Pred kratkim sem prek IOPS opozoril na esej, ki kritizira participativno ekonomijo. "Delavska kritika parecona" se pojavi na spletnem mestu libcom, na http://libcom.org/blog/workers-critique-parecon-11042012 Ko odgovarjam, članek obširno citiram.
Morda bi moral opozoriti tudi na svojo motivacijo. Čeprav v eseju ni ničesar, česar jaz in drugi ne bi že večkrat obravnavali, sem vseeno želel spoštovati trud tako, da sem neposredno obravnaval avtorjeve komentarje. Še več, pomisleki v eseju se kar naprej pojavljajo, na videz brez odziva na vsak krog odgovorov – tako da lahko odgovorim samo še enkrat. Upajmo, da bo kdo ta esej objavil na spletnem mestu libcom, tako kot se bo pojavil tukaj.
Avtor Steven Johns je predvsem zaskrbljen zaradi Pareconove plačne norme – ki, kot pravilno ugotavlja, je, da bi morali v dobri družbi prejemati dohodek v skladu s tem, kako dolgo delamo, koliko trdo delamo in obremenitvijo dela. pogojev, v katerih delamo, dokler opravljamo družbeno vredno delo.
Johns raje, čeprav to nikoli ni bilo zelo eksplicitno, še manj resno raziskano v njegovem delu, da namesto tega delamo po svojih zmožnostih in prejemamo za svoje potrebe, pri čemer družbi ni treba imeti nobenih norm za plačilo razen osebnih preferenc. Moj najnovejši krog obravnavanja takšnih pogledov – ki so bili predstavljeni precej obsežneje kot tukaj – je mogoče najti v drugem članku: "Querying Young Chomsky," na https://znetwork.org/querying-young-chomsky-by-michael-albert Če vas skrbijo pareconove norme in metode plačevanja, je to morda dobra dodatna "izmenjava", ki si jo lahko ogledate za nadaljnje raziskovanje, saj je bil mladi Chomsky zelo močan zagovornik stališča "od vsakega do vsakega".
Vendar pa tukaj, kot natančno povzema Johns: "Štiri glavne deske parecon so: samoupravni sveti delavcev in potrošnikov, uravnoteženi delovni kompleksi, plačilo za trajanje, intenzivnost in zahtevnost družbeno cenjenega dela ter participativno načrtovanje."
Johns dodaja, da se mu zdi tretja od teh »desk« – nagrajevanje trajanja, intenzivnosti in zahtevnosti družbeno ovrednotenega dela – »najbolj problematična«, »ker je bila osrednja deska komunističnega programa že dolgo odprava mezdnega dela«. Upam, da so bralci že nekoliko vznemirjeni zaradi formulacije, da je trditev "najbolj problematična", ker je v nasprotju z drugo trditvijo, ki jo kritik jemlje kot "osrednjo". Johns pa uporabno pojasnjuje naprej: "parecon ... namesto odprave mezdnega dela predlaga "pravičen" način dodeljevanja plač."
Ali je Parecon to pametno storiti, obravnavamo spodaj. Zanimivo je, da Johns besedo "pošteno" postavi v narekovaje, vendar nikoli v eseju ne obravnava, ali se mu norma parecon zdi kaj drugega kot "poštena", pravična itd. To za Johnsa ni vprašanje. Problem zanj je njegova zaskrbljenost, da je sploh kakršen koli način razporejanja dohodka, razen posameznikovih osebnih preferenc, ki odločajo o tem, koliko delajo in kaj dobijo, problematičen.
Prvič, Johns pravi, kolikor lahko razumem, da pošten – in raje imam besedo pravičen – način dodeljevanja dohodka pomeni že transparentno (ne ponuja nobenega argumenta, le izjavo) ohranjanje »mezdnega dela«. To je lahko zelo zmedeno, odvisno od Johnovega natančnega pomena.
Mezdno delo, včasih imenovano mezdno suženjstvo, je izraz, ki najpogosteje zajema zaposlovanje in plačilo delavcev s strani lastnikov prek sistema delavcev, ki prodajajo svojo sposobnost za opravljanje dela za nekaj časa lastnikom, ki nato pridobijo toliko dejanskega dela ker lahko izsiljujejo čas delavcev, nad katerim so kupili nadzor, vse za maksimiranje dobička lastnikov. V redu, Johns pravi, da to zavrača. No, tudi zagovorniki Parecon pravijo, da to zavračamo. Ali zagovorniki parecona pogrešajo nekaj, kar pomeni, da ne, res poskušajo ohraniti "mezdno delo", mišljeno na ta način? Zdi se mi, da je to morda tisto, kar namiguje Johns, in vsekakor nekaj, kar so drugi včasih trdili.
Dejansko pa je preprosto neizogibno imeti način razporejanja dohodka in s tem vodilno normo za razporejanje dohodka ter sredstvo za doseganje te norme, bodisi implicitne ali eksplicitne. Obstajala bo v vsaki družbi in v vsakem gospodarstvu, ki bo kdaj obstajalo, ker bodo v vseh takšnih družbah ljudje dobili delež družbene proizvodnje. Seveda so lahko norme in strukture za ugotavljanje, koliko zahtevkov do družbenega proizvoda imajo različni ljudje, poštene, vredne in vzdržne, ali pa so lahko norme in strukture izkrivljene v korist nekaterih na račun drugih ali pa so celo popolnoma neizvedljivo.
Parecon verjame, da njegove norme in metode ponujajo pošteno, vredno in izvedljivo možnost. Johnsova napaka, ob predpostavki, da verjame, da Pareconova norma pomeni ohranjanje »mezdnega dela«, kot ta izraz uporabljajo kritiki kapitalizma, je, da misli, da samo dejstvo, da ljudje dobijo dohodek – plačo – pomeni, da ima sistem mezdno delo oz. mezdno suženjstvo, kakršno obstaja v kapitalizmu, ali celo samo mezdno delo, ki je izkoriščevalsko in odtujujoče, kot v vsakem razredno razdeljenem sistemu.
V tem John presega zgolj to, da se moti. To je tako, kot če bi nekdo trdil, da če imamo proizvodnjo, potem imamo kapitalizem. Ali če imamo odločanje, potem imamo avtoritarnost. Ali če imamo razmnoževanje, potem imamo seksizem. Ta način argumentiranja je depresivno razširjen, vendar zamenjuje nekaj, kar moramo imeti, a je mogoče storiti pravično ali ne – v našem primeru razporeditev dohodka – za nekaj, kar je nebistveno in tudi podlo, v tem primeru lastniki, ki zaposlujejo imenovani mezdni delavci ali mezdni sužnji.
Edini Johnsov odgovor, ki bi razkril, da nima te posebne zmede, bi bil, da reče, počakaj, ne mislim, da Parecon ohranja mezdno suženjstvo. Prav tako ne mislim, da Parecon ohranja mezdno delo, kar pomeni kapitalistično delo. Prav tako ne mislim, da ohranja mezdno delo, kar pomeni izkoriščevalsko ali odtujeno delo – vse preprosto zato, ker ima alokativno normo in metode za določanje dohodka. To bi bilo neumno. Mislim samo na to, da parcon delavcem ohranja dohodek, ki je povezan z njihovim delom, in to zavračam.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate