Amnesty International Philippines je komentatorja FPIF Waldena Bella razglasila za "najbolj uglednega zagovornika človekovih pravic" za leto 2023. To je njegov zahvalni govor.
Rad bi se zahvalil Amnesty International za to čast, da me je imenovala za najuglednejšega zagovornika človekovih pravic za leto 2023. Naj povem, da čeprav sem že dolgo dejaven pri zaščiti pravice do življenja, pravice do nespremenjenosti in pravica do ustreznega postopka, bi rad verjel, da se sodni senat izjavlja tudi o mojem dolgoletnem ukvarjanju z ekonomskimi pravicami.
Večina mojega življenjskega dela je bila posvečena intelektualnemu in političnemu rušenju ideologije in politik neoliberalizma, ki so povzročili toliko opustošenja ne samo med našimi ljudmi, ampak v državah po vsem svetu. Uničenje naše proizvodnje in opustošenje našega kmetijstva sta povzročila toliko revščine, neenakosti in čiste bede, zaradi česar mnogi naši mladi nimajo druge izbire, kot da zapustijo našo uničeno državo.
Če si sposodim razlikovanje, ki ga je naredil filozof Isaiah Berlin, obstajajo negativne pravice, kot je pravica do nemučenja, in pozitivne pravice, ali tiste, ki prispevajo k našemu popolnemu razvoju kot človeška bitja. Kampanje za človekove pravice so se tradicionalno osredotočale na negativne pravice – to je na zaščito ljudi pred zatiranjem in preganjanjem. Menim, da je čas, da se borimo tudi proti posameznikom in institucijam, ki kršijo pozitivne pravice ljudi. Neoliberalne politike, kot so tiste, ki sta jih vsilila Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, institucionalizirane v filipinski politični ekonomiji in racionalizirane z nasledstvom gospodarskih menedžerjev in ekonomistov, so ustvarile ogromno revščino in neenakost, ki je milijonom naših rojakov Filipincev preprečila zadnjih pet desetletij od njihovega polnega razvoja kot človeška bitja, ker so uničili, deartikulirali in razkrojili osnovo fizičnega preživetja države, to je gospodarstvo. To je zločin.
Neoliberalne politike so zdaj diskreditirane. Washingtonski konsenz je na kupu smeti. Noben samospoštljiv gospodarstvenik, razen morda na Filipinih, se ne sklicuje več na »čarovnijo trga« ali tako imenovane prednosti proste trgovine. Toda v toliko državah, in ne le na Filipinih, so neoliberalne politike še naprej privzeti način, kot pregovorno mrtva roka strojnika na plinu hitrega vlaka. Še naprej povzročajo resno škodo življenjskim možnostim milijard ljudi, ker so bili institucionalizirani.
Tistim, ki so bili odgovorni za uničenje gospodarstev, ni mogoče dovoliti, da kar tako odidejo stran od razbitin, tako kot tej pošasti, nekdanjemu predsedniku Rodrigu Duterteju, ni mogoče dovoliti, da kar tako pobegne, ko je prelil kri 27,000 Filipincev. Birokrati in tehnokrati IMF in Svetovne banke, njihovi lokalni sokrivci, zlasti v Ministrstvu za finance in Nacionalnem uradu za gospodarski razvoj, pa tudi ideologi neoliberalizma, ki so širili lažni evangelij s svojih sedežev v ustanovah, kot je Univerza v Chicagu in Ekonomsko fakulteto Univerze na Filipinih je treba privesti tudi pred Mednarodno kazensko sodišče (ICC).
Dutertejeve roke so okrvavljene, vendar so tudi roke teh kriminalcev belih ovratnikov zelo umazane. Tako kot tiste bombne ekipe, ki odvržejo svoj smrtonosni tovor z višine 27,000 čevljev, ali daljinski upravljalnik, ki usmerja dron, da uniči poročno zabavo v Pakistanu iz več tisoč kilometrov oddaljene Nevade v ZDA, tudi ti ljudje niso izvzeti iz krivde zaradi oddaljenosti od mesta smrti, uničenja, grozljive revščine in bede.
Skrajni čas je, da poiščemo pravico za gospodarske zločine. Skrajni čas je, da takšne zločince nehamo častiti z Nobelovimi nagradami za ekonomijo, ampak jih namesto tega pripeljemo pred ICC. Če obtožbe takšnih gospodarskih kriminalcev ni mogoče izvesti takoj zaradi potrebe po spremembi rimskega statuta, potem vzpostavimo vsaj »Hall of Infamy«, kjer bomo lahko hranili tako mrtve kot žive zvezde neoliberalizma, kot je nobelovec Milton. Friedman, ideološka sorodna duša generala Augusta Pinocheta; Michel Camdessus in Christine Legarde, najbolj znana obraza varčevanja, ki ga je vsilil IMF; nekdanji predsednik Svetovne banke Robert McNamara, ki je skoval zaroto z diktatorjem Marcosom, da bi Filipine naredil za enega od poskusnih zajčkov strukturnega prilagajanja; ter Pascal Lamy in Mike Moore, ki sta bila na čelu prizadevanja za zaprtje svetovnega juga v železno kletko proste trgovine, Svetovno trgovinsko organizacijo.
Prav tako bi si prizadeval za vključitev v takšno Dvorano sramote filipinskih svetil tehnokratskega neoliberalizma, ljudi, ki so delali z mednarodnimi tehnokrati, da bi nas obsodili na trajno dolžniško suženjstvo, uničili našo proizvodnjo in pripeljali naše kmetijstvo v končno stanje. Sem bi vključil gospodarske menedžerje in ekonomiste Jesusa Estanislaa, Gerryja Sicata, Cesarja Virato, Bernieja Villegasa in Carlosa Domingueza.
In seveda ne smemo pozabiti Cielita Habita, ki je kot vodja nacionalnega organa za gospodarski razvoj skoraj sam izbrisal filipinsko proizvodnjo s svojim prizadevanjem za znižanje povprečnih carin na 4-6 odstotkov, samo zato, da bi dokazal, da lahko Filipinci prenesejo gospodarske bolečine bolje kot Pinochetovi Chicago Boys v Čilu, ki niso dovolili, da bi carine padle pod 11 odstotkov. Prav tako ne smemo spregledati plačanca WTO-USAID Ramona Clareta, ki je skušal pocukrati bližajoči se umor našega kmetijskega sektorja s trditvijo, da bo pristop Filipinov k Sporazumu WTO o kmetijstvu povzročil 500,000 novih delovnih mest vsako leto na podeželju!
Toda nekateri bi lahko ugovarjali: Habito in Clarete sta tako blagi osebki, da si zaslužita, da ju označijo za gospodarska kriminalca. Enako je bil nacist Adolf Eichmann, ki ga je Hannah Arendt slavno opisala kot predstavnika »banalnosti zla«. Drugi bi lahko rekli, no, motili so se, toda ali niso bili dobronamerni? Ta izgovor si niti ne zasluži odgovora, saj sta se tudi diktator Ferdinand Marcos starejši in Duterte videla kot dobronamerna, ko sta se lotila svojih grozljivih poslov. Pot v pekel, je treba znova in znova ponavljati, je tlakovana z dobrimi nameni.
Sojenje na Mednarodnem kazenskem sodišču ali čast s članstvom v Dvorani sramote bi bila lekcija za vse, da imajo slabe ideje in slabe politike posledice, pogosto uničujoče – da se ne morete igrati akademskih in političnih iger z življenji milijonov ljudi.
Naj na koncu zahtevam izpustitev moje kolegice, nagrajenke Ignite, senatorke Leile de Lima, odpremo Duterteja v zapor Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, konec nekaznovanja in razgradnjo vseh teh neoliberalnih politik, ki so uničile naše gospodarstvo in prinesle toliko beda našim ljudem. In še enkrat, hvala Amnesty.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate