Tri velike vojne ali spopadi, ki potekajo danes, kažejo nestanovitnost presečišča med lokalnim in globalnim.
V konfliktu med Hamasom in Izraelom vidimo, kako je vzdrževanje izraelske naseljensko-kolonialne države prepleteno z ohranjanjem globalne hegemonije ZDA.
V vojni v Ukrajini je krvavo izčrpavajočo vojno med dvema državama izzvalo prizadevanje Washingtona za razširitev Nata na državo nekdanje Sovjetske zveze.
V Južnokitajskem morju smo priča, kako so spori glede ozemlja in naravnih virov povzdignjeni v globalni konflikt zaradi prizadevanj ZDA, da ohranijo svojo svetovno hegemonijo proti Kitajski, proti kateri izgubljajo geoekonomsko konkurenco, v kateri pa še vedno uživajo. absolutno vojaško premoč.
Skratka, glavni vzrok globalne nestabilnosti je danes v spoju lokalnega in globalnega, geopolitike in geoekonomije, imperija in kapitalizma.
Ravnovesje moči, ravnotežje terorja
Zaradi česar so sedanji konflikti še posebej nestanovitni, je to, da se dogajajo ob odsotnosti kakršnih koli učinkovitih večstranskih prisilnih organov, ki bi vsilili mirno rešitev. V Ukrajini bo razmerje vojaške moči tisto, ki bo določilo izid vojne, in tu se zdi, da Rusija prevladuje nad osjo Ukrajina-Nato-ZDA.
Na Bližnjem vzhodu ni učinkovite prisilne sile, ki bi se zoperstavila izraelsko-ameriškemu vojaškemu behemotu – zaradi česar je še toliko bolj presenetljivo, da kljub genocidni kampanji, ki traja že skoraj štiri mesece, Izrael ni dosegel svoje glavne vojne cilj uničiti Hamas.
V Južnokitajskem morju je tisto, kar določa potek dogodkov, razmerje moči med Kitajsko in ZDA. Ni »pravil igre«, tako da vedno obstaja možnost, da ameriške in kitajske ladje, ki se igrajo »piščanca« – ali se odpravijo druga proti drugi, nato pa v zadnjem trenutku zavijejo – po nesreči trčijo in to trčenje lahko eskalira do višjo obliko konflikta, kot je konvencionalna vojna.
Brez učinkovitih prisilnih omejitev, ki jih multilateralna organizacija vsiljuje hegemonu in njegovim zaveznikom, se lahko slednji zlahka spustijo v genocid in množične pomore. Ne glede na to, ali gre za Vietnam, Irak, Afganistan ali Gazo, se je izkazalo, da so Ženevske konvencije in Konvencija proti genocidu zgolj kosi papirja.
Pravica do samoobrambe
Glede na odsotnost multilateralnega sodnika, ki bi lahko vsiljeval svojo voljo, lahko le razvoj politične, diplomatske in vojaške protimoči zadrži hegemona. To je lekcija, ki sta jo svet naučili narodnoosvobodilni vojni v Alžiriji in Vietnamu. To je lekcija, ki nas jo danes uči palestinski odpor.
Zato moramo, čeprav obsojamo vojne imperija, ki jih vodi hegemon, braniti pravico ljudi, da se zatečejo k oboroženi samoobrambi.
To ne pomeni, da prizadevanja svetovne civilne družbe za vzpostavljanje miru nimajo nobene vloge. To počnejo. Še vedno se spomnim, kako malo pred invazijo na Irak, The New York Times je 17. februarja 2003 objavil članek kot odgovor na množične mobilizacije proti načrtovani invaziji na Irak, v katerem je pisalo, da sta na svetu ostali le še dve velesili, in to so bile ZDA in svetovno javno mnenje, in da je potem Predsednik George W. Bush je na lastno nevarnost ignoriral ta izliv svetovnega odpora.
Globalna civilna družba je res prispevala h koncu vojn v Afganistanu in Iraku, tako da je spodkopala legitimnost teh vojn v ameriški javnosti, zaradi česar so postale tako nepriljubljene, da jih je celo Donald Trump obsodil – v retrospektivi je to –, kot so to storile številne osebnosti, ki so glasovale za vojno v ameriškem kongresu.
Nedavna odločitev Meddržavnega sodišča, ki je Izraelu naložilo, naj prepreči genocid v Gazi, bo verjetno imela podoben učinek kot odpor svetovne civilne družbe proti invaziji Busha mlajšega na Irak. Odločitev ICJ morda ne bo imela takojšnjega vpliva na trenutno vojno, vendar bo dolgoročno spodkopala legitimnost projekta naseljenskega kolonializma in apartheida, kar bo dolgoročno poglobilo izolacijo Izraela.
Pravičen mir
Mir pogosto vidimo kot idealno stanje. Toda mir na pokopališču ni mir. Mir, kupljen za ceno fašističnega zatiranja, ne le ni zaželen, ampak tudi ne bo trajal.
Zatirana ljudstva, kot so Palestinci, bodo zavrnila mir za vsako ceno, mir, ki je dosežen za ceno ponižanja. Kot so pokazali v 76 letih od Nakbe, njihovega množičnega izgona s svojih dežel in domov, se Palestinci ne bodo zadovoljili z nič manj kot mirom s pravičnostjo, tistim, ki jim bo omogočil povrnitev njihovih ozemelj, ki so jih zasegli Izraelci, vzpostavitev suverene države »od reke do morja« in jim dovolite, da ponosno dvignejo glave.
Preostali svet jim dolguje svojo srčno podporo pri uresničitvi takega pravičnega miru z vsemi možnimi sredstvi, čeprav se trudimo zoperstaviti vojnam imperija, ki jih vodijo hegemoni v drugih delih sveta.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate