Po odstopu premierke Therese May je stranka Brexit pod vodstvom Nigela Faragea na evropskih parlamentarnih volitvah v Veliki Britaniji dosegla prvo mesto z 31 % glasov. Vladajoča stranka Tory se je uvrstila na peto mesto. Z novinarjem Paulom Masonom se pogovarjamo o tem, kaj volitve pomenijo za laburistično stranko in o prihodnosti brexita. Govorimo tudi z Davidom Adlerjem, političnim koordinatorjem gibanja Demokracija v Evropi ali DiEM25.
AMY DOBER ČLOVEK: To je Demokracija zdaj! Sem Amy Goodman, z Juanom Gonzálezom.
JUAN GONZÁLEZ: Ko nadaljujemo s pogledom na volitve v EU, se obrnemo na rezultate v Združenem kraljestvu, kjer je bila stranka Brexit, ki jo vodi Nigel Farage, prva z 31 % glasov. Vladajoča stranka Tory se je uvrstila na peto mesto. Volitve so bile kmalu po tem, ko je premierka Theresa May napovedala svoj odstop. Farage je po volitvah govoril z novinarji.
NIGEL FARAGE: To je glasovanje, ki pravi, da damo brexit brez dogovora nazaj na mizo, da postane del naših pogajanj, ker brez tega nimate možnosti, da bi dobili razumen sporazum o prosti trgovini. In želim, da kot stranka Brexita sodelujemo pri tem. Toda to je tudi glasovanje, ki pravi, da je 31. oktober naslednji res velik dan v tem procesu. Če tistega dne ne odidemo, potem lahko pričakujete, da bo stranka Brexit ponovila takšno presenečenje na naslednjih splošnih volitvah.
JUAN GONZÁLEZ: No, zdaj se nam je pridružil Paul Mason, avtor prispevkov za Novi državnik, avtor in filmski ustvarjalec. Masonova najnovejša knjiga ima naslov Jasna svetla prihodnost: Radikalna obramba človeka.
Dobrodošli v Demokracija zdaj! Hotel sem te vprašati -
PAUL ZIDAR: Super je biti tukaj.
JUAN GONZÁLEZ: Konservativci niso bili le peti, ampak je bila Laburistična stranka na teh volitvah četrta. In imeli ste fenomen relativno nove stranke, ki je dobila tako velik delež glasov za zastopstvo v Evropski uniji. Vaš občutek, kaj se je tukaj zgodilo s konservativci in laburisti?
PAUL ZIDAR: V REDU. Mislim, če nadaljujem s tem, kar je bilo povedano prej v programu, je prva stvar, ki jo moramo priznati, da je splošni pojav v Evropi, da desnica ne uspe – skrajna desnica ne naredi vzpona, ampak desna sredina, tako da naša Konservativci, enakovredni vašim republikancem, izgubljajo svojo ideološko obrambo pred ideologijo skrajne desnice. Tako svojo politiko in svojo retoriko preusmerjajo na točno tisti teren, ki ga skrajna desnica postavlja zadnjih 10 let.
Tako je bila v Veliki Britaniji lokalna različica tega dogajanja še poslabšana zaradi neuspešnega brexita. Torej, pred tremi leti smo imeli referendum. Ljudje so s tesnim pritiskom glasovali za izstop iz Evropske unije. A se to ni zgodilo, ker nobena oblika odhoda ni bila sprejemljiva za ljudi, ki si to želijo. Kot rezultat tega je naš predsednik vlade v stavbi za mano v petek odstopil. In v tem smislu je stranka Brexit lahko prišla od nikoder v šestih tednih in vzela 30 % glasov, ker toliko konservativnih članov, aktivistov in volivcev v Britaniji resnično želi le ta ksenofobični, desničarski projekt Brexit.
Zdaj sama stranka Brexit nima politik. Nima članske strukture. Nadzira ga en človek kot zasebno podjetje. Toda veliko kandidatov je bilo klasičnih likov. So zanikalci podnebja, sovražni do gejevske spolnosti. Nekateri od njih menijo, da je odvratno. Seveda so proti splavu. So za fosilna goriva. Mnogi od njih delajo v industriji fosilnih goriv. Tragedija je torej, da je 30 % ljudi v moji državi, ki so se trudili udeležiti volitev – to je bilo 17 % celotnega volilnega telesa – 30 % volilne udeležbe glasovalo za Faragea in njegovo stranko, ker je bila na nek način sredinska. — neke vrste liberalno-centristični konzervativizem nima več odgovorov na državo, kot je ta, ki je uničena s tem, kar že imate. Smo ravnokar sredi nenapovedane kulturne vojne.
AMY DOBER ČLOVEK: To je vodja britanske laburistične stranke Jeremy Corbyn, ki nagovarja novinarje kmalu po volitvah.
JEREMIJA CORBYN: Menim, da je trenutno prednostna naloga te vlade, da razpiše splošne volitve in dejansko izvede splošne volitve, da lahko odločamo o prihodnosti. V parlamentu ni večine. Zakonodajnega programa ni. In parlamentu vlada v bistvu ni dala ničesar narediti. Mislim, da je to zahteva, ki jo je treba postaviti in to kar se da močno. John [McDonnell] je tudi poudaril – in to podpiram –, da mora biti vsak končni dogovor javno glasovan. In to smo pripravljeni storiti. In to je podprl.
JUAN GONZÁLEZ: No, to je bil Jeremy Corbyn. Torej, Paul Mason, kaj se je potem zgodilo z laburisti, za katere mislim, da so bili v tem glasovanju zabeleženi enomestno?
PAUL ZIDAR: No, dobili so 14%. In njegov glas na začetku, pred šestimi tedni, na začetku kampanje, je bil 34-odstoten. Tako se je zgodilo, da je približno polovica njegovih glasov pripadla liberalnim demokratom, skoraj druga polovica pa je šla stranki zelenih, približno vsak četrti volivec pa je šel stranki Brexit. Torej, to so bele skupnosti delavskega razreda, kjer jih privlači ta novi desni pojav.
Težava, ki jo je imel Corbyn, je bila ta, da je volivcem poskušal predstaviti, da smo vsi siti brexita. Na obeh straneh so delavski ljudje, napredni ljudje. Združimo se okoli programa o vsem, razen o brexitu – saj veste, gospodarski preobrazbi te države, podnebnih spremembah, demokraciji. A tega volivci enostavno niso hoteli slišati. Progresivni volivci v tej državi vedo, da so v kulturni vojni. Želeli so stranko, ki bi bila pripravljena govoriti iz srca o vrednotah, kot to počne na primer Alexandria Ocasio-Cortez v vašem kongresu. In Corbyn se tega ni mogel prisiliti. In posledično so aktivisti v—sem član te stranke. Imamo pol milijona članov. Aktivistov pač ni bilo. Bili so zmedeni. Bili so malodušni. In resnična težava za Corbyna je, veste, da so to večstrankarske volitve. Naše parlamentarne volitve so dvostrankarske. To bi bilo – Corbynov pravi problem je: Kaj če bodo Zeleni na koncu, tako kot v preostali Evropi, stalni alternativna levica?
AMY DOBER ČLOVEK: In kaj mislite, da bi levica, to laburisti zdaj morali narediti? Corbyn pravi, da podpira drugi referendum o morebitnem dogovoru o brexitu.
PAUL ZIDAR: Da, vendar ne pove, kako bi stranka glasovala na tem referendumu. In zame in za mnoge moje levičarske kolege v laburistični stranki je nujno, da se je Corbyn, tako kot mnogi iz njegove ekipe, pripravljen odkrito zavezati, da bodo laburisti vodili politiko ustavitve brexita. Veste, brexit je projekt desnice. Gre za projekt ksenofobije. Sesulo bo naše gospodarstvo. In še več, bo – vsi problemi, vse zamere do muslimanov, do temnopoltih, do gejev ne izginejo samo zato, ker se zgodi Brexit, kajti ko se neuspeh povečuje, ko gospodarstvo pada, te iste pravice sile bodo rekle: »Zdaj vemo, kdo je problem. Zdaj vemo, kdo je kriv, ker brexit ni uspel.” Spet bodo ciljali na manjšine. Zato ga moramo ustaviti.
Jeremy Corbyn, bojim se – sem njegov zagovornik. Ostajam njegov zagovornik. Ne razume. Šest tednov ga ni dobil. Zdaj ga dobiva, ker veliko število Delavske stranke pravi: »Poglejte, ne izgubljamo le glasov; izgubljamo aktiviste zaradi alternativne levice.« In priznajmo si – pravkar ste slišali od našega nemškega kolega – zelenim strankam je veter v jadra. Imajo utopijo. In to je dobra utopija zelenega novega dogovora in Evrope strpnosti. In mi, delno v delavskem gibanju, se oklepamo našega industrijskega središča. Tam je ljudi, na primer tam, kjer so zaprli premogovnike, zelo težko prepričati, da je okoljska politika prava stvar. Tako je kot na primer v Zahodni Virginiji v ZDA. Toda ta argument moramo imeti. In trenutno se borim za vrnitev laburistov k tistemu osrednjemu položaju strpne družbe, internacionalističnega pogleda in seveda Zelenega novega dogovora, za katerega menim, da bi se lahko strinjali z Zelenimi strankami, obema tukaj v Združenem kraljestvu in v Evropskem parlamentu, če bi Britanija seveda ostala v Evropi.
AMY DOBER ČLOVEK: David Adler, v Atenah v Grčiji ste politični koordinator gibanja za demokracijo v Evropi, DiEM25, sodelujete z Yanisom Varoufakisom, nekdanjim grškim finančnim ministrom. Nekoliko manj optimistični ste glede dogajanja s stranko zelenih. Lahko govoriš o tem? In tudi, kako se je odrezal sam Yanis Varoufakis? Ali ni dvakrat kandidiral, v Nemčiji z Zelenimi in v Grčiji, na volitvah v Evropski parlament?
DAVID EAGLE: Torej bom obravnaval vsako od teh vprašanj po vrsti. Prvo vprašanje, veste, to je bilo opisano kot »zeleni val«. In mislim, da veste, da je ves aktivizem, ki je bil storjen okoli petkov za prihodnost in zahteva, da se podnebje uvrsti na dnevni red, izjemno pomemben, in vse to delo je izjemno občudovanja vredno, saj nakazuje prihod podnebne politike v Evropo. Mislim, to je – zdaj ni nobene stranke, ki bi lahko trdila, da nima načrta glede podnebja. Tudi Marine Le Pen o okoljevarstvu govori kot o patriotizmu, kot o načinu uresničevanja francoskih nacionalističnih sanj. In mislim, da to kaže na resnično nevarnost. Veste, v Združenih državah smo tako navajeni na polarizacijo razprave o podnebju. Ste desničar in zanikate podnebje, ali pa ste levičar in sprejemate podnebje, a sprejemate tudi različne elemente pravosodnega programa, ki gredo zraven. V Evropi obstaja veliko širši obseg tega, kar je mogoče pod okriljem zelene politike. In to je zelo, zelo nevarno, ker pomeni, da je veliko prostora za kooptacijo. Mislim, da je bilo veliko optimizma glede konstruktivne dvoumnosti Green New Deala, kajne? V to veliko idejo lahko vržemo veliko svojih sanj in veliko svojih najboljših politik, vendar je tam resnična nevarnost. Ko imate ljudi, kot je Michel Barnier, ki so, veste, glavni evrokrati in člani desne sredine, ki govorijo o potrebi po zelenem novem dogovoru EU, je to fantastično. Ne more pa iti samo za davke na ogljik. Ne more biti samo odprodaja premoga. Biti mora del širše transformativne vizije. In mislim, da veste, tukaj je odgovornost na Zeleni stranki. Če bodo imeli glavne koristi od tega zamika proti podnebni politiki, morajo voditi pri zahtevanju zelenega novega dogovora za Evropo. Prav to je bilo jedro programa DiEM25, naše koalicije, imenovane Evropska pomlad. Poskušali smo vdreti v to, da bi zgradili nadnacionalno gibanje za Green New Deal za Evropo, kajti najslabše, kar se lahko zgodi, je, da Green New Deal konča kot vrsta majhnih tehnokratskih popravkov namesto prave transformativne vizije, ki prinaša ljudi skupaj. Veste, na enak način, ko levica izda svoja načela in izvaja stvari, kot je varčevanje, kot je tukaj storila Siriza in zdaj žanje grenko žetev svojih neuspehov z grškim ljudstvom, torej, če Zeleni ne uspejo zagotoviti ustreznega Preobrazbena vizija za zeleno politiko, ki pritegne ljudi iz delavskega razreda, obljubim vam, da bo potegnila jadra tudi iz zelene agende in dodatno spodbudila skrajno desnico.
Vprašali ste me, kako sva se z Yanisom in našim gibanjem odrezala. Mislim, da je ključnega pomena to kontekstualizirati v širši luči, kako se je odrezala levica, pri čemer v kontekst postavimo tudi Laburistično stranko. V uvodu ste omenili te res tragične majhne poraze za Ado Colau in Manuelo Carmeno v Španiji. Mislim, da je ključnega pomena, da nekako razumemo, kaj se v resnici dogaja z levico. Obstaja res - veste, obstajajo razlogi za veselje na teh volitvah in razlogi za depresijo. Zdaj, ko govorim o našem transnacionalnem gibanju, smo poskusili nekaj malce norega, to je, da smo se odrekli tradicionalnim strankarskim strukturam, njihovim tradicionalnim strankarskim osnovam in vsem virom, ki pritekajo iz javnih blagajn, ter poskušali zgraditi nekaj novega in transnacionalnega. In zelo smo ponosni na napredek, ki smo ga s tem lahko dosegli, čeprav smo v tem primeru, v primeru Grčije, zaostajali. Zdaj nam govorijo, da smo padli 0.01 % pod prag za vstop v Evropski parlament. Torej, še vedno delamo na tem.
Toda za trenutek se pogovorimo o širši vrsti uničenja levice. Mislim, to velja za nas. Velja za laburistično stranko. Velja za Jean-Luca Mélenchona v Franciji. Velja za Die Linke v Nemčiji. Kaj se je zgodilo tukaj? Mislim, da sta se tukaj zgodili dve ključni stvari. Eno je, da levici ni uspelo utemeljiti vprašanja podnebja v vprašanju socialne pravičnosti. Nismo uspeli zajeti tega podnebnega vprašanja in reči: "Ne bo zelenega prehoda brez gospodarskega prehoda, ki bo končal varčevanje." Mislim, če pogledate, kako Bas Eickhout govori o podnebju, ali omenja varčevanje? Ali omenja trpljenje, ki je v rokah trojke preplavilo južno Evropo? Ne, nima. To je bil torej neuspeh številka ena.
Druga napaka, s katero se moramo spopasti, pa je problem razdrobljenosti. Veste, mislim, da smo se v ZDA navadili na dvostrankarski sistem, demokratična stranka, ki gradi to—nujno gradi široko cerkev in sili liberalce, da se borijo z levičarji, da se borijo z vsemi vrstami drugih tipov in morajo priti do nekega konsenza ali pa ne, bodo pa običajno stali za enim kandidatom. Evropske strankarske strukture pomenijo, da je v bistvu neskončno prostora za razdrobljenost, neskončno prostora za ego na levici, da se razdelijo med seboj, in neskončno prostora za levico, da pobere manjše razlike in pusti izgubiti svoje mesto, ko govori z enim glasom v imenu delavcev in njihovih družin po Evropi. To je torej res naš izziv. Mislim, skrajna desnica je znova in znova pokazala, da se je, ko pride do kritičnega časa, pripravljena združiti, predstaviti enotno vizijo, odložiti svoje razlike in reči: »Veš kaj? Spregovorimo skupaj v imenu popolnoma bele, protiislamske in protipriseljenske Evrope.” In levica tega preprosto ni bila sposobna storiti in ni bila sposobna izkoristiti, saj veste, valov aktivizma, ki se je pojavil po Evropi okoli podnebnega vprašanja.
AMY DOBER ČLOVEK: Imamo samo 30-
DAVID EAGLE: Torej, morali bomo resno preiskati dušo.
AMY DOBER ČLOVEK: Samo 30 sekund imamo. Ampak hotel sem vprašati Paula Masona -
DAVID EAGLE: Končal sem. To je vse. Iskanje duše.
AMY DOBER ČLOVEK: Je milkshaking nova oblika upora, milkshaking, metanje milkshakeov v ljudi, kot so Nigel Farage in drugi desničarski voditelji?
PAUL ZIDAR: V mojih časih je bila to težja oblika odpora, zdaj pa mora prevladati pravna država. Torej, milkshaking je – in dobra stvar je, seveda, da ima edini odkriti fašist, financiran z ameriškimi dolarji, ki se je res poskušal obdržati, Tommy Robinson – ima ogromno privržencev po vsem svetu med pravo »alternativno desnico« — dobil je mleko, a kar je še pomembneje, popolnoma je odpovedal. Izgubil je volilni depozit. Prebivalci severozahodne Anglije so ga zavrnili en masse.
AMY DOBER ČLOVEK: Končno prihaja Trump na državniški obisk, celotna družina Trump se bo menda srečala s princem Charlesom, ki je dejal, da so podnebne spremembe njegova številka ena. Kaj pričakujete od tega? In ali bodo množični protesti na ulicah?
PAUL ZIDAR: Množični protesti seveda bodo. Ampak pomembno je, če nimamo vlade. Premierka je zombi – ne volilni zombi, zombificirana je. Vlada je—konservativna vlada razpada sama. Kakršna koli ideja, da je to nekakšen krog zmage Trumpa v Veliki Britaniji, je napačna. Seveda ga bodo tam sprejeli njegovi politični zavezniki – stranka Brexit, Nigel Farage. Ampak, veste, smo napredna država, imamo progresivno večino celo v Združenem kraljestvu, antirasistična, veliko, veliko naših mest je zelo, zelo kulturno integriranih. In London, če bo prišel, ko bo prišel, bo zagotovo protestiral proti njemu. In sporočilo bo enako kot zadnjič: Ni dobrodošel. On je viden skozi. Vse, kar reče, vzbuja odpor in delitve, ki si jih po mojem mnenju preprosto ne želimo niti v Združenem kraljestvu niti v preostali Evropi. Torej, ja, niste dobrodošli, predsednik Trump. Pojdi stran.
AMY DOBER ČLOVEK: No, to bomo pustili tam, seveda pa bomo še naprej spremljali to številko. Paul Mason, Novi državnik sodelujoči pisatelj, avtor, filmski ustvarjalec. Njegova najnovejša knjiga, Jasna svetla prihodnost: Radikalna obramba človeka. In David Adler, hvala, ker si se nam pridružil iz Aten v Grčiji, politični koordinator za DiEM25—to je gibanje Demokracija v Evropi.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate