Še preden je bila nova izraelska vlada uradno zaprisegel 29. decembra so se začele pojavljati jezne reakcije, ne le med Palestinci in drugimi vladami Bližnjega vzhoda, ampak tudi med zgodovinskimi zavezniki Izraela na Zahodu.
Že 2. novembra so najvišji uradniki ZDA prenesen za Axios, da administracija Joeja Bidna »verjetno ne bo sodelovala z judovskim supremacističnim politikom Itamarjem Ben-Gvirjem«.
Pravzaprav so strahovi ameriške vlade presegli Ben-Gvirja, ki je bil obsojen Izraelsko sodišče leta 2007 zaradi podpiranja teroristične organizacije in spodbujanja rasizma.
Ameriški državni sekretar Tony Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan naj bi "namignil” da bo ameriška vlada bojkotirala tudi “druge desničarske skrajneže” v Netanyahujevi vladi.
Vendar se je zdelo, da teh močnih pomislekov ni bilo v čestitki ameriškega veleposlanika v Izraelu Toma Nidesa naslednji dan. Nides relejni da je »čestital (Netanjahuju) za njegovo zmago in mu dejal, da se veselim sodelovanja za ohranitev nezlomljive vezi« med državama.
Z drugimi besedami, ta 'nezlomljiva vez' je močnejša od katere koli javne zaskrbljenosti ZDA glede terorizma, ekstremizma, fašizma in kriminalnih dejavnosti.
Ben-Gvir ni edini obsojeni kriminalec v Netanyahujevi vladi. Aryeh Deri, vodja ultraortodoksne stranke Shas, je bil v začetku leta 2022 obsojen zaradi davčne goljufije, leta 2000 pa je služil zapora zaradi prejemanja podkupnine, ko je opravljal funkcijo notranjega ministra.
Bezalel Smotrich je še en kontroverzen lik, katerega protipalestinski rasizem že vrsto let prevladuje v njegovi politični osebnosti.
Medtem ko je Ben-Gvirju dodeljeno mesto ministra za nacionalno varnost, je Deriju zaupano ministrstvo za notranje zadeve, Smotrichu pa ministrstvo za finance.
Palestinci in Arabske države so upravičeno jezni, saj razumejo, da bo nova vlada verjetno sejala še več nasilja in kaosa.
Arabci vedo, da je izraelska nezakonita aneksija delov zasedenih palestinskih ozemelj spet na dnevnem redu, ko so številni izraelski zlovešči politiki na enem mestu; in da se bo hujskanje proti Palestincem v okupiranem vzhodnem Jeruzalemu, skupaj z napadi na mošejo Al-Aksa, eksponentno povečalo v prihodnjih tednih in mesecih. Pričakovati je, da se bo verjetno povečalo tudi prizadevanje za gradnjo in širitev nezakonitih naselij.
To niso neutemeljeni strahovi. Poleg zelo rasističnih in nasilnih izjav in dejanj Netanjahuja in njegovih zaveznikov v zadnjih letih je nova vlada že prijavljeni da ima judovsko ljudstvo »izključne in neodtujljive pravice do vseh delov dežele Izrael«, pri čemer obljublja širitev naselbin, hkrati pa se distancira od kakršnih koli zavez k ustanovitvi palestinske države ali celo vključitve v kakršen koli »mirovni proces«.
Toda medtem ko so bili Palestinci in njihovi arabski zavezniki v veliki meri dosledni pri prepoznavanju ekstremizma v različnih izraelskih vladah, kakšen izgovor imata ZDA in Zahod, da ne priznata, da je zadnja vlada pod vodstvom Netanjahuja najbolj racionalen rezultat vseskozi slepe podpore Izraelu leta?
Marca 2019 je Politico blagovno znamko Netanjahuja kot ustvarjalca »najbolj desne vlade v izraelski zgodovini«, kar je bilo neštetokrat ponovljeno v drugih zahodnih medijih.
Izraelski mediji so ta ideološki premik dejansko priznali leta prej. Maja 2016 je priljubljeni izraelski časopis Maariv opisano takratno izraelsko vlado kot »najbolj desno in ekstremistično« v zgodovini države. To je bilo deloma posledica dejstva, da je bila vloga obrambnega ministra dodeljena skrajno desnemu politiku Avigdorju Liebermanu.
Tudi Zahod je takrat pokazal zaskrbljenost, posvaril pred propadom izraelske domnevne liberalne demokracije in zahteval, da mora Izrael ostati zavezan mirovnemu procesu in rešitvi dveh držav. Nič od tega se ni uresničilo. Namesto tega so bile grozljive številke te vlade v naslednjih letih preimenovane zgolj v konservativce, centriste ali celo liberalce.
Enako se bo verjetno zgodilo tudi zdaj. Pravzaprav so znaki pripravljenosti ZDA, da se prilagodijo kateri koli ekstremistični politiki, ki jo proizvede Izrael, že vidni. V njegovem Izjava30. decembra, ko je pozdravil novo izraelsko vlado, Biden ni rekel ničesar o grožnji skrajno desničarske politike Tel Aviva za regijo Bližnjega vzhoda, temveč o "izzivih in grožnjah", ki jih regija predstavlja za Izrael. Z drugimi besedami, Ben-Gvir ali ne Ben-Gvir, brezpogojna podpora ZDA Izraelu bo ostala nedotaknjena.
Če je zgodovina lekcija, bodo prihodnje nasilje in hujskaštvo v Palestini prav tako večinoma, če ne neposredno, krivili Palestince. Ta klečeprsen, proizraelski odnos je opredelil odnos Izraela do ZDA, ne glede na to, ali izraelske vlade vodijo skrajneži ali domnevni liberalci. Ne glede na to, Izrael je nekako ohranil svoj lažni status "edine demokracije na Bližnjem vzhodu".
Toda če verjamemo, da je izraelska ekskluzivistična in na rasi temelječa "demokracija" sploh demokracija, potem upravičeno verjamemo tudi, da nova izraelska vlada ni ne manj ne bolj demokratična od prejšnjih vlad.
Vendar so zahodni uradniki, komentatorji in celo proizraelski judovski voditelji in organizacije v ZDA zdaj opozorilo proti domnevni nevarnosti, s katero se sooča izraelska liberalna demokracija v času priprav na oblikovanje nove Netanjahujeve vlade.
To je posredna, če ne celo pametna oblika pranja, saj ta stališča priznavajo, da je bilo to, kar je Izrael izvajal od svoje ustanovitve leta 1948 do danes, oblika resnične demokracije; in da je Izrael ostal demokracija tudi po sprejetju kontroverznega zakona o nacionalni državi, ki opredeljuje Izrael kot judovska država, ki popolnoma ne upošteva pravic nejudovskih državljanov države.
Samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi nova izraelska skrajna vlada pobeljena kot še en delujoč dokaz, da lahko Izrael najde ravnovesje med tem, da je judovski in demokratičen hkrati.
Ista zgodba se je ponovila leta 2016, ko so opozorila pred porastom skrajnodesničarskega ekstremizma v Izraelu – po paktu Netanyahu-Lieberman – hitro izginila in sčasoma izginila. Namesto bojkota nove vlade enotnosti, vlada ZDA dokončano, septembra 2016, svoj največji paket vojaške pomoči Izraelu v vrednosti 38 milijard dolarjev.
V resnici se Izrael ni veliko spremenil, niti v lastni samoopredelji niti v ravnanju s Palestinci. Nerazumevanje tega je enako tihemu odobravanju izraelske rasistične, nasilne in kolonialne politike v okupirani Palestini v 75 letih.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate