ČE poskusi državnega sekretarja Johna Kerryja, da oživi pogovore med Izraelom in palestinskimi oblastmi, ne uspejo zaradi izraelske nenehne gradnje nezakonitih naselbin, se bo izraelska vlada verjetno soočila z mednarodnim bojkotom.na steroidih,« kot je lani avgusta posvaril gospod Kerry.
Te dni se zdi, da je Izrael prestrašen zaradi "eksponentna” rast bojkota, odprodaje in sankcij pod vodstvom Palestincev (oz BDS) gibanje, kakršno je zaradi vse večje moči Irana v regiji. Junija lani je premier Benjamin Netanyahu razglasil BDS za strateško grožnjo. Poimenoval ga je gibanje za »delegitimizacijo«, celotno odgovornost za boj proti njemu pa je dodelil svojemu ministrstvu za strateške zadeve. Toda BDS ne predstavlja eksistencialne grožnje Izraelu; predstavlja resen izziv za izraelski sistem zatiranja palestinskega ljudstva, ki je temeljni vzrok njegove vse večje svetovne izolacije.
Pogled izraelske vlade na BDS kot strateško grožnjo razkriva njeno povečano zaskrbljenost zaradi nedavnega širjenja gibanja v mainstream. Odraža tudi neuspeh dobro obdarjenega ministrstva za zunanje zadeve “Znamka Izrael”, ki BDS reducira na problem podobe in uporablja kulturo kot propagandno orodje, s čimer pošilja znane izraelske osebnosti po vsem svetu, da pokažejo Izraelu lepši obraz.
BDS, ki so ga leta 2005 ustanovile največje sindikalne zveze in organizacije v palestinski družbi, poziva h končanju izraelske okupacije leta 1967, »priznavanju temeljnih pravic arabsko-palestinskih državljanov Izraela do popolne enakosti« in pravice palestinskih beguncev do vrnitve v domove in zemljišča, s katerih so bili leta 1948 prisilno razseljeni in razlaščeni.
Zakaj bi se Izrael, jedrska sila z močnim gospodarstvom, počutil tako ranljivega za nenasilno gibanje za človekove pravice?
Izrael je globoko zaskrbljen zaradi vedno večjega števila ameriških Judov, ki glasno nasprotujejo njegovi politiki - zlasti tistih, ki se pridružujejo oz. vodi BDS kampanje. Kot veliko grožnjo dojema tudi naraščajoče nestrinjanje med vidnimi judovskimi osebnostmi, ki zavrne njegova težnja, da govori v njihovem imenu, izziv svojo trditev, da je »nacionalni dom« vseh Judov, ali dvigniti inherentno konflikt med svojo etno-religiozno samoopredelitev in svojo zahtevo po demokraciji. Kaj ČE Stone preroško pisal o Izraelu leta 1967, da »ustvarja nekakšno moralno shizofrenijo v svetovnem judovstvu« zaradi svojega »rasnega in izključujočega« ideala, ni več brez dvoma.
Izraelu grozi tudi učinkovitost nenasilnih strategij, ki jih uporablja gibanje BDS, vključno z Izraelska komponentain z negativnim vplivom, ki so ga imeli na položaj Izraela v svetovnem javnem mnenju. Kot je dejal eden od izraelskih vojaških poveljnikov v kontekstu zatiranja palestinskega ljudskega odpora proti okupaciji, "Gandhija ne razumemo najbolje."
O prepričljivo glasovanje Združenje ameriških študij decembra podprlo akademski bojkot Izraela, ki je sledil podobna odločitev med drugim tudi Združenje za azijsko-ameriške študije glasovi za odsvojitev več univerzitetnih študentskih svetov dokazuje, da BDS ni več tabu v Združenih državah.
Očiten postaja tudi gospodarski vpliv gibanja. The nedavne odločitve nizozemskega pokojninskega sklada PGGM, vrednega 200 milijard dolarjev, da bi odsvojil pet največjih izraelskih bank zaradi njihovega sodelovanja na okupiranem palestinskem ozemlju, je izraelski establišment šokiral.
Da bi poudarili "eksistencialno" nevarnost, ki jo predstavlja BDS, se Izrael in njegove lobistične skupine pogosto sklicujejo na antisemitizem, kljub nedvoumnemu in doslednemu stališču gibanja proti vsem oblikam rasizma, vključno z antisemitizem. Namen te neutemeljene obtožbe je ustrahovati in utišati tiste, ki kritizirajo Izrael, in pomešati takšno kritiko s protijudovskim rasizmom.
Trditev, da je bojkotiranje Izraela intrinzično antisemitsko, ni samo napačna, ampak tudi predpostavlja, da sta Izrael in »Judje« eno in isto. To je tako nesmiselno in fanatizirano kot trditev, da bi bil bojkot samoopredeljene islamske države, kot je na primer Savdska Arabija, zaradi njenega grozljivega stanja človekovih pravic, nujno islamofobičen.
Poziv gibanja BDS k popolni enakosti v zakonodaji in politikah za palestinske državljane Izraela je še posebej zaskrbljujoč za Izrael, ker sproža vprašanja o njegovi samoopredelitvi kot izključujoče judovske države. Izrael upošteva vsak izziv temu, kar ima celo zunanje ministrstvo kritizirali kot svoj sistem »institucionalne, pravne in družbene diskriminacije« proti svojim palestinskim državljanom kot »eksistencialni grožnji«, delno zaradi podobe apartheida, ki jo ta izziv vzbuja.
Zgovorno je, da je vrhovno sodišče pred kratkim zavrnjena poskus izraelskih liberalcev, da bi svojo narodnost ali etnično pripadnost v nacionalnem registru prebivalstva (ki ima kategorije, kot so Judje, Arabci, Druzi itd.) označili preprosto kot »Izraelci«. Sodišče je ugotovilo, da bi to resno ogrozilo ustanovno identiteto Izraela kot judovske države za judovsko ljudstvo.
Izrael ostaja edina država na svetu, ki ne priznava lastne narodnosti, saj bi to teoretično imelo enake pravice za vse svoje državljane, kar bi spodkopalo njegovo "etnokratsko" identiteto. Trditev, da BDS, nenasilno gibanje, ki temelji na univerzalnih načelih človekovih pravic, želi »uničiti« Izrael, je treba razumeti v tem kontekstu.
Bi pravičnost in enake pravice za vse res uničile Izrael? Je enakost uničila ameriški jug? Ali Južna Afrika? Seveda je uničil diskriminatorni rasni red, ki je prevladoval v obeh krajih, ni pa uničil ljudi ali države.
Podobno bojkoti, odprodaja in sankcije ogrožajo le nepravično ureditev Izraela.
Omar Barghouti je palestinski borec za človekove pravice in avtor knjige "Bojkot, odprodaja, sankcije: Globalni boj za palestinske pravice."
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate