Zdi se, da je ciljanje na muslimane in islam v Franciji postalo nekakšen nacionalni teater. Za razliko od gledališča pa lahko moteči trend postane grd in bo postal grd – pravzaprav do neke mere je že –, če se francoska vlada ne bo prijela za resničnost. Svet, vključno s Francijo, je kompleksen, večplasten in fascinantno raznolik kraj; ni ga mogoče kooptirati, da bi ustrezal nacionalnim posebnostim, ki jih določa skupina razdražljivih skrajno desnih rasistov z izkrivljeno interpretacijo sebe in drugih.
Na žalost Francija ni edina; samo poudarja najbolj očitno manifestacijo naraščajočih protimuslimanskih čustev po vsej Evropi. Odkritje razlogov za moteče pojave je komajda lahka naloga, saj verjetno zahteva večjo preučitev političnih, gospodarskih in socialnih težav evropskih držav kot pa "pomanjkljivosti" islama.
Islam je v mnogih pogledih velika vera; traja več kot 1400 let. Njegovo članstvo ni nikoli omejeno z barvo kože, kulturo, politično ideologijo ali geografskimi mejami. Njeni pogledi na antiko, na enakost, pravice žensk in mir veljajo za napredne celo po današnjih standardih.
Obrekovalci islama vsega tega ne vidijo. Če se islam secira politično ali 'akademsko', se preiskava izvaja zaradi uničenja njegovega ugleda ter diskreditacije ali ponižanja njegovih privržencev.
Švicarska ljudska stranka (SVP) morda trdi, da je njihova zaveza ohraniti Švico sekularno, brez simbolov zatiranja (kot na mošejskem minaretu), vendar to zveni le kot nekoherentno blebetanje in odraža nič drugega kot naraščajočo težnjo po rasizmu, nestrpnosti in etnocentrizem. Ti trendi so očitne kršitve liberalnih filozofij, povezanih z evropskimi državami, ki zagotavljajo individualne in kolektivne pravice, vključno s pravicami do samoizražanja in svobode govora.
V Franciji je pojav dolgotrajen in nevarnejši. Glede na to, da je Francija dom petih milijonov francoskih muslimanov, desničarske težnje grozijo prihodnjim razdorom v državi.
Washington Post je 19. decembra poročal, da so neznani napadalci oskrunili Bilalovo mošejo v mirnem francoskem mestu Castres. »Dve prašičji ušesi in plakat s francosko zastavo, pritrjen na vrata; s kljuke je bingljal prašičji gobec. "White power" in "Sieg heil" sta bila na eni strani pobarvana s pršenjem ... in "France for the French" na drugi.«
Tu se je treba spomniti zaskrbljujočih besed prvega britanskega muslimanskega ministra Shahida Malika. Malik, ki je tudi sam žrtev zločinov iz sovraštva, je pred letom in pol obžaloval, da se mnogi muslimani počutijo tarče kot »evropski Judje« in da se mnogi britanski muslimani počutijo kot »tujci v svoji državi«.
Medtem ko mnogi muslimani delijo enak občutek nacionalizma in patriotizma v svojih domovinah v Evropi, desničarski rasisti – ki na žalost postajajo prevladujoča sila pri oblikovanju javnih pogledov v različnih evropskih državah – vztrajajo pri zelo ozki definiciji tega, kaj dela Francoza, Britanca , Nemec ali Švicar.
Dejansko obstaja kriza identitete, ki je resnična in zastrašujoča. In to je tisto, ki ne zajema samo Evrope, ampak vpliva in v nekaterih primerih je opustošilo številne kulture po vsem svetu. Čeprav je stranski produkt zgrešene in nepreverjene globalizacije, je v primeru same Evrope vprašanje zelo nacionalno in zelo osebno. Evropska unija, ki se je začela kot čisto gospodarsko telo, se je spremenila v politično in pannacionalistično organizacijo, ki poskuša po naključju ali načrtu definirati združeno Evropo in prototip Evropejca. To je sprožilo strah pred izgubo nacionalne identitete ali karkoli je od nje ostalo. Pričakovano so politično premalo zastopane, socialno marginalizirane in ekonomsko prikrajšane skupine tiste, ki pogosto plačajo ceno tovrstnega nacionalnega preporoda.
Ciljanje na muslimane je skupni imenovalec, ki zdaj združuje velik del evropskih političnih elit in medijev. Razlogi so številni in očitni. Nekatere evropske države so v vojni (kar so same izbrale) v različnih muslimanskih državah; obupani in propadli politiki potrebujejo nenehno odvračanje pozornosti od lastnih neuspehov in nesreč; povezovanje islama s terorizmom je več kot sprejemljiva intelektualna kritika, tema razprave, ki je zavzela več radijskega in televizijskega časa kot katera koli druga; prav tako se zdi, da ima pritiskanje muslimanov malo političnih posledic – za razliko od podrejanja ali ciljanja na druge skupine s politično ali gospodarsko močjo.
Toda ali je njihov kaj več za to? Gallupova anketa iz leta 2007–08 je postavila naslednje vprašanje: ali zavzema vera pomembno mesto v vašem življenju? Velika večina v zahodnoevropskih državah je odgovorila z odločnim "ne". Le 9 odstotkov državljanov Turčije – države z muslimansko večino – se je strinjalo s splošnim mnenjem. Večina evropskih muslimanov se močno identificira s svojo vero, ki je ohranila njihov občutek skupnosti in pomagala ohraniti določeno stopnjo kulturne kohezije in videz kolektivne identitete v času, ko mnogi v Evropi izgubljajo svojo. Muslimanov ne smemo kriviti za to izgubo in jih tudi ne smemo kaznovati, zasmehovati ali tarča, ker so si drznili vztrajati pri svojih prepričanjih.
Če se ponovno vrnemo k Franciji, kar je najbolj zaskrbljujoče pri protimuslimanskih ukrepih, je to, da jih večinoma vodi vlada sama, ne pa fanatična skupina razočaranih ideologov. Eric Besson, državni minister za priseljevanje, je 16. decembra izjavil, da bodo muslimanske tančice razlog za zavrnitev državljanstva in dolgoročnega bivanja. Besson je samo ponovil zaskrbljujočo politiko konservativnega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je začel "kampanjo nacionalne identitete" za zagotavljanje ekskluzivne identitete Francije - tisto, ki se ukvarja s ciljanjem na priseljence, zlasti muslimane.
Sarkozy, Besson ter evropski desničarski in skrajno desničarski politiki morajo razumeti možne posledice, če bodo še naprej pritiskali s svojo nepremišljeno in odtujujočo politiko.
Radikalizacija je neizogibna veja skupinske odtujenosti, ki se na žalost uporablja za nadaljnje spodbujanje protipriseljenske gorečnosti po vsej celini. To je začaran krog, za katerega so krivi preudarni politiki in njihovi očitni načrti. Kar zadeva tiste, ki vztrajajo pri krivdi islama za evropske težave, bi morali res najti drugo zabavo; samozadovoljna igra je preveč nevarna in jo je treba ustaviti.
Ramzy Baroud (www.ramzybaroud.net) je mednarodno združeni kolumnist in urednik PalestineChronicle.com. Njegova zadnja knjiga je »My Father Was a Freedom Fighter: Gaza's Untold Story« (Pluto Press, London), ki je zdaj na voljo na Amazon.com.
*****
Oglejte si ta kratki film (v Angleščina in arabsko) o moji zadnji knjigi: My Father was a Freedom Fighter: Gaza's Untold Story (Pluto Press; Palgrave Mcmillan, 2010). Knjiga je na voljo na Pluton Press (Združeno kraljestvo) in Amazon.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate