V njihovi širši sliki ni prostora za več sto tisoč mrtvih Iračanov, od katerih bi bila večina danes še živa, če ne bi bilo ognjene moči, ki jo proti njim sproži najmočnejša vojaška sila na svetu. Prav tako pogosto pozabljajo, da je nazadnje, ko so v Bagdadu pozdravili s črnilom umazane prste kot dokaz ameriške dobrohotnosti, Irak padel v najhujšo spiralo nasilja, kar jih je doživel.
Upajmo, da se to ne bo ponovilo. Nihče pri zdravi pameti ne more dvomiti, da so Iračani v zadnjih letih več kot dovolj trpeli. Čistke Sadama Huseina znotraj establišmenta Baath so terjale svoj davek – glede na vse neumne primerjave med njim in Hitlerjem je zlahka pozabiti, da se je zgledoval po drugačnem diktatorju, Josefu Stalinu. Vojna proti Iraku, v kateri so ga poleg zalivskih arabskih sosedov podpirale tudi Reaganova administracija, je terjala bistveno večji davek.
Potem ko so ga predstavniki ZDA obvestili, da so njegovi odnosi s Kuvajtom v bistvu notranja zadeva, je neumno vdrl v to zalivsko državo in se posledično soočil z vojno, v katero ni bila vpletena le prevladujoča velesila po hladni vojni, temveč tudi njen glavni nekdanji tekmec, pa tudi Baathist - med drugimi državami vladal Siriji.
Yasser Arafat se ni hotel spoprijeti z Irakom in je zaradi tega izgubil arabsko podporo, čeprav velja spomniti, da je malo verjetno, da bi prišlo do madridske konference, ki je sprožila mirovni proces v Oslu, razen želje administracije Georgea Busha starejšega, da pomiriti arabski svet.
Na Sadamovo vojaško akcijo proti upornim šiitom je medtem bdela delno okupacijska sila, ki ga je vojaško premagala. To je bila ista sila, ki se je komajda odzvala na njegove genocidne pobude proti Kurdom, ki so se zanašali na kemično orožje, pridobljeno iz ZDA – namesto ZSSR, ki je bila prav tako vneta, da bi zagotovila orožje bagdadskemu klavcu.
Vojni leta 1991 so sledile sankcije, katerih namen je bil omejiti Sadamove ambicije. Državna sekretarka Billa Clintona Madeleine Albright je trdila, da je bila smrt pol milijona iraških otrok zaradi teh sankcij cena, ki jo je vredno plačati za držanje Sadama pod šapo. Ko pa je bil Clintonov naslednik povzdignjen v Belo hišo, potem ko novembra 2000 ni dobil večine glasov, so bili on in njegovi neokonservativni kolegi odločeni iti dlje.
Vse, kar so potrebovali, je bil izgovor in Al Kaida ga je – zelo verjetno nevede – zagotovila. Osama bin Laden in njegovi somišljeniki so resda želeli izzvati spopad med ZDA in muslimanskim svetom, a verjetno so si le v najbolj norih sanjah lahko predstavljali, da bo to vključevalo Irak – katerega vladarja so prezirali tako kot ZDA. , nenazadnje tudi zato, ker je bil Sadam ne glede na svoj oportunizem previden do islamistov. Morda je malo nategnjeno opisati Irak kot sekularno državo, vendar je bil v kontekstu muslimanskega sveta razmeroma blizu.
Tako ni več. V mednarodnih časopisih ni bilo toliko fotografij iraških volivcev z vijoličnimi prsti, kot jih je bilo leta 2005, a ena, ki se mi je zdela osupljiva, je upodabljala umazane števke, pritrjene na par žensk (verjetno), katerih obrazi so bili zakriti s črnino. Ta vrsta oblačil morda ni bila neznanka v Sadamovem Iraku, vendar je po ameriški invaziji postala veliko bolj vseprisotna.
Seveda ni presenetljivo, da najdemo vse vrste jastrebov, ki kikirikajo nad navidezno demokratično vajo v Iraku, katere rezultati ne bi bili posebej drugačni, če bi se zbral odbor sodelavcev, ki so ga imenovale ZDA, da bi izbral zmagovalce. Priznam, da sem bil ogorčen nad komentarjem, ki uporablja z oskarjem nagrajeni film Hurt Locker kot kavelj, na katerega lahko obesimo vrsto nesmiselnih domnev.
To, da je zadevni komentar slučajno napisal prijatelj, je še toliko bolj oteževalno. Morda ne bi smel biti presenečen. Navsezadnje je ta prijatelj pred nekaj leti trdil, da ga je »oropala resničnost«, kar je prepogosto nesramen evfemizem za prehod na temno stran. Kljub temu sem bil presenečen nad stopnjo klanjanja neresničnosti, ki jo ta spreobrnitev – na poti v Bagdad in ne v Damask, menda – vključuje.
Ta prijatelj, ki piše za spletno stran The Daily Beast, je najprej navdušen nad idejo, da The Hurt Locker ni protivojni film – kar je stvar interpretacije (filma nisem videl jaz, ampak drugi, vključno z Michaelom Moorom , imajo precej drugačen pogled na to). Nato pozdravi agresijo na Irak kot "najčistejši primer ameriškega vojaka, ki se bori za abstrakcijo: demokracijo v daljni deželi". Tako je, pozabite na neobstoječe orožje za množično uničevanje. Vedno je bil boj za zamenjavo Sadama Huseina z Nourijem al-Malikijem ali Ayadom Allawijem, se spomnite?
Nato trdi, da se je "ameriški vojak … odlično izkazal" in da je "povsem prostovoljna profesionalnost oboroženih sil naredila veliko razliko" v primerjavi z Vietnamom.
Prisiljen sem se vprašati: ali se res ne zaveda nedavno prijavljenih prirojenih napak v Faludži, ki spominjajo na učinke kemične vojne v Vietnamu? Ali je štiri desetletja po My Laiju tako enostavno spregledati Yusufiya in Haditho? Ali je tako enostavno opravičevati sistem, ki mlade ljudi – pa naj bodo prisiljeni zaradi pravnih ali ekonomskih okoliščin ali jih vodijo patološki vzgibi – spreminja v morilske manijake?
»Vredna družba,« trdi, »naredi vredne bojevnike; svobodna družba … ustvarja vojake, ki razumejo vojne za svobodo, tudi svobodo drugih.« Vzvišene besede, na katere bi bili Al Kaida in njej podobni brez dvoma ponosni. Ta stopnja zablode med tistimi, ki so obdarjeni z inteligenco, je zelo depresivna.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate