Za Palestince je leto 2017 pomembno leto obletnic.
Medtem ko zgodovinarji označujejo Maj 15th kot obletnico datuma, ko so bili Palestinci leta 1948 izgnani iz svoje zgodovinske domovine, je dejstvo, da se je etnično čiščenje Palestincev resno začelo leta 1947.
V strogem zgodovinskem smislu sta bili leti 1947 in '48 leti, v katerih je bila Palestina osvojena in izseljena.
Tragedija, ki še danes ostaja krvaveča rana, se je začela pred 70 leti.
Junija letos mineva tudi 50. obletnica izraelske vojaške okupacije 22 odstotkov zgodovinske Palestine, ki je v letih 1947-48 niso zavzele sionistične milice. Med drugimi pomembnimi datumi, november 02 se močno spominja kot 100-letnica Balfourjeva deklaracija.
Medtem ko korenine cionistične kampanje za razglasitev Palestine za judovsko državo segajo veliko prej, je bil dokument, ki ga je podpisal britanski zunanji minister Arthur James Balfour, prva uradna zaveza velike svetovne sile, da bo olajšala »nacionalni dom za Judovsko ljudstvo."
Britanci so svojo zloglasno 'obljubo' dali še preden je Otomansko cesarstvo, ki je nadzorovalo Palestino in večino sodobnega Bližnjega vzhoda, uradno kapituliralo v prvi svetovni vojni.
Nekaj let po tem, ko je bila deklaracija podana, je Društvo narodov leta 1922 Veliko Britanijo pooblastilo za skrbnika postotomanske Palestine, s pooblastilom, da vodi državo, tako kot druge arabske regije, proti neodvisnosti.
Namesto tega so si Britanci prizadevali doseči nasprotno. Med letoma 1922 in 1947-48 so sionisti z neposredno britansko pomočjo postali močnejši, oblikovali so vzporedno vlado ter sofisticirano in dobro opremljeno milico. Velika Britanija je ostala odločno proizraelski po vseh teh letih.
Ko se je britanski mandat nad Palestino uradno končal novembra 1947, se je ta vzporedni režim preprosto preselil, da bi zapolnil prazen prostor, v skoraj popolnem tandemu, zahteval ozemlja, etnično očistil večino palestinskega arabskega prebivalstva in od 14. maja 1948 razglasil za realnost države Izrael.
Naslednji dan, lahko 15, Palestinci od takrat priznavajo dan Nakba, ali katastrofa vojne in izgnanstva. Skoraj 500 palestinskih vasi in številna mesta so bili izpraznjeni, zaseženi ali uničeni. Ocenjuje se, da je 800,000 Palestincev postalo beguncev.
Te obletnice niso pomembne zato, ker tvorijo primerne številke, temveč zato, ker je politični kontekst, ki jih obdaja, brez primere.
Vlada Združenih držav ima abdicirala svojo dolgoročno zavezanost tako imenovanemu „mirovnemu procesu“, pri čemer je Izrael prepustil samemu odločanju o svojih ukrepih, medtem ko je ostala mednarodna skupnost nesrečna.
"Mirovni proces" zagotovo ni bil zasnovan tako, da bi ustvaril ugodne rezultate za Palestince, ampak je bil del širšega načrta za oblikovanje "rešitve", v kateri naj bi Palestinci dobili delno avtonomne, nepovezane, mini regije, ki bi se imenovale država.
Zdaj je teh sanj konec – Izraela je poljubno širi svoja nezakonita naselja, gradi nove in nima velikega interesa, da bi se držal celo paradigme „pogajanega sporazuma“, ki jo predvidevajo ZDA.
Medtem pa palestinsko vodstvo ostaja brez vizije.
Čeprav politično propadle in praktično nemogoče, Palestinske oblasti (PA) še vedno vztrajajo pri formuli rešitve dveh držav, s čimer izgubljajo dragoceni čas, ki bi ga bilo treba usmeriti v urejanje prihodnosti, ki temelji na sobivanju na skupni zemlji in skupni prihodnosti.
Pomembno je, da so Palestinci osvobojeni zadušljivega diskurza, ki je Nakbo iz leta 1947–48 naredil za tujo in je oblikoval alternativno pripoved, v kateri se zdi, da je pomembna samo izraelska okupacija iz leta 1967.
Uradni palestinski diskurz je namreč že nekaj časa precej zmeden in konsistenten.
Zgodovinsko gledano je bila Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) pod ameriškimi in včasih arabskimi pritiski prisiljena popustiti in skozi leta spreminjati svoje zahteve.
Največja od teh koncesij je bila narejena leta 1993, ko je PLO privolila v sporazum iz Osla, ki je na novo opredelil palestinske pravice okoli posebnih resolucij ZN 242 in 338. Vse ostalo je zavrglo ali zavrglo.
To ni bila le velika neumnost, ampak tudi strateška napaka, za katero Palestinci še danes nosijo posledice.
Zdaj obstaja več palestinskih upodobitev zgodovine njihovega boja proti Izraelu, resnica pa je, da lahko obstaja le en način razumevanja tako imenovanega konflikta – tisti, ki se začne s cionističnimi naselbinami v Palestini in britanskim kolonializmom pred 100 leti.
Nenavadno je, da predsednik PA Mahmud Abas sam pošilja mešana sporočila. Medtem ko se je po eni strani zdel nezainteresiran pri kontekstualizaciji boja njegovega ljudstva nazaj v Nakbo pred 70 leti je njegova oblast napovedala, da bo toži Britanijo za Balfourjevo deklaracijo iz leta 1917.
Velika Britanija je na drugi strani nesramno napovedala, da bopraznuje' ob 100-letnici deklaracije, častni gost pa je bil izraelski premier Benjamin Netanyahu.
Država, ki je omogočila trajajočo tragedijo v Palestini, še vedno noče priznati trajne škode, ki jo je povzročila sto let pozneje.
Tudi Izrael ne doživlja moralnega prebujanja.
Poleg male izraelske šolenovi zgodovinarji', se Izrael še naprej drži svoje različice zgodovine, ki je bila večinoma zgrajena v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom takratnega izraelskega premierja, David Ben-Gurion.
Zaradi pritiskov, strahov in pomanjkanja vizije palestinsko vodstvo ni razumelo potrebe, da bi se držalo in razložilo te obletnice, združene kot načrt poti do trdnega, enotnega in razumnega diskurza.
Če pustimo politiko na stran, Balfourjeve deklaracije iz leta 1917 ni mogoče ceniti, ne da bi razumeli njene strašne posledice, ki so se pokazale v letih 1947–48; in izraelska okupacija preostalih 22 odstotkov Palestine je povsem izven konteksta, če jo beremo ločeno od etničnega čiščenja Palestine leta 1948.
Poleg tega palestinske begunske krize, ki se še danes kaže v Siriji in Iraku, ni mogoče razumeti ali razložiti, ne da bi preučili izvore krize, ki segajo v Nakbo.
Res je, da je leto 2017 obremenjeno s pomembnimi in tragičnimi obletnicami, vendar teh datumov ne smemo izkoristiti kot priložnosti za proteste, ki beležijo le bežno solidarnostno gibanje. Morali bi ponuditi priložnost za ponovno artikulacijo enotnega palestinskega diskurza, ki prečka ideološke in politične meje.
Brez poštenega razumevanja zgodovine se ne moremo odkupiti njenih številnih grehov.
– Dr. Ramzy Baroud piše o Bližnjem vzhodu že več kot 20 let. Je mednarodno objavljen kolumnist, medijski svetovalec, avtor več knjig in ustanovitelj PalestineChronicle.com. Med njegovimi knjigami so Iskanje Jenina, Druga palestinska intifada in zadnja knjiga Moj oče je bil borec za svobodo: Neizpovedana zgodba Gaze. Njegova spletna stran je www.ramzybaroud.net.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate
1 komentar
The years ’47-48 also coincide with the years the U.S. took half the Mexican territory in the nineteenth century, barely remember, a crime with consecuences not only for the tribes and Mexicans living there who were exterminated but for other defendless people, they took Hawaii and occupied the Philipines because they wanted Asia under their control, what they accused Japan of trying and supposedly indignagted them enough to go to war. This dates and abuses are barely remembered, but the false idea that this territory belongs to the U.S. is constantly reinforced with U.S.’s own version of history and the glorification of the unscrupulous people who went there, sure to be the godsent:Mark Twain was one of them, he talked of the Mexican territory with such appropriation that one could assure they arrived there by crossing through the Betengia subcontinent and not only around two decades before his comments in The Innocent Abroad. It’s ridiculous that the West claims the Nazis were a thread never cast before over the world, they have commited this crimes before and after West World II, unendengly, and they celebrate them, the Balfour Declaration is just one of a long list of terrible wrongs that are celebrated by the West with its characteristic cynicism. At least the Palestians have a leadership, as faulty as it could be, unlike us who accept the version that we lost our territory because of inept decisions. Mexicans and Palestians are brothers suffering from the same injustice, neither or them are illegal in their own territory.