Ibrahim iz Gambije je odveslal v, po njegovem mnenju, španske vode in poklical obalno stražo ter zahteval, da ga rešijo. Predali so ga maroški obalni straži in zdaj je v Tangerju. Amadou iz Kameruna je poskušal prebiti mejno ograjo v Španska enklava Melilla. "Maroški policisti so nas pretepli s palicami," pravi. Odpeljali so ga čez mejo z Alžirijo, blizu mesta Oujda, 75 milj (120 km) stran, in ga tam odvrgli s 35 drugimi. Zdaj se je vrnil v Maroko, živi grobo, v gozdu, za hrano pa je odvisen od lokalne mošeje.
Zbiranje pričevanj teh mož in drugih podobnih ni enostavno. Skrivajo se v slumih in gozdovih. Nosijo brazgotine blagovne znamke, ki sem jih videl na obubožanih migrantih na vseh mejah Evrope: brazgotine od rasističnih pretepov; brazgotine od prerivanja po ruševinah, da bi pobegnili policiji. Imajo globoko utrujenost in raztrgana oblačila, ki pridejo z življenjem, ki ga živijo večinoma pod svetlobo zvezd.
Maroko je postal ena glavnih tranzitnih poti za nezakonite migracije v Evropo iz podsaharske Afrike. Po zadnjem poročilu iz Frontex, organa EU za priseljevanje, je približno 1,000 ljudi uspešno priplavalo, priplulo ali priplulo v Španijo v prvih treh mesecih tega leta. Vendar jih je do 20,000 kadar koli ujetih v to, kar poročilo Inštituta za raziskave javne politike imenuje "mit o tranzitu".
EU zdaj dejansko plačuje Maroku na desetine milijonov evrov na leto, da migrante zadrži na svojem ozemlju. Tiskovni predstavnik Evropske komisije ni želel navesti trenutnih zneskov in mi povedal, da se denar uporablja za "povečanje zmogljivosti maroških oblasti … na različnih področjih migracij, vključno z upravljanjem meja".
Težava je v tem, da maroška policija nenehno krši človekove pravice migrantov. Migrante pripeljejo tolpe bodisi skozi Mavretanijo do maroške obale bodisi skozi južno Alžirijo preko Nigra ali Malija. Najdražja pot je z gumenjakom iz Tangerja. Ta pri lokalnih trgovcih stane 450 evrov – paket vključuje rešilni jopič in veslo – in vključuje divje potovanje v temi od plaže severno od mesta. Vsak migrant, ki sem ga srečal v Tangerju, je poznal nekoga, ki se je utopil.
Da sem povedal zgodbo o migrantih, sem moral delati pod krinko. Za uporabo video kamere v Maroku potrebujete dovoljenje, in čeprav sem zanjo zaprosil maja, so oblasti vztrajno prosile za "več časa za organizacijo". Ko sem prišel v mesto Nador v severovzhodnem Maroku, sem ugotovil, kaj so organizirali. Vojska izvaja veliko akcijo čiščenja gorskega gozda blizu meje, kjer so migranti postavili taborišča. Na gorski cesti, vzporedni z mejno ograjo, sem videl vojake – enote so bile nameščene vsakih sto metrov –, ki so nadzorovali vsak ovinek ceste in vsak odvodni kanal pod njim, pri čemer je en vojak vedno pozorno opazoval vrzel. Nad njimi so bili vodovi, ki so se premikali v vrsti in pometali skozi rastlinje.
Letošnje poročilo Médecins Sans Frontière podrobno opisuje "močno povečanje zlorabe, ponižujočega ravnanja in nasilja" migrantov s strani policije in kriminalnih združb, vključno s "šokantno" stopnjo spolnega nasilja. Med tistimi, ki sem jih srečal, je to le okrepilo njihovo odločenost, da pobegnejo na sever.
Dve specifični praksi terjata odgovor EU, ki to operacijo financira. Prvi je domnevno vračanje ljudi s čolni, pobranih v španskih vodah, na maroško ozemlje, kar krši pravico do azila. Drugi je odlaganje migrantov, pridržanih v Maroku, na puščavi čez alžirsko mejo, kar je očitno nezakonito. Ironija je, da je Maroko sam glavni vir migracij v EU, tako zakonitih kot nezakonitih. Na tisoče praznih domov, ki poraščajo predmestna puščava njenih mest, pričajo o odhodu 4.5 milijona državljanov. Nekateri od teh domov so pripravljena revna naselja za bivanje afriških migrantov.
Med vrenjem kotlička za čaj in približno 12 moškimi, ki poležavajo na obrabljenih kosih blazin in odejah v enem takem barakarskem naselju v Tangerju, me sprašujejo: "Zakaj so Evropejci tako odločeni, da nas preprečijo?" Povem jim brutalno resnico: ker veliko revnih belcev misli, da jim boste prišli ukrasti službe, znižati plače in uničiti njihovo kulturo.
Moški so videti začudeni. Ibrahim pravi: "Ampak prišli so v mojo državo. In podpirajo predsednika, kretena, ki jo uničuje in nam onemogoča življenje tam." Moški priznavajo rasizem, s katerim se bodo soočili, če pridejo v Evropo, vendar pravijo, da je tukaj še slabše.
Večino na sever ne žene preganjanje, temveč bera. Obstaja dejavnik ekonomske privlačnosti. Mustapha in Josui sta zidarja iz Dakarja. Imajo bratranca v Limogesu v Franciji in mislijo, da lahko tam dobijo delo. Glede na 78,000 nezakonitih prehodov meje v Evropo lani, imajo prav, da mislijo, da imajo več kot zanemarljive možnosti, da pridejo tja.
Smiselno je, da Evropa poveča zmogljivosti Maroka za policijo na svoji strani meje. Je napol policijska država, a lacadasična: policijske cestne zapore so postavljene vsakih nekaj kilometrov, ravno dovolj daleč za spodobnost od stojnic s tihotapskim bencinom in kadilcev hašiša. A nima smisla, da Evropa tolerira zlorabo pravic migrantov. Razen seveda, kot pri Zatiranje grškega azila, je celotna stvar zasnovana tako, da množično krši uradno zavezo zakonitemu in humanemu ravnanju ter odvrača od potovanj. Bolje kot deluje Frontex, večji je pritisk v državah, kot je Maroko, kjer premalo upoštevajo človekove pravice in imajo velike težave z revščino med svojim prebivalstvom. Razlika je v tem, da odgovornost – in celo zmožnost poročanja o dejstvih – izgine, ko preseže meje Evrope z britvicami.
Poročilo Paula Masona o Maroku bo prikazano v oddaji Newsnight v sredo ob 10.30 na BBC2
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate