Od začetka slabo definirane misije Busheve administracije in posledične »dolge, dolge vojne proti terorizmu« so ameriški ljudje, celo ves svet, postali žrtev skrajno napačnega, a komaj izpodbijanega glasu razuma. Kljub vietnamskemu debaklu v Iraku, v katerega je ameriška administracija namenoma potopila državo, se še naprej vliva zmotna logika, z enakim navdušenjem in nedvomno z enakim žalostnim izidom.
Neodvisna in temeljita študija, ki sta jo pripravila Iraq Body Count in Oxford Research Group, je pred kratkim prišla do zaključka, da je bilo najmanj 25,000 iraških civilistov ubitih in 45,000 ranjenih od invazije na Irak pod vodstvom ZDA marca 2003. Glede na študijo, štirikrat več žrtev je umrlo v rokah sil pod vodstvom ZDA kot v razplamtejočem uporu. In vendar številke, ki jih je ustvarila študija, komaj povedo zgodbo. Prvič, preučiti jih je treba v ozadju druge obsežne študije, ki jo je lani jeseni naročila prestižna medicinska revija The Lancet in ki je ugotovila, da je v nenehnih spopadih umrlo najmanj 98,000 iraških civilistov.
Najpomembneje pa je, da ne glede na to, čigavo računanje sprejemamo, zgolj številke težko zajamejo norost, prelivanje krvi, teror in negotovost, ki preplavljajo Irak od severa do juga. Brez dvoma lahko z gotovostjo trdimo, da je invazija na Irak oslabila notranjo varnost celotne regije in se pokazala v obupanih terorističnih napadih, usmerjenih proti civilistom v Evropi in drugod.
Če upoštevamo številne razpršene laži in ponaredke, ki so bili predstavljeni za racionalizacijo vojne in za nadaljnjo obrambo njenih katastrofalnih posledic, hkrati pa ob upoštevanju izjemno podobnega vietnamskega fiaska, ki še naprej kani ugled ZDA kot noben drug, bi človek mislil, da je bolj razumen in preudaren lahko prevlada zunanjepolitična strategija.
Niti najmanj.
Nedavni dogodki na Capitol Hillu in nove odmevne izjave najvišjih predstavnikov ameriške administracije dokazujejo, da zdrava pamet ni prioriteta na dnevnem redu predsednika Georgea W. Busha.
V sredo, 20. julija, je predstavniški dom sklenil, da bi predčasen umik iz Iraka "ohrabril teroriste", zato je treba vsak tak pojem opustiti. Odločitev predstavniškega doma je odpisala tudi zamisel o merljivem časovnem razporedu za vsak umik. Umik 160,000 ameriških sil je po ukrepu možen le, ko bodo izpolnjeni cilji nacionalne varnosti. Trdil je tudi, da bi takšna poteza "spodkopala moralo" ameriških in zavezniških sil.
Elita Capitol Hilla, kot vedno ločena, morda prostovoljno, od nacionalne in mednarodne realnosti, je odločena zanemariti ali zmanjšati neizmerne izgube, ki so jih utrpeli vojska, gospodarstvo in ugled njihove države, da ne omenjamo morale celotnega naroda. Glede na nedavno razkrito poročilo ameriške vojske, ki ga je sprožila preiskava zaskrbljujoče visoke stopnje samomorov med ameriškimi vojaki v Iraku, je morala med vojaki na najnižji ravni, prav tako zaupanje v sposobnost njihovih enot, da opravijo svojo nalogo. Štiriinpetdeset odstotkov vojakov je moralo svojih enot ocenilo kot nizko ali zelo nizko, poroča Associated Press.
Ta usihajoči duh in pomanjkanje zaupanja na bojišču se srečujeta z vse večjim vznemirjenjem zaradi Busheve vojne, saj več kot polovica ameriškega prebivalstva zdaj verjame, da je zaradi vojne njihova država postala "manj varna". Utrujajoč argument, da nas teroristi napadajo zaradi naše svobode in načina življenja, izgublja svoje konstituente in iz dneva v dan je bolj jasno, da cene za tako prazno retoriko ni več mogoče pogoltniti.
Ne smemo se strinjati z iluzijami, da je iraški debakel le začasna nadloga, ki jo je mogoče premagati z nekaj milijardami dolarjev in nekaj tisoč življenji; da dvom o dejanjih Busheve administracije ni le nedomoljubno, ampak dejansko daje sovražniku moralno spodbudo in podžiga njihov upor; da so uporniki skupina nezadovoljnih sunitov brez razloga, ki naključno razstreljujejo ljudi, ker prezirajo demokracijo, in širitelje demokracije, ker jih marginalizirajo, itd. Tudi ameriška administracija se težko drži tako poenostavljenih pogledov.
V pogovoru z novinarji v zvezi s četrtletno oceno Pentagona o razmerah v Iraku je obrambni minister Donald Rumsfeld priznal, ko je pridobil, da so uporniki "učinkoviti in prilagodljivi". Skupaj z Bushevimi pripombami po terorističnih bombnih napadih v Londonu, da je njegova "vojna proti terorizmu" dolga, dolga, smo lahko prepričani, da se bo morala vojske, še manj celotnega naroda, verjetno še bolj poslabšala.
Medtem pa novice iz Iraka poleg vsakodnevnih spopadov in izgub življenj ameriški vojski napovedujejo enako mračno prihodnost. Nedavno ukinjena ocena Pentagona je med številnimi drugimi zaskrbljujočimi ugotovitvami razkrila, da so samo trije od 107 iraških vojaških bataljonov dosegli potrebne standarde za načrtovanje, izvajanje in vzdrževanje neodvisnih protiuporniških operacij. Skratka, iraška vojska še kmalu ne bo sposobna nadzorovati protiokupacijskih sil, ki dobivajo zagon po vsej državi. Pomeni tudi, da se bo morala ameriška vojska, za katero se trenutno zdi, da je potisnjena do skrajnih meja, soočiti s svojimi nasprotniki, večinoma sama. Vprašati se je treba, ali se 291 predstavnikov v Parlamentu, ki so glasovali proti predčasnemu in načrtovanemu umiku, zaveda mračnosti vsega tega.
Republikanski kongresnik Tom Delay je komentiral: "Določiti tak rok [za umik], vse razen zagotavljanja katastrofe, bi bilo moralno in strateško neupravičljivo."
Toda ali je treba Delayja spomniti, da je katastrofa v Iraku že zagotovljena; da je nesmiselno govoriti o moralnih ciljih po letih vsakodnevnega ubijanja, ki je povzročilo smrt najmanj 25,000 civilistov; da je njegov odnos, ki opredeljuje ameriško zunanjo politiko kot celoto, tisto, kar je pravzaprav "ohrabrilo teroriste"; da bi lahko zanikanje nesreče, ki so jo on in njegovi kolegi prinesli svojemu narodu, samo prispevalo k temu, kar se bo končalo v novem Vietnamu in morda, strateško gledano, še hujšemu?
Žal, zavajajoča logika je znova prevladala in se bo nadaljevala, dokler ameriški ljudje in tisti, ki jih resno zastopajo, ne prevzamejo nadzora nad sedanjostjo in prihodnostjo svoje države ter rešijo njeno ponižano čast in omadeževan ugled.
-Ramzy Baroud, veteran arabsko-ameriški novinar, poučuje množične komunikacije na Tehnološki univerzi Curtin. Je avtor prihajajoče knjige Writings on the Second Palestinian Uprising (Pluto Press, London). Ta članek se je prvotno pojavil na Asia Times (26. julij).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate