Kampanja za mir in demokracijo je solidarna z libijsko revolucijo. Tudi brutalni Gadafijev režim, napihnjen z naftnim bogastvom, ki ga brani na tisoče plačancev in vlada nad izvotljeno civilno družbo, ni mogel preprečiti izziva od spodaj. Kot velja za vse vstaje v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, tudi libijski upor ne obeta le demokracije, ampak poleg politične svobode tudi nastanek nove levice in delavskega gibanja, ki lahko ponudi alternativo današnjemu nasilni, izkoriščevalski in neenakopravni svetovni red.
Sprva so Libijci mirno protestirali proti Gadafijevemu režimu. Nato so se pred hudim napadom branili z lastnim orožjem, pomagali pa so jim številni prebežniki iz libijske vojske. Ko so Gadafijeve sile dosegle obrobje Bengazija, so se ZDA odločile podpreti pozive upornikov – ter Britancev in Francozov – za območje prepovedi letenja. Takrat je bila zahteva Libijskega prehodnega nacionalnega sveta za strogo omejeno posredovanje, ki je izrecno izključevalo kopenske sile in je bilo namenjeno le nevtralizaciji Gadafijevih zračnih sil. Ker so Libijci verjeli, da jim grozi neizbežen pokol, je bil njihov poziv povsem razumljiv. Prav tako je bilo razumljivo, da so številni progresivni, običajno protiintervencionistični, zagovorniki libijske revolucije po vsem svetu zahtevali tudi cono prepovedi letenja, še posebej zato, ker so zanjo zahtevali Libijci sami.
Čeprav spoštujemo impulz tega stališča, pa ne podpiramo ameriških in evropskih zračnih in pomorskih operacij v Libiji. Resolucija Varnostnega sveta ZN iz leta 1973 je določila območje prepovedi letenja, vendar je bilo vojaško posredovanje ZDA in Evrope veliko več kot to že od samega začetka, kot je bilo predvidljivo glede na njuno zgodovino, odnos do Severne Afrike in Bližnjega vzhoda ter imperialne apetite . Operacija, ki je zdaj pod poveljstvom Nata, je takoj postala kampanja za odstavitev Gadafija v imenu zahodnih interesov.
Napoveduje se, da se bo Natovo bombardiranje nadaljevalo še vsaj tri mesece, morebitna invazija in okupacija pa sta možni, če se razmere ne rešijo v zadovoljstvo zahodnih sil. Agenti ameriške in britanske tajne službe so že več tednov v vzhodni Libiji in zdi se, da prevzemajo vedno večjo vlogo pri vojaškem usposabljanju, usmerjanju Natovih zračnih napadov in morda političnem vodenju nacionalnega sveta. Posredovanje je morda preprečilo pokol v Bengaziju, a je hkrati vneslo Natovo moč v Libijo, v osrčje regije v demokratičnih pretresih, in nevarno ogrozilo politično neodvisnost libijske revolucije.
Kirurški napad, omejen na zaščito civilistov v Bengaziju, nikoli ni bil realna možnost; ZDA in Evropa niso na voljo za enkratno resnično humanitarno posredovanje v večji regiji proizvodnje nafte. Libijska revolucija mora ostati v libijskih rokah; zahodno vojaško posredovanje je neposredno v nasprotju s tem ciljem in utira pot zahodni prevladi nad celotno ali delom Libije.
Pravzaprav bi Natov napad na Libijo lahko okrepil roke Gadafija in drugih regionalnih diktatorjev, saj bi jim omogočil, da se predstavljajo kot zagovorniki nacionalne samoodločbe, še posebej, če bi zračni napadi na koncu pohabili in ubili veliko število civilistov, kot so. v Iraku, Afganistanu in Pakistanu.
V odnosih z Zahodom je Gadafi postal partner, vendar Libija pod njegovo vladavino nikoli ni bila zanesljiv partner, kot Savdska Arabija ali Mubarakov Egipt. Ni dokazov, da so ZDA ali evropske sile načrtovale Gadafijevo strmoglavljenje ali ga celo pričakovale pred februarjem 2011. Ko pa je izbruhnila libijska revolucija, so se po nekaj tednih obotavljanja odločile posredovati, pri čemer naj bi besno delovale v zakulisju pridobiti podporo Arabske lige za legitimizacijo njihove intervencije - podporo, ki je mimogrede skoraj v trenutku izginila, ko se je začela operacija Odisejeva zora. Zahodne sile bi se morda bile pripravljene ukvarjati s Gadafijem na oblasti za nedoločen čas, saj je omogočil obilo dostopa do libijske nafte, sodeloval pri umazanem programu izročitev in pomagal preprečiti, da bi afriški begunci prišli v Evropo. Ko pa so razmere postale nestabilne, so poskušali uveljaviti zanesljivejši nadzor nad Libijo in njenimi viri. Glede na to, da sta Francija in Velika Britanija močno pritiskali na območje prepovedi letenja, so Združene države morda menile, da je politično nemogoče ostati ob strani, tako zato, ker Washington ni želel, da bi bil ogrožen njegov vodilni položaj v Natu s tem, ko bi se izognil temu vprašanju, in ker je želela zagotoviti, da bodo ZDA lahko izkoristile največje koristi po koncu spopada.
Tako ZDA kot Evropa želita preprečiti prihod vlade, ki bo libijske prihodke od nafte uporabljala za zadovoljevanje domačih potreb, ne pa za bogatenje sebe in zahodnih korporacij. Intervencija je bila priložnost, da bi poskušali pridobiti dovolj vpliva na revolucijo, da bi jo usmerili v smer, ki je ugodna za zahodne interese. To je še toliko bolj pomembno, ker so zahodne sile z odstavitvijo prijateljskih diktatorjev v Tuniziji in Egiptu doživele velik neuspeh, zaradi česar je njihova moč v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu bolj majava kot kdaj koli prej. To še posebej velja za Združene države, ki so prav tako spodletele pri svojem poskusu vzpostavitve stabilnih, kooperativnih strank v Iraku in Afganistanu in katerih verodostojnost bo verjetno še bolj prizadeta, ko bosta na novo demokratizirana Tunizija in Egipt pod pritiskom javnega mnenja ponovno ocenila svoje odnose z najpomembnejšo regionalno stranko Washingtona, Izraelom.
Posredovanje ZDA in Evrope je del nastajajoče protirevolucije, ki grozi, da bo otepala ali celo obrnila demokratične obljube arabske pomladi. Despoti v Bahrajnu, Savdski Arabiji, Jemnu, Omanu in Siriji vse bolj zatirajo ljudske upore, v Egiptu pa si vojska prizadeva zaščititi svojo oblast in zajeziti radikalne reforme, verjetno v zavezništvu z Muslimansko bratovščino. Egiptovska vojska doslej ni hotela ukiniti izrednih razmer in je poskušala, na srečo neuspešno, prepovedati stavke in demonstracije. Razen v primeru Sirije se je vse to skoraj zagotovo zgodilo s tihim odobravanjem in morda neposrednim privoljenjem Washingtona in celo represija v Siriji je povzročila le šibke proteste ameriških uradnikov. V Jemnu poročajo, da se Washington v enajsti uri odmika od podpore predsedniku Aliju Abdullahu Salehu, saj njegova vladavina postane popolnoma neuspešna, in daje prednost prenosu oblasti na začasno vlado, ki jo vodi Salehov podpredsednik, za katerega ZDA upajo, da bo sledite poslušnim stopinjam sedanje jemenske vlade. Politični voditelji v Združenih državah Amerike ter korporativne, vojaške in politične elite, ki jim služijo, imajo globok in oseben interes za zajezitev revolucij, ki zdaj širijo arabski svet. Podpora njihovim oboroženim vpadom bi preprosto olajšala njihov uspeh v tem reakcionarnem prizadevanju.
Libijski nacionalni svet je prvotno zahteval ne le območje prepovedi letenja, ampak tudi zahodne države, naj predajo Gadafijeva zamrznjena sredstva, da bi lahko kupovale orožje. Razkriva, da ZDA in Evropa doslej niso neposredno dobavljale orožja niti upornikom niso omogočile, da bi pridobili orožje, ki ga nujno potrebujejo. Seveda bi bilo usmerjanje orožja libijskemu nacionalnemu svetu tudi sredstvo za pridobivanje političnega vpliva za Zahod, vendar bi to lahko ublažili tako, da bi uporniki pridobivali orožje iz različnih virov. V vsakem primeru pa Svet na tej točki ni dokončno pod nadzorom Zahoda; zdi se, da še vedno temelji na podpori ljudstva in da je vsaj nekoliko odgovoren Libijcem – Nato očitno ni.
Dokler libijska revolucija izraža prizadevanje množice libijskega ljudstva za demokracijo in socialno pravičnost, mora imeti podporo naprednih ljudi povsod. Toda ta podpora se ne more samodejno razširiti na vse politične odločitve, ki jih sprejmejo libijski uporniki, še posebej, če imamo dober razlog za prepričanje, da nekatere odločitve spodkopavajo njihovo sposobnost, da kruti Gadafijev režim zamenjajo s sistemom ljudske oblasti in okrepijo retrogradni vpliv zahodnih sil. po vsej regiji; to je velika nevarnost pripravljenosti upornikov, da sprejmejo Nato kot polnopravnega partnerja. Ni dvoma, da vse večja vloga Nata v boju proti Gadafiju pomaga promovirati najbolj prozahodne elemente v nacionalnem svetu – nekdanje Gadafijeve uradnike, emigrante s povezavami s Cio itd. in jih krepi v odnosu do naprednejših, proti -imperialistične sile.
Ne smemo pozabiti, da so druga zatirana ljudstva obupano zahtevala posredovanje velikih sil v njihovem imenu – z usodnimi rezultati. Leta 1994 so Haitijci kljub hudemu zatiranju pozvali Združene države, naj ponovno postavijo Bertranda Aristida; rezultat je bila okupacija (kot v Libiji, pod nadzorom ZN), ki traja do danes, državni udar, ki so ga sponzorirale ZDA in je Aristida prisilil iz države, skorumpirana in nedemokratična vlada ter nenehna obupna revščina, ki izhaja iz ZDA - vsiljene ekonomske politike. [Joanne Landys Op-Ed, ki nasprotuje ameriškemu posredovanju na Haitiju, je bila objavljena v številki The New York Timesa 7. avgusta 1994.] Oblegani muslimanski Bosanci in kosovski Albanci so poklicali Nato na pomoč; rezultati so bili trajna etnična delitev v Bosni in ustanovitev gangsterske države na Kosovu. Številni Iračani so ameriške čete sprva pozdravili kot osvoboditelje izpod osovražene vladavine Sadama Huseina; vendar se je osvoboditev Iraka takoj spremenila v nočno moro krvave ameriške represije in sektaških spopadov.
Od konca hladne vojne so vojaški posegi ZDA in njihovih zaveznikov postali vse pogostejši, s katastrofalnimi posledicami ne le za vpleteno prebivalstvo, ampak tudi za levico in protivojno gibanje po vsem svetu. V kolikor napredni in protivojni aktivisti branijo te intervencije, zagotavljajo nenamerno politično krinko za to, kar so v resnici vaje imperialne agresije, in pomagajo upravičiti prihodnje krvave intervencije.
Če je naš cilj demokratičen svet samoodločujočih ljudstev brez imperialistične nadvlade, potem bi morale strategije, ki jih podpiramo, dosledno kazati proti doseganju tega cilja. Dokler imajo premožni in močni sredstva za vsiljevanje svoje volje s silo, bodo preprečili nastanek takšnega sveta. Nato je eno njihovih najmočnejših orožij. Ne moremo podpreti njegovih vdorov, tudi če so prikriti kot prizadevanja za zaščito življenj civilistov. To je še posebej pomembno v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, kjer je zahodnim silam v bistvenem interesu preprečiti dejanski prevzem oblasti s strani arabskih množic. Izziv, s katerim se danes soočajo radikalna demokratična gibanja po vsem svetu, je najti načine, kako drug drugemu ponuditi smiselno solidarnost in podporo, namesto da bi dali dodatno legitimnost samim silam, ki nam stojijo na poti. Z razvojem prihodnjih kriz bo ta izziv postajal vedno bolj nujen.
Uporniki v Libiji in demokratična gibanja po vsej Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu se bodo nedvomno soočili z bolečimi neuspehi, pa tudi z osrečujočimi zmagami, ko se bo odvijal revolucionarni proces. V Libiji upamo, da ni prepozno, da ljudski upor ponovno pridobi svojo neodvisnost. Njeni pravi prijatelji v regiji in po vsem svetu so ljudska gibanja, sindikati, aktivisti za mir in človekove pravice s podobnimi demokratičnimi cilji.
Bolj kot kateri koli dogodek v zadnjih desetletjih je arabska pomlad odprla obet za boljši svet, svet, v katerem usoda milijard ni več prepuščena na milost in nemilost elit, željnih moči, ki se samopoveličujejo. Doma, val demokratičnih revolucij ponuja priložnost za tiste med nami, ki že dolgo nasprotujemo zunanji politiki ZDA in njeni odvisnosti od avtoritarnih vlad, vojaškega posredovanja in reakcionarne gospodarske politike, da prepričamo običajne Američane, da je druga pot možna in v njihovem najboljšem interesu. .
Avtorji so hvaležni Franku Brodheadu za njegovo pomoč pri tej izjavi.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate