Pošteno bi bilo domnevati, da je nedavni članek Gershona Baskina v Jerusalem Postu – Srečanje z mirom: zdaj očitno ni miru, kaj potem? (24. junij) – ni zgolj intelektualna vaja, namenjena iskanju 'kreativnih' rešitev za izraelsko okupacijo Palestine.
Baskin redno piše za Jerusalem Post, desničarski časopis. Bolj ali manj je utelešen v izraelskem političnem establišmentu, sicer mu nikoli ne bi bilo dovoljeno sprožiti "tajnega zalednega kanala za izpustitev (ujetega izraelskega vojaka) Gilada Schalita", kot ponosno navaja v svoji biografiji.
V članku Baskin ponuja način za obvladovanje izraelske okupacije Zahodnega brega in Jeruzalema. Ne konec okupacije, ampak nežnejši način za njeno vzdrževanje, če že ne dobiček od nje. Sopredsednik 'Israel Palestine Creative Regional Initiatives' je res 'kreativen', vrsta ustvarjalnosti, ki je prinesla Vaške lige, Oslo in Ženevsko pobudo, ne da bi se resnično poglobil v bistvo zadeve – nezakonitost in brutalnost Izraelska okupacija, obleganja in vojne.
Baskinovo branje situacije je precej mračno. Skrbno poskuša ne prelagati nobene odgovornosti na nobeno stran za pomanjkanje kakršnega koli političnega obzorja, kot način pridobivanja kredibilnosti. »Zdi se, da nobena stran ni posebej zainteresirana za stopnjevanje in nasilje,« je zapisal in prišel do zmedenega zaključka, ki se zdi v nasprotju z realnostjo, vsaj s palestinsko realnostjo: »Omembe vreden je občutek, da so mladi na obeh straneh bolj zainteresirani v njihovem vsakdanjem življenju kot v nacionalnih zadevah.«
Človek ni povsem prepričan, kako je vsakdanje življenje 'izraelske mladine', ki služi prav v vojski, ki je posvečena podrejanju 'palestinske mladine' sploh primerljiva.
Toda poleg tega ima Baskin rešitev, ki od izraelske vlade zahteva določeno mero prožnosti, da pokaže več popustljivosti pri upravljanju svoje okupacije Palestincev. Baskin poziva izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, naj prevzame pobudo, da obmejna območja postanejo kraji trgovanja in gospodarske izmenjave, in naj naredi sistem dovoljenj, ki se zahteva od Palestincev, da se gibljejo po lastni okupirani zemlji, bolj učinkovit.
Za vsak slučaj bi Baskinovo imitacijo poenotili z Netanyahujev gambit v letih 2008–09 o 'ekonomskem miru' – katerega namen je bil predvsem ohraniti dobičkonosno okupacijo, pokoriti Palestince in se izogniti kakršni koli politični odgovornosti – Baskin poziva Netanjahuja, naj “pazi, da ne uporablja konceptov, kot je 'ekonomski mir', ki se takoj razlagajo kot pomeni nadomestiti 'politični mir', kar pomeni konec okupacije in ustanovitev palestinske države.”
»Spinov in laži ne sme biti. Zdaj ni možnosti, da bi se pogajali o miru, zato poglejmo, kaj je mogoče storiti za izboljšanje življenj ljudi, dokler ne bo možnosti za sklenitev miru,« je zapisal, bolj ali manj enaka vodilna načela za Netanyahujevim 'gospodarski mir".
Zanimivo je, da beseda naselja (kot v "nezakonitih naselbinah", kot jih označuje mednarodno pravo) Baskin ne omenja. Niti enkrat. In glede na Netanyahujevo neomajno stališče glede nenehnega širjenja nezakonitih naselbin mora Baskinova popolna opustitev teme pomeniti tudi, da njegov predlog ni predpogoj za prenehanje ali vsaj zamrznitev kraje palestinske zemlje za gradnjo naselbin.
Druga opustitev je sklicevanje na mednarodno pravo, zlasti Četrto ženevsko konvencijo. Obravnavanje Palestincev s spoštovanjem ('neučinkovitost' na kontrolni točki Qalanidya je bila Baskinov glavni primer) ni usluga, ki naj bi jo podelila Netanjahuju in njegovi vojski, ampak je bila dolgo artikulirana v Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne.
50. člen na primer pravi: »Okupacijska sila bo v sodelovanju z državnimi in lokalnimi oblastmi omogočila pravilno delovanje vseh ustanov, namenjenih varstvu in izobraževanju otrok.«
S prenehanjem napada na palestinske otroke, bodisi z aretacijami bodisi z nasiljem, Izrael komajda bi iztegnil roko za mir ali sožitje. Z drugimi besedami, to, kar Baskin zahteva za obvladovanje izraelske okupacije, je zahteva mednarodnega prava, ki bi morala biti uvedena že pred desetletji kot predpogoj za končanje okupacije.
Prav tako ni omenjeno v Baskinovem 'pa kaj potem?' pobuda je Gaza, katere otroci so bili nekaznovano izstradani in ubijani v 9 letih dolgotrajnega in gnusnega obleganja, ki ga prekinejo samo smrtonosne in še bolj gnusne izraelske vojne. The zadnje poročilo ZN o izraelski vojni proti Gazi leta 2014 ne pušča nobenega dvoma, da Netanyahu in njegove vlade niso imele niti najmanjšega namena spoštovati mednarodno pravo, spoštovati konvencije ZN o otrocih ali civilistih med vojno ali doseči kakršno koli politično poravnavo, ne zdaj ne kdaj.
Toda zakaj je Baskin povsem zanemaril Gazo? Ne more biti, da človek, ki je napisal knjigo o svojih dogodivščinah, povezanih z Gazo, z naslovom »Pogajalec: osvoboditev Gilada Schalita izpod Hamasa« in iz nje zaslužil, ni razumel osrednjega pomena obleganja Gaze v celotnem palestinskem nacionalnem diskurzu.
Kaj je torej v resnici za Baskinovim domnevno drznim predlogom?
Baskin je zelo blizu oblastnikom. Njegove pobude so le redko lastne, zadnja pa je zgolj refleksija političnega stečaj Netanyahujeve vlade.
Baskin se seveda moti. Palestinci so pokazali veliko pripravljenosti za končanje konflikta na način, ki je odvisen od izraelskega spoštovanja mednarodnega prava, vključno s prenehanjem gradnje nezakonitih naselbin.
Zdaj, ko je Netanjahujeva vlada polna desničarskih fanatikov – posameznikov, ki so naredili kariere ter zasloveli in razvpiti zaradi svojega vztrajanja pri ohranitvi okupacije ter političnega in finančnega hranjenja nezakonitih naselbin – se vrnitev k 'pogajanjem' miza' je nedosegljiva.
Medtem se palestinska oblast Mahmuda Abasa znajde v nemogočem položaju; ker po eni strani izkorišča številne ugodnosti, da je začasna vlada namišljene „oblasti“, ki je sama pod izraelsko okupacijo, po drugi strani pa si mora prizadevati za mednarodno priznanje palestinske države, kar je najbolj moteče za Izrael.
Še več, Združene države, za katere se zdi, da so obupale od prepričevanja Netanjahuja, naj se ponovno vključijo v "mirovni proces", so zdaj prešle k bolj perečim zadevam v regiji, katerih ravnotežja so bolj nestabilna kot kdaj koli prej.
Tudi ZDA vsaj za zdaj omilijo svojo obsedenost z domnevno iransko jedrsko grožnjo. Če bo med Iranom in ZDA ter njihovimi zavezniki dosežen dogovor, potem Izrael ne bo imel druge možnosti, kot da poišče še en sovražnik da upraviči svojo vojaško bojevitost in povečan občutek politične nujnosti.
Da se namreč hitro proizvaja novi sovražnik, kot Izraelski predsednik Reuven Rivlin, premier Netanjahu in močni sionisti s sedežem v ZDA, kot je npr Sheldon Adelson zdi se, da se vsi strinjajo, da je nenasilno gibanje, ki ga podpira civilna družba: BDS, katerega cilj je bojkot, odprodaja in sankcioniranje Izraela, izraelsko največja grožnja.
Medtem ko se Izrael pripravlja na svoj novi "eksistencialni" boj proti organizacijam civilne družbe, si močno prizadeva za normalizacijo okupacije Palestine. Zato formula 'ekonomskega miru' vsake toliko časa znova privre na površje, zadnja je bila Baskinova razlaga.
Ampak mir ni vojna, in Baskin bi moral vedeti, da nobena pretekla formula, katere cilj je bil oblikovati "miroljubno" vojaško okupacijo, nikoli ni delovala. Prav tako bi se moral spomniti, da je bila tako imenovana zlata doba izraelske okupacije natanko tistih nekaj let pred prvo palestinsko vstajo leta 1987. Takrat se je začel pekel.
Dr. Ramzy Baroud piše o Bližnjem vzhodu že več kot 20 let. Je mednarodno objavljen kolumnist, medijski svetovalec, avtor več knjig in ustanovitelj PalestineChronicle.com. Njegova zadnja knjiga je My Father Was a Freedom Fighter: Gaza's Untold Story (Pluto Press, London). Njegova spletna stran je: ramzybaroud.net.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate