Odmevna volilna zmaga Luisa Inacia 'Lule' da Silve z več kot 60 odstotki glasov postavlja brazilsko politiko na nove temelje. Medtem ko mnogi na levici ostajajo kritični do Lule zaradi omejenih reform njegovega prvega mandata, je njegova zmaga utrdila premik v možnostih države za globlje družbene preobrazbe. Kot pravi Francisco Meneses iz IBASE, brazilskega inštituta za socialno-ekonomsko analizo, je država bolj polarizirana, ne more se več vrniti v stari red. Gospodarstvo je drugačno in socialni izdatki so se povečali na raven, ki je pomembna za nižje sloje družbe.«
Glavni razlog za Lulino odmevno zmago je podpora revnih in razlaščenih, ki predstavljajo večino brazilskega prebivalstva. Celo v prvem krogu volitev 8. oktobra, ko Lula ni dosegel absolutne večine in je zbral 48 odstotkov glasov v primerjavi z 41 odstotki njegovega vodilnega nasprotnika, so revni, zlasti na obubožanem severovzhodu države, zagotovili odločilno mejo podpore. Kot navaja Darci Frigo iz Centra za zemljiške pravice v zvezni državi Parana, "je bila agrarna reforma v Lulovem prvem mandatu morda omejena, toda zahvaljujoč programu Zero Hunger in neposrednim dohodkovnim subvencijam imajo številne družine več hrane in so na boljšem."
V njenih mednarodnih odnosih bi zmaga Lulinega nasprotnika Geralda Alckmina obrnila vse bolj neodvisno držo, ki jo je sprejela Brazilija. Alckmin je podprl neoliberalno stališče proste trgovine, ki ga je zagovarjala Busheva administracija, in bi sledil politiki privatizacije gospodarstva, ki je bila naklonjena multinacionalnim korporacijam. Kar zadeva odnose z Jugom, je Alckmin napadel Lulo, ker je julija popustil bolivijski nacionalizaciji imetja brazilskega Petrobrasa. To polavtonomno državno podjetje je imelo v lasti velike zaloge zemeljskega plina v Boliviji, ki so zagotavljale več kot polovico domačih potreb Brazilije po zemeljskem plinu.
Lula se je odzval z vztrajanjem, da bo skrbel za interese Brazilije ob spoštovanju nacionalne avtomonije Bolivije. Ravno ta konec tedna, ko so brazilski volivci šli na volišča, je Petrobras sklenil nov sporazum z Bolivijo, ki formalni nadzor nad rezervami zemeljskega plina prepušča bolivijskemu državnemu podjetju in znatno povečuje prihodke od plina, ki ostanejo v bolivijski blagajni. Kot ugotavlja Francisco Meneses iz Ibase, se "Brazilija pod vodstvom Lule povezuje z južnim blokom narodov in ne spodkopava svojih interesov v Združene države."
Toda mnogi v Braziliji ostajajo skeptični glede možnosti za pomemben napredek v drugi Lulovi administraciji. Marcos Arruda iz PACS, raziskovalnega centra za socialne in ekonomske alternative s sedežem v Riu de Janeiru, je zelo kritičen do Lule. Ugotavlja, da se "uničevanje okolja, zlasti v amazonskem bazenu, hitro nadaljuje" in "vlada izvaja neodgovorno fiskalno politiko, osredotočeno na odplačilo mednarodnega dolga in ohranjanje visokih nacionalnih obrestnih mer, medtem ko socialna poraba še zdaleč ni dosegla potrebe občine.'
Med Lulovim prvim mandatom je večina družbenih gibanj v državi menila, da so bili njihovi programi v veliki meri zanemarjeni, saj je Lula sledil politiki gospodarske in socialne stabilizacije. Darci Frigo iz Centra za zemljiške pravice pravi: „Zahteve po temeljitem programu agrarne reforme, ki jih je zagovarjalo MST, Gibanje brez zemlje, so bile prezrte. Nekaj omejene porabe je bilo namenjeno socialnim in izobraževalnim programom za brezzemljane, toda velika zemljiška posestva v državi so se komaj dotaknila, saj je vlada spodbujala kmetijski izvoz.«
Medtem ko se je Lula v zadnjem krogu volitev sicer zavzel za socialno porabo, močna brazilska socialna gibanja ne sedijo križem rok in čakajo na Lulino voljo. Sedemnajst družbenih gibanj, ki jih vodita MST in Unified Workers Central, se je v zadnjih dneh kampanje mobiliziralo v večjih mestih Brazilije. Izdali so akcijski manifest z naslovom »Trinajst točk za socialno politiko za Brazilijo.« Med Lulovim drugim mandatom so se zavezali k »okrepitvi ljudskih in demokratičnih bojev po vsej državi« in začrtali program, ki je zahteval temeljite spremembe v izobraževanju. , zdravstvo, davčna politika in agrarna reforma, vse pa je treba izvesti 'z učinkovito udeležbo ljudi in njihovih družbenih organizacij.'
Kot ugotavlja fratri Betto, radikalni brazilski teolog, »nam Lula veliko dolguje glede na obljube, ki jih je dal med svojimi predsedniškimi kampanjami.« Še bolj kot Lulina prva kampanja leta 2002 so te volitve polarizirale volivce v državi in postavile dve različni viziji. Francisco Meneses pravi: "Morda Lula sam ne bi veliko spremenil, toda v resnici se družbena gibanja zavedajo, da so te volitve njihova zmaga, in nameravajo izostriti vznemirjenje za resnične preobrazbe od spodaj."
– Roger Burbach je direktor Centra za preučevanje Amerike v Berkeleyju v Kaliforniji in gostujoči znanstvenik na Inštitutu za mednarodne študije na kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Veliko je pisal o Latinski Ameriki, vključno z The Pinochet Affair: State Terrorism and Global Justice, Zed Books, 2003.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate