Iraško posedovanje orožja za množično uničevanje je Busheva administracija najbolj dosledno navajana utemeljitev za vojno proti Sadamu Huseinu, vojno, katere namen je dodatno racionaliziran v regionalnem in globalnem smislu. Nekdanji uradnik Cie Kenneth M. Pollack je pri citiranju predsednikovega govora o stanju unije opazil, da je »pomembno, da je predsednik trdil, da Sadamovo prizadevanje za orožje za množično uničevanje ustvarja grožnjo celotni regiji in je katastrofa človekovih pravic.« 1
Le redki bi trdili, da orožje za množično uničevanje predstavlja grožnjo, da ima njegova uporaba katastrofalne posledice ali da si ga je iraški voditelj želel pridobiti. Toda koliko se jih spomni, da sta imela predsednika Reagan in Bush ključno vlogo pri zagotavljanju sredstev za izdelavo takšnega orožja Sadamu Huseinu? In koliko se jih spomni, da so bile takšne politike sestavni del ameriško-iraških odnosov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile velike ameriške korporacije – z vidno politično pomočjo – nekritične zagovornice ameriško-iraške povezave? Dokazi so na voljo v poročilih v tisku, v televizijskih razpravah, na zaslišanjih v ameriškem senatu in predstavniškem domu v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, v vzporednih preiskavah v zvezi s politiko Združenega kraljestva do Iraka in v drugih preiskavah, ki potekajo v zvezi z ameriško-iraškimi odnosi.
Večinoma pa so razpoložljivi dokazi – vključno s tistimi, ki so se pojavili v osrednjih medijih – sprožili le malo odziva javnosti. Za nekatere novica ni več nova. Pripada drugi preteklosti, ki jo dojemamo kot ločeno od nemirne sedanjosti. Za druge takšne pretekle politike glede na vpletene akterje ne potrebujejo opravičila.
V politični logiki, ki je obvladovala ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu v osemdesetih letih in prej, je bila vojaška prednost trajna možnost. Dokumenti o nacionalni varnosti niso pustili nobenega dvoma, da je dostop do naftnih virov v regiji veljal za osrednji cilj politike ZDA. Njegovo izvajanje je predvidevalo obstoj zanesljive mreže regionalnih zaveznikov, pripravljenih izvajati politiko ZDA. Padec iranskega šaha leta 1980 je spodkopal enega od stebrov te mreže. Politika ZDA se je po tem osredotočila na nadomestilo te izgube. Sadam Husein naj bi bil eno od dveh sider, ki bosta nadomestila Iran, drugo pa Savdska Arabija, dolgoletna "zanesljiva" zaveznica ZDA. Mesto Izraela v ameriških izračunih ni bilo zapostavljeno. Tel Aviv je gledal na Teheran pod ajatolo podobno kot Washington, kar pa Izraelu ali ZDA ni preprečilo, da bi se ukvarjala z Iranom, kot je kasneje razkrilo razkritje afere Iran/Contra.
Na izraelsko invazijo na Libanon leta 1982 in razmere, ki so kasneje privedle do umika ameriških marincev iz Libanona, so v Washingtonu gledali kot na rezultat nesprejemljive zmage Sirije in iranskih zaveznikov v južnem Libanonu. Donald Rumsfeld je bil na prizorišču. Njegov kasnejši obisk v Bagdadu kot posebnega odposlanca ZDA je nastal iz tega scenarija. Sledilo je preds. Reaganova odločitev, da črta Irak s seznama držav, ki podpirajo ‘mednarodni terorizem’, kar je posledično odprlo vrata tesnejšemu vojaškemu in obveščevalnemu sodelovanju. Bistvenega pomena za Reaganov obrat proti Iraku je bila pripravljenost ameriških zaveznikov v regiji, da delujejo kot tretji kanali za prenos ameriških vojaških in obveščevalnih podatkov v Bagdad. Po iransko-iraški vojni se je vojaško povezovanje ZDA in Iraka nadaljevalo. Notranja politika Iraka, represivna narava njegovega režima, dokazi o grozodejstvih človekovih pravic nikakor niso ovirali odnosov Washingtona z režimom. Prav tako ni preprečilo, da bi delegacija ameriških senatorjev leta 1990 obiskala iraškega voditelja z odobritvijo takratnega predsednika Busha.
Obstajale so tudi druge oblike pomoči ZDA Bagdadu, ki so prispevale k vojaški krepitvi Iraka v tem obdobju. Po besedah kongresnika Henryja Gonzaleza iz Teksasa sta med letoma 1985 in 1990 »Reaganova in Busheva administracija odobrili 771 izvoznih dovoljenj za Irak - 239 od teh odobritev je prišlo iz Busheve administracije. Velik del opreme, poslane v Irak po teh licencah, je na koncu okrepil iraško vojaško zmogljivost ...« [2] Ocena, ki jo je pripravila Cia, kaže, da je CCC (Commodity Credit Corporation) med letoma 4.7 odobrila 1983 milijarde dolarjev kreditnih garancij. in 1990 (od tega je bilo 2.6 milijarde dolarjev odobrenih v prvih tridesetih mesecih Busheve administracije) spremenilo Irak v največji bližnjevzhodni trg za ameriške kmetijske pridelke (ki so predstavljali ogromnih 85 odstotkov celotne ameriške prodaje Iraku), kar je Iraku omogočilo, da preusmeri sredstva, potrebna za svojo vojaško industrializacijo.« [3] Ključno vlogo pri odobritvi kredita Iraku je imela podružnica italijanske BNL (Banca Nazionale del Lavoro) v Atlanti v Georgii, ki je dodelila dodatne izjemno velikodušne vsote Bagdadu in je bil sčasoma predmet obsežne ameriške preiskave.
Brez pregledovanja iraške politične zgodovine je koristno spomniti, da se je Irak v obdobju 1971-75 močno zanašal na vojaško podporo nekdanje ZSSR, nato pa so se njegovi viri razširili in začeli vključevati Francijo, Italijo, Švico in Belgijo, Zahodna Nemčija in Čile, Združeno kraljestvo in ZDA ter drugi, ki delujejo kot kanali za pretovarjanje ustreznih zalog. Vloga nemških podjetij pri zagotavljanju sredstev Iraku, potrebnih za proizvodnjo kemičnega orožja, vključno s strupenimi plini, kot tudi drugih oblik vojaške tehnologije, je že dolgo dokumentirana.[4] Med letoma 1987 in 1990 je Združeno kraljestvo Iraku poslalo »celoten inventar vojaške in vojaško uporabne opreme« [5], ki je bila predmet Scottove preiskave, ki je mimogrede razkrila povezave z ZDA. Ugotovitve te preiskave so bile objavljene leta 1996.
V vmesnem obdobju, leta 1990,1992, XNUMX in kasneje, so zaslišanja in poročila ameriškega kongresa, od katerih so nekatera vključevala nadaljnje preiskave ameriško-iraške politike in njihov vpliv na zdravje ameriških zalivskih veteranov in njihovih družin, razkrila naravo in obseg podpore ZDA Iraku , kot tudi prizadevanja prejšnjih uprav za blokiranje takšnih poizvedb.
2. oktobra 2002 je Ameriško združenje veteranov zalivske vojne (AGWVA) izdalo izjavo, v kateri je pozvalo k odstopu ameriškega ministra za obrambo. Razlog za to dejanje je bilo njegovo zanikanje znanja o pretekli ameriški pošiljki biološkega orožja v Irak. »Če naš obrambni minister ni seznanjen s prodajo bioloških materialov državi, s katero bomo šli v vojno, ali če zanika dejstvo, da je prišlo do te prodaje, AGWVA meni, da predstavlja jasno in predstavlja nevarnost za življenja naše vojske, naše države in ameriškega ljudstva ter bi ga morali obravnavati kot zelo resno grožnjo nacionalni varnosti. Zaradi tega AGWVA poziva k njegovemu odstopu in razrešitvi.« [6]
Dva meseca pozneje je iraška vlada Varnostnemu svetu ZN predstavila svoje obsežno poročilo o orožju. Uradniki ZN so dali vedeti, da ne bodo razkrili imen tujih podjetij, ki so Iraku dobavljala orožje. Obenem prizadevanja ZDA za sanacijo dokumenta, upravičena zaradi mednarodne varnosti, niso uspela obdržati podatkov, pomembnih za tuja podjetja, ki so se ukvarjala s Sadamom Huseinom, stran od oči javnosti. Informacije so pricurljale v nemški časopis, ki je identificiral 150 ameriških, britanskih, nemških in francoskih podjetij, ki so poslovala s konvencionalnim in nekonvencionalnim orožjem z Irakom. Informacija, ki se je pojavila v Die Tageszeitung v Berlinu, je bila nemudoma objavljena v The Independentu (»Leaked Report Says German and US Firms Supplied Arms to Saddam«, 18. december 2002, London), ki je razkril, da je »osemdeset nemških podjetja in 24 ameriških podjetij naj bi Iraku od leta 1975 dobavljala opremo in znanje in izkušnje za njegove oborožitvene programe, v nekaterih primerih pa se je podpora bagdadskemu konvencionalnemu programu nadaljevala vse do lani.« Seznam je vključeval korporacije, vključene v proizvodnja kemičnega, biološkega in jedrskega orožja ter raket in izstrelkov, kot so: Honeywell, Spektra Physics, Semetex, TI Coating, UNISYS, Sperry Corp., Tektronix, Rockwell, Leybold Vacuum Systems, Finnifan-MAT-US, Hewlett Packard, Dupont, Eastman Kodak, Bechtel, International Computer Systems, American Type Culture Collection, Consarc in drugi. Die Tageszeitung je razkril, da so "ta podjetja dokazano dobavila celotne komplekse, gradbene elemente, osnovne materiale in tehnično znanje za program Sadama Huseina za razvoj jedrskega, kemičnega in biološkega orožja za množično uničevanje," in s temi ‘rakete in popolni sistemi konvencionalnega orožja.’â€
Istočasno, ko je pricurljalo iraško poročilo, so poročanja ameriških medijev razkrila elemente pretekle ameriške politike do Iraka. Konec decembra 2002 je The Washington Post objavil obsežen pregled politike ZDA v podporo Sadamu Huseinu pod Reaganovo in Bushevo administracijo, pri čemer je navedel dokaze o vpletenosti ZDA v neposredno in posredno opremljanje iraškega oborožitvenega programa. Novica je ponovila stališče, ki so ga potrdili nekdanji uradniki v vojaški obveščevalni službi in Svetu za nacionalno varnost, da vedenje o uporabi kemičnega orožja v Iraku ni odvrnilo Reaganove ali Busheve administracije od vzpostavljanja odnosov z iraškim režimom. Tistim, ki so opravičevali takšna dejanja, opravičila niso bila potrebna. Politiko ZDA je bilo treba razumeti kot pravičen odgovor na težave, ki jih je povzročila iranska revolucija leta 1979. Skratka, ajatole so nas prisilile, da smo to storili, odgovor, ki so ga pozdravile zaveznice ZDA v regiji, katerih strah pred razširjenim iranskim vplivom je bil takoj prenesen v Washington.
Konec avgusta je The New York Times objavil članek o podpori ZDA Iraku glede na uporabo »iperita, sarina, VX in drugih strupenih sredstev«. [7] Kot eden od Pentagona citirani viri trdijo, da je bil to "samo še en način ubijanja ljudi - ali s kroglo ali fosgenom, ni bilo pomembno."
Zgoraj navedene obtožbe ameriških zalivskih veteranov proti ministrstvu za obrambo ZDA so temeljile na dokazih, ki so se zbirali od zgodnjih devetdesetih let. Ti dokazi so izhajali iz leta 1990 in poznejših zaslišanj v senatu pod predsedovanjem Donalda Riegla, ki preiskujejo »ZDA. Kemični in biološki izvoz v Irak in njihov možen vpliv na zdravstvene posledice vojne v Perzijskem zalivu.« V povezavi z zaslišanji, ki so potekala pod predsedovanjem predstavnika Henryja Gonzaleza v odboru predstavniškega doma za bančništvo, so vpletli Reaganovo in Bushevo administracijo v Iraško kopičenje orožja za množično uničevanje.
James J. Tuite, 11, glavni preiskovalec Odbora Riegle za bančništvo, stanovanjske in urbanistične zadeve, je v poročilu osebja št. 3 o “Identifikaciji kemičnih bojnih agentov, kemičnih poškodbah in drugih ugotovitvah†razkril, da ZDA â je v Irak izvažal kemično, biološko, jedrsko opremo in opremo za raketne sisteme, ki je bila spremenjena v vojaške namene v iraškem programu kemičnega, biološkega in jedrskega orožja. Veliko tega orožja – orožja, za katerega so ZDA in druge države zagotovile kritične materiale – je bilo med vojno uporabljeno proti nam.« [8]
9. februarja 1994 je predsednik senatnega odbora Donald W. Riegle mlajši poročal senatu na podlagi preiskave svojega odbora, da je »ameriška vlada dejansko izdala dovoljenje za izvoz smrtonosnih mikroorganizmov. v Irak. Kasneje se je izvedelo, da so bili ti mikroorganizmi, ki so jih izvažale Združene države, identični tistim, ki so jih inšpektorji Združenih narodov našli in pridobili v iraškem programu biološkega bojevanja.« [9] Riegle je v svoji izjavi pred senatom še dodal, da so poslani biološki materiali v Irak so bili “polni patogeni, ki jih je Irak lahko razmnožil, ko so prišli tja. Med letoma 1985 in 1989 je vlada Združenih držav odobrila prodajo količin potencialno smrtonosnih bioloških agentov, ki bi jih lahko gojili in gojili v zelo velikih količinah v iraškem programu biološkega bojevanja.« [10] Seznam poslanih materialov je bilo vključeno v izjavo senata. Kot je ob isti priložnosti poročal Riegle, je bil vznemirjen, ko je izvedel, da so zadevne materiale zahtevale in »poslale iraške vladne agencije, vključno z iraško komisijo za atomsko energijo, iraškim ministrstvom za visoko šolstvo, državnim podjetjem za Drug Industries in Ministrstvo za trgovino.« Te in sorodne informacije so bile predstavljene v pismih, naslovljenih na sekretarje oddelkov za veteranske zadeve, obrambo ter zdravje in socialne storitve. Celotno poročilo je bilo senatu predstavljeno 25. maja 1994.
V zvezi z jedrskim orožjem je senatni odbor za bančništvo slišal tudi pričevanje, ki se nanaša na jedrsko orožje. Tako je 27. oktobra 1992 Rieglov odbor poslušal pričanje Teda Jacobsa, ki je bil glavni svetovalec pododbora za trgovino, potrošniške in denarne zadeve odbora predstavniškega doma za vladne operacije. Jacobs je obravnaval vprašanje izvoznih dovoljenj za izdelke, namenjene Iraku, dokaze o poseganju administracije v dokaze, pomembne za jamstva za posojila Iraku, in zadevo jedrskih materialov. Jacobs je potrdil, da je Ministrstvo za trgovino "res licenciralo materiale, ki jih je iraški režim kasneje uporabil za jedrske rakete in kemične namene." [11]
Za Jacobsom je bil David Kay, generalni sekretar Inštituta za uran, nekdanji vodja skupine ZN za inšpekcijo orožja v Iraku. Kayino pričanje je vključevalo naslednjo izjavo: »Preprost odgovor na vprašanje, ali je bilo ugotovljeno, da sta oprema in tehnologija, proizvedena v ZDA, del iraškega programa jedrskega orožja, je pritrdilen. Bilo je tam. To je bil bistveni del.« K temu je Kay dodal: »Količina opreme, proizvedene v ZDA, ni velika, če jo merimo z več milijard dolarjev vrednim programom jedrskega orožja. Po drugi strani pa je bil sodoben in bistvenega pomena za iraška prizadevanja.«
Gary Milhollin je bil še ena priča. Direktor Wisconsinskega projekta za nadzor jedrskega orožja je potrdil, da je "ameriška oprema bistveno prispevala k iraškemu jedrskemu programu, raketnemu programu in kemičnemu programu in bojim se, da tudi verjamem, da smo vedeli, da je tveganje zelo veliko , če ni gotovo, da bi prispeval, ko bi bil licenciran.â€
Millholin je predstavil druge dokaze, masne spektrometre, ki so bili, kot je pojasnil, »uporabljeni za merjenje kakovosti goriva za jedrsko orožje, ko se proizvaja. V iraškem programu jedrskega orožja sta bila dva ameriška masna spektrometra.« Po sklicevanju na usposabljanje iraških znanstvenikov v ZDA leta 1989 je Millholin navedel, da bi bil po njegovi oceni Sadam Husein »danes blizu izdelave bombe z Ameriška strojna orodja,« če ne bi naredil koraka za invazijo na Kuvajt.
Istega dne, ko je pričal pred odborom, je Millholin govoril na javnem radiu (»All Things Considered, NPR, 27. oktober 1992) in poročal o »tihotapcu z jedrsko energijo«, za katerega je bilo znano, da je poslal “ »strateško ameriško opremo naravnost v iraške bombne in raketne programe, tudi potem ko je ministrstvo za trgovino povedalo, da bo izvoz pomagal pri izdelavi vojaških raket.« Kot je poudaril Millholin, obstaja sistem, ki je bil zasnovan za preverjanje takšnega izvoza, vendar ni uspelo, najverjetneje “ spodkopano z vrha.ÂŤ Zgodbo je povzel glavni tisk v ZDA in tujini. Po drugi strani pa so v Washingtonu republikanci, ki podpirajo administracijo, vodili stransko politiko.
Odbor Riegle je svojo preiskavo začel leta 1991. Junija 1990 se je senatni odbor za zunanje odnose pod vodstvom Clairborne Pell sestal, da bi razpravljal o bolj splošnem vprašanju odnosov med ZDA in Irakom. [12]
Med njenimi pričami so bili ameriški senatorji, ki so administracijo obtožili kršitve Ženevskega protokola iz leta 1925 in zahtevali, da jim pove, zakaj so ZDA poslovale z iraškim despotom, ki je imel slabe podatke o človekovih pravicah – kot takratni pomočnik ameriškega državnega sekretarja za Bližnji vzhod in južno Azijo. zadeve, priznal John Kelly. Želeli so vedeti, zakaj je administracija uvažala iraško nafto in Sadamu Huseinu ponujala kredite za spodbujanje nakupov ameriških izdelkov. Kellyin odgovor je bil preprost. Komercialni krediti, ki delujejo od leta 1983, so bili stvar spodbujanja dobrega poslovanja, saj je bil Irak »največji (ameriški) izvozni trg za riž, ki obsega 23 odstotkov celotnega izvoza ZDA, za govedo, jajca, piščance, les, tobak, in vrsto drugih kmetijskih proizvodov.« Kelly je navedel, da so ZDA dale Iraku »približno 500 milijonov dolarjev kreditnih jamstev,« poleg tistega, ki ga je ponudila Ex-Im Bank.
In potem je bilo tu vprašanje strateškega interesa, iraška nafta in vprašanja vojaške pomoči. Glede tega je Kelly trdil, da »Iraku ne prodajamo predmetov s seznama streliva. Ne sodelujemo z iraškim jedrskim programom. Medagencijska komisija pregleda zahteve za izdajo dovoljenj na jedrskem seznamu ministrstva za trgovino in zavrne vse tiste, za katere ugotovi, da bi prispevale k iraškim zmogljivostim za razvoj jedrskega orožja. Vsi elementi v prilogah režima nadzora raketne tehnologije so pregledani za morebitno uporabo v iraškem raketnem programu. Petdeset kemikalij je zdaj na seznamu predhodnih sestavin CW, katerih (sic) izvoz v Irak in nekatere druge države je nadzorovan.«
Takrat je senator Jesse Helms izpodbijal Kellyjevo trditev in pokazal na dokaze, ki jih je predložil nekdanji uradnik obrambnega ministrstva Stephen Bryen, ki je trdil, da so bile ZDA in njihovi zavezniki »sokrivci pri razvoju in kopičenju zalog na Bližnjem vzhodu velike zmogljivosti kemičnega bojevanja.« Helms je nadaljeval, »to drži za razvoj bakterijske vojne, balističnih izstrelkov, potencialno jedrskega orožja.« Poleg tega je Helms trdil, da so ameriški centri za nadzor bolezni v Atlanti poslali »nekaj najbolj smrtonosnih virusov na svetu v Irak,« med drugimi državami – vključno s tistimi iz nekdanjega komunističnega bloka.
Vendar strah pred komunističnim blokom ni navdihnil Busheve administracije, da je izdala nacionalno varnostno direktivo, podpisano nekaj mesecev po zgornjih zaslišanjih. Prav tako vojne med Iranom in Irakom ni mogoče uporabiti za opravičevanje stališča ZDA, izraženega v NSD-26. V tem dokumentu je izrecno navedeno, da bi "običajni odnosi med ZDA in Irakom služili našim dolgoročnim interesom in spodbujali stabilnost tako v Zalivu kot na Bližnjem vzhodu". Vlada Združenih držav bi morala predlagati gospodarske in politične spodbude za Irak, da bi ublažil svoje obnašanje in povečal naš vpliv na Irak. Hkrati mora iraško vodstvo razumeti, da bo kakršna koli nezakonita uporaba kemičnega in/ali biološkega orožja vodila v gospodarske in politične sankcije, za katere bi iskali najširšo možno podporo naših zaveznikov in prijateljev….« [13]
NSD-26 je imel veliko več za povedati o ameriško-iraških odnosih, pa tudi o interesih ZDA v Zalivu in "varnosti ključnih prijateljskih držav na tem območju, [ki] so ključne za nacionalno varnost ZDA." Ta varnost je bila opredeljena v smislu "dostopa do nafte Perzijskega zaliva," kar je zagotovilo temelje politike prve Busheve administracije do Iraka, zalivskih držav in Savdske Arabije.
Vloga Iraka služi istemu namenu v drugi Bushevi administraciji, v bližnjevzhodni galaksiji, v kateri je Zaliv postal vse prej kot ameriški vojaški rezervat, Savdska Arabija pa ima privilegiran položaj kot enega od dveh zanesljivih "stebrov" €™ je pod oblakom, ki se hitro temni. Nafta ostaja osrednjega pomena, vendar v širšem političnem in vojaškem kontekstu, v katerem delujejo naftni interesi, dediščine preteklih politik ni zlahka pozabiti.
Opombe
[1] Michael R. Gordon, “Bush Enlarges Case for War by Linking Iraq with Terrorists,€ The New York Times, 29. januar 2003, str.A11.
[2] Mark Phythian, Arming Iraq, Northeastern University Press, Boston, 1997, citirano na strani 43.
[3] Prav tam, str.37.
[4] Jochen Hippler, "Iraq's Military Power: The German Connection," Middle East Report, januar-februar 1991, glej reference in v novejšem delu M. Phythian, op.cit.
[5] Prav tam, str.67.
[6] Izjava je objavljena na spletni strani AGWVA: http://www.gulfwarvets.com
[7] Patrick E. Tyler, »Oficirji pravijo, da so ZDA pomagale Iraku kljub uporabi plina«, New York Times, 18,2002. avgust 1, str.XNUMX.
[8] James J Tuite 111, poročilo osebja odbora št. 3: Identifikacija kemičnega bojnega sredstva, kemične poškodbe in druge ugotovitve. http://www.chronicillnet.org/PGWS/tuite/chembio.htm.
[9] Ibid., str. 2 spletnega besedila.
[10] Kongresni zapisnik (senat) 9. februar 1994.
[11] 27. oktober 1992, zaslišanje senatnega odbora za bančništvo o ameriški politiki nadzora izvoza proti Iraku pred invazijo na Kuvajt leta 1990, predsednik Donald Riegel (D-MI).
[12] Zvezna tiskovna služba, 15. junij 1990. zaslišanje senatnega odbora za zunanje odnose na temo odnosov med ZDA in Irakom.
[13] Mark Phythian, Arming Iraq, Northeastern University Press, Boston, 1997, str.41.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate