Dva meseca stara vlada levičarskega ekvadorskega predsednika Rafaela Corree in ljudska gibanja, ki ga podpirajo, so zmagala v svoji prvi bitki z oligarhijo in tradicionalnimi političnimi strankami, ki so zgodovinsko prevladovale v državi. Correa je v svojem inavguracijskem nagovoru januarja pozval k odprtju v "novi socializem enaindvajsetega stoletja" in izjavil, da mora Ekvador končati "perverzni sistem, ki je uničil našo demokracijo, naše gospodarstvo in našo družbo."
Correino predsedovanje temelji na militantnem množičnem gibanju, ki že leta mobilizira in izziva naraščajoče gospodarske in politične interese države. Ekvadorski politični sistem, imenovan »partidocracia«, vodijo frakcijske politične stranke, v katerih prevladujejo oligarhi, ki vlečejo niti v skorumpirani državi, ki vključuje kongres, vrhovno sodišče in predsedstvo do izvolitve Corree. Tudi Michel Camdessus, nekdanji vodja Mednarodnega denarnega sklada, je nekoč komentiral, da je za Ekvador značilen »incestuozni odnos med bankirji, politično-finančnimi skupinami pritiska in skorumpiranimi vladnimi uradniki«.
Osrednja zahteva širokega gibanja, ki je Correo pripeljalo na oblast, je, da ustavodajna skupščina pripravi osnutek nove ustave, ki razbije trenutno nedelujočo državo, konča vladavino »partidokracije«, državo preoblikuje v večnacionalno, participativno demokracijo, povrne Ekvadorska suverenost in uporablja državo za pospeševanje socialnih in gospodarskih politik, ki koristijo ljudem, ne oligarhiji.
Correa je ob inavguraciji izdal dekret, s katerim je razpisal plebiscit, na katerem naj bi ljudstvo 15. aprila glasovalo za izvolitev ustavodajne skupščine. Kongres je zavrnil sprejetje predsednikove pobude in sprejel svoj zakon, ki pravi, da takšna skupščina ne bo imela pravice omejevati mandata članov kongresa ali drugih izvoljenih uradnikov, dokler se njihovi mandati ne iztečejo z naslednjimi volitvami. To ne bi bila skupščina s pooblastili za ponovno ustanovitev institucij države. Potem pa je kongres z namenom, da volitve članov skupščine spremeni v navidezni cirkus, razglasil, da lahko vsakdo vpiše svoje ime na glasovnico za skupščino. Podpisi ali peticije niso bili potrebni, kar pomeni, da se je lahko na stotine ali več preprosto prijavilo, da bi kandidiralo za kateri koli sedež, zaradi česar je glasovanje praktično nemogoče izvesti.
Correa se je odzval tako, da je prevzel kongresno zakonodajo, odpravil obremenjujoče klavzule, jo prilagodil svojemu prvotnemu odloku za ustavodajno skupščino, ki bi ponovno ustanovila državo, in ji poslal državno vrhovno volilno sodišče, ki odloča o volitvah in volilnih postopkih. Upanja niso bila velika, saj se na sodišče zgodovinsko gleda kot na del »partidokracije.« Ljudska gibanja so začela demonstrirati pred sodiščem in kongresom ter zahtevala njuno zaprtje in Correa, naj preprosto izda odlok za ustavodajno skupščino. .
Rene Baez, politični analitik na Katoliški univerzi v Ekvadorju, pravi: »Na presenečenje tako rekoč vseh je priljubljeno zavračanje pretreslo zavest vrhovnega volilnega sodišča.« Pod vodstvom svojega predsednika, Jorgeja Acoste, člana tradicionalne desničarske stranke, je sodišče razglasilo, da bo statut, ki ga je predsednik Correa predlagal za ponovno ustanovitev državnih institucij, tisti, o katerem bodo glasovali za ali proti 15. aprila.
Ogorčeni nad tem odlokom je sedeminpetdeset od sto poslancev kongresa glasovalo za odstavitev Acoste s sodišča. Naslednji dan sta se Acosta in sodišče odzvala z izključitvijo sedeminpetdesetih poslancev iz kongresa zaradi njihovih neustavnih dejanj.
Ljudje so šli na ulice v veselem razpoloženju. Correa je ob podpori demonstrantov ukazal 1500 policistom, naj obkrožijo kongres, da bi izvršili odlok sodišča, in prepreči vstop kateremu koli od sedeminpetdesetih odstavljenih predstavnikov. V hotelu Quito so poskušali organizirati sejo, a ni šlo nikamor, demonstranti so jih zunaj zasmehovali tako, da so vanje metali koščke posušene svinjske maščobe, ko so vstopali in odhajali.
Ker je za vodenje poslov v kongresu potreben kvorum enainpetdesetih članov, so odstavljeni člani upali, da bodo izzvali institucionalno krizo. Toda zaradi posebnosti ekvadorske zakonodaje je vsak poslanec kongresa izvoljen skupaj z nadomestnim zakonodajalcem iz iste stranke. Correina vlada je jasno povedala, da bo imenovala katerega koli od namestnikov, če bodo sprejeli odločitve volilnega sodišča. Dvajset namestnikov je skoraj takoj prekinilo svoje stranke in kongres je imel sklepčnost, potrebno za delovanje.
"To je velik udarec za desnico in oligarhijo," pravi Rene Baez. "Partodokracija je bila na političnem področju iztrebljena." Predsednik Correa je razglasil: »Sedeminpetdeset poslancev je poskušalo zasejati kaos v državi ... zdaj so bili sankcionirani in odstavljeni. Kongres bo še naprej deloval."
Medtem ko se načrti ustavodajne skupščine za ponovno ustanovitev države premikajo naprej, je Correa na isti dan, ko je razglasil zmago, jasno povedal, da namerava izkoristiti svoja pooblastila in bolj popustljiv kongres, zlasti za nadzor zasebnih bank v državi. Sredi politične krize so banke širile govorice o »likvidnostni krizi«, češ da jim primanjkuje sredstev in da bodo morda morale zapreti vrata. Correa je izjavil: "Težava je ravno nasprotna: banke imajo dovolj sredstev in rezerv, podirajo zgodovinske rekorde s svojimi dobički, pretiranimi dobički na podlagi visokih obrestnih mer, ti bodo regulirani in nadzorovani."
Correa ustanavlja posebno komisijo za preiskavo dostopov do bank in korupcije iz leta 1998. "Bodimo jasni," je dejal, "banke ne bodo nikoli več v položaju, da bi zlomile državo."
Z zmago Corree in ljudskega gibanja se v Južni Ameriki utrjuje levičarska os narodov, ki jo sestavljajo Venezuela, Bolivija in Ekvador, ki je nagnjena k izvajanju globokih družbenih in gospodarskih sprememb doma, hkrati pa izziva zgodovinsko prevlado Združenih držav v regija. Correa je že napovedal, da zapira največjo ameriško vojaško bazo na južnoameriški obali v Manti v Ekvadorju. Prav tako napreduje z razlastitvijo Occidental Petroleuma, največje naftne korporacije v državi, in jo združuje z državnim podjetjem PetroEcuador, ki pa podpisuje številne sporazume o sodelovanju in skupnih naložbah s PDVSA, venezuelsko državo. podjetje.
Hkrati se ljudska gibanja premikajo naprej s svojimi načrti, da bi ustavodajna skupščina postala demokratičen proces sodelovanja. V »Odprtem pismu ljudstvu«, ki so ga podpisali številni voditelji ljudskih organizacij v državi, so izjavili: »Ustanovna skupščina bi morala biti organizacijski proces za ekvadorsko ljudstvo, vključno z delavnicami, seminarji in razpravami v najnižjih delih družbe, ki preliva in vključuje različne družbene sektorje, ženske, domorodna ljudstva, Afro-Ekvadorce, delavce, profesorje, študente, neformalne trgovce …«
»Še nikoli prej ni bilo tako jasno, da so ljudje tisti, ki pišejo zgodovino. Danes smo na začetku obdobja ljudske oblasti, ki ga zaznamuje začetno delo ustavodajne skupščine. Izhaja iz odpornosti Ekvadorcev. Je močna in burna.«
Roger Burbach je direktor Centra za preučevanje Amerik s sedežem v Berkeleyju v Kaliforniji. Obširno je pisal o Latinski Ameriki, vključno z "Afera Pinochet: Državni terorizem in globalna pravičnost." Z Jimom Tarbellom je tudi soavtor knjige: Imperial Overstretch: George W. Bush and the Hubris of Empire.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate