stranka najbolj smiselno politiko, kolikor vidim, v smislu ponovne nacionalizacije stvari in njihove politike o zaposlovanju mladih."
»Mislim, da je najmočnejše orodje ljudi, kot so David Cameron, Iain Duncan Smith in Jeremy Hunt, moč, da se ljudje počutijo same in jim dajo občutek, da nikakor ne morejo kaj spremeniti,« trdi.
Kakšno razliko lahko naredi protestna glasba? "Mislim, da združuje ljudi," odgovarja. »Največ, na kar lahko nekdo, kot sem jaz, upa, je, da lahko ustvarimo nekaj, s čimer se bodo ljudje lahko poistovetili, kar jim bo dalo misliti, da niso sami in da nas veliko dela na isti strani in morda lahko, če se združimo Naredi spremembo."
Novi album Grace Petrie Love Is My Rebellion in informacije o njenih prihajajočih nastopih so na voljo na www.gracepetrie.com
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate