Levičarski obiskovalci in mednarodni opazovalci se pogosto sprašujejo o bolivarskem procesu: »Kaj pomeni 21st stoletja pomeni socializem? Kaj je to?" Ti isti levičarji morajo biti previdni pri odgovoru na to vprašanje. Razlagati dogodke pomeni sodelovati v njih, definirati dogodke pomeni izvajati nadzor nad njimi. Skrajni čas je, da opazovalci prepoznajo vrline nedefiniranega, negotovega, ustvarjalnega in uporniškega gibanja; kjer cilji ostajajo vrtinčasti vrtinec vrednot in strasti, naša sredstva pa jim manj radi žrtvujemo. mi levičarji ne smemo pozabiti s krvjo in znojem plačanih lekcij v »suženjskih taboriščih pod zastavo svobode«,[I] v ruskih gulagih in v ujetniških taboriščih Rdečih Kmerov.
Nikjer se dominacija s kategorizacijo ni čutila močneje kot na Bližnjem vzhodu. Prelomen Edward Said Orientalizem preučuje zgodovinski proces, s katerim so Evropejci kodificirali »Bližnji vzhod« v eksotičnega, čutnega, kaotičnega in nemoralnega Drugega. Konstruirani Drugi, avtorji evropskih strokovnjakov, je bil postavljen nasproti zahodnemu evropskemu razumu, redu in krščanstvu ter utemeljil evropsko identiteto, ki je še vedno zelo danes živ. Ta proces je po besedah Saida oropal ljudstva v regiji možnosti, da bi bili "svobodni subjekt(i) misli ali dejanj."
Povsem preprosto je bila zgodovina narodov, kot je Egipt, relativno nedavno izkopana, kategorizirana, razstavljena in vključena v svetovni kapitalizem kot blago za izvoz belih moških. Orientalizem je bil uporabljen skupaj s tem, kar zgodovinar EH Carr imenuje mit o "identiteti interesov", kjer se domneva, da je liberalni ekonomski model v interesu razvijajoče se kolonije in kolonialne sile, da bi zagotovil moralne temelje imperializma. projekti in odpiranje trgov, dostop do strateških virov in repatriacija kapitala, ustvarjenega v procesu, ki je običajno povezan z njimi.
Postkolonialne elite v regiji, pogosto le malo več kot marionetne vlade Evrope, in kot 20th stoletja krvavo korakali proti Združenim državam Amerike, z veseljem asimilirali to ustvarjeno podobo Orienta in stremeli po reformistični poti proti »modernosti«. Ko je sueška kriza nakazala začetek konca evropske dominacije in vzpon ameriške hegemonije, se je srce zahodne kulturne podobe preselilo proti zahodu. Podobe »jeznega Arabca« in pogovori o »arabski ulici« so nasičeni z ameriškimi popularnimi mediji in spet služijo kot dopolnilo mitološki »identiteti interesov«, ki jo tokrat zagovarjajo neoliberalci.
Ne glede na njihovo predhodno trpljenje je kodifikacija in prisvajanje ženskih afganistanskih glasov igralo ključno vlogo pri opravičevanju sedanje vojne, ki je povzročila, da so njihova življenja bistveno manj varna. Ne pozabimo generalpodpolkovnika Jamesa Mattisa, ki je pogumno izjavil: »S tabo bom takoj spredaj, rad se pretepam. Ko greš v Afganistan, imaš tipe, ki 5 let klofutajo ženske, ker niso nosile tančice. Veste, takšni fantje tako ali tako nimajo več moškosti. Zato jih je zelo zabavno streljati.” Zunanja opredelitev in objektivizacija je bila in je marsikje še vedno del same dominacije, ki so jo čutila podrejena ljudstva.
Morda smo navdušeni nad potjo Venezuele in mamljivo spoznanje mnogih vrednot, ki jih imamo kot zahodni levičarji; nas morda skrbi vladne zlorabe, biti nagnjen k pomoči tako, da prevzame vlogo zunanjega, konstruktivnega kritika; morda preprosto nezavedno ubogamo diktat našega izobraževalnega ozračja, njegovega pojmovanja znanja in skoraj neustavljive težnje po kategorizaciji; vendar se morajo tuji opazovalci upreti skušnjavi, da bi tudi kodificirali ta proces Bolivarska proces.
Ni nujno, da kritiziranje razmerij moči, vgrajenih v vednost, in kot taka produkcija le-teh glede venezuelske politike vodi v postmodernistično brezno, smrt mednarodne solidarnosti in razumevanja. Opazovalci se morajo preprosto poskušati umestiti v Venezuelo, ostati budni samokritični, uporabiti endogene konceptualne okvire in se osredotočiti toliko na pomoč pri artikulaciji venezuelskih glasov kot na izražanje lastne analize. Čeprav bodo postmodernisti vztrajali, da je nevtralnost nedosegljiva, je mogoče sprejeti ukrepe za preprečitev težnje po vsiljevanju, ki jo imajo prizadevanja za medkulturni diskurz in razumevanje. Predvsem se moramo kot protiimperialisti vedno zavedati, da so Venezuelci partnerji, ne študenti ali predmeti študija v zvezi s pravičnostjo. Takšna perspektiva dejansko razkriva, da je dvoumnost bolivarskega gibanja prava moč.
Ker je zmaga za zdaj zagotovljena, so se vrste venezuelskih levičarjev ustavile in razpravljale o tem, kaj so označene za poti reformizma in poti revolucije. Radikalni elementi bolivarskega procesa zavračajo očitno spravno politiko imenujejo »reformizem«. Upravičeno nezaupljivo gledajo na izjave o nameri za mir in demokracijo podpisnikov Carmonski odlok, ki je za 47 ur, v katerih je bil Chávez odstavljen v poskusu državnega udara leta 2002, razpustil tako vrhovno sodišče kot državno skupščino. Zavračajo pa tudi reformizem sam po sebi v korist revolucije, za katero nekateri člani PSUV drzno pravijo, da boste videli kri na ulicah. Res bi bilo naivno trditi, da se bo kapitalizem prevrnil glede na umor sindikalisti in kmetje ko se borijo za prerazporeditev zemlje in prevzeme tovarn.
Privolitev v tveganje lastne smrti pri uresničevanju socialne pravičnosti je srce bolivarskega upora za njegove najbolj radikalne privržence, usoden rezultat preprostega »ne« izkoriščanju in izključevanju. Vendar pa privolitev v možnost lastne smrti ne zahteva življenja drugega, zato nas ta »ne« sam po sebi ne pripelje do razmišljanja o sredstvih in ciljih, ki je kazilo utopične projekte 20.th stoletja. Ne vodi do »dneva, ko si zločin nadene obleko nedolžnosti, (in) z nenavadnim preobratom, značilnim za našo dobo, je nedolžnost sama tista, ki mora opravičiti samo sebe.«[Ii] Je namreč izrečena z nedolžnim ogorčenjem tistih, ki trpel februarja 27th 1989, ko so policijske sile pobile revne prebivalce Caracasa med ljudskim protestom proti »strukturnemu prilagajanju«, ki ga je vodil MDS, in v maščevanje zanj.
Slaba definicija, spontanost, improvizacija, dobri nameni in raznolikost bolivarizma so nekatere njegove največje prednosti, omogočajo soobstoj sredstev in ciljev, ki jih implicira njegov »ne«, brez odkritega konflikta. Brez pobožanstvenosti zgodovine v sovjetskem slogu, brez kodificirane ideologije, ki je nastala iz krika proti zatiranju in se je nato ločila od te iste humanistične vsebine, in brez istovetenja dostojanstvene utopije z okrvavljenimi vrati bolivarsko gibanje ne zahteva umora v imenu življenja. .
Edini koncept, ki ga najdemo v vseh definicijah socializma 21st stoletju, ki ga ponujajo Venezuelci, je participacija in s tem demokracija – razširitev na gospodarsko sfero. Kodifikacija toge ekonomske doktrine bi bila sama po sebi kršitev tega koncepta, bila bi samouničujoča. Participativne družbe ni mogoče vsiliti, zgradijo jo le ljudje, vsak posameznik z eno opeko v roki. Pri potrjevanju vrednosti participacije je kodifikacija s strani izoliranih tujcev absurdna – kodifikacija participatornega gibanja na neparticipatoren način.
V takšnem »participativnem socializmu« mora vladati en koncept, socialistično kraljestvo ciljev, kjer je vse dovoljeno z etiko pospeševanja ali smotrnosti, ali še vedno uporniška, še vedno participativna demokracija. V taki demokraciji je socialna pravičnost še vedno mogoča in mora biti zasledovana. V obsegu, ki ga uresničuje socializem, mora biti socializem legitimiran z glasom ljudstva, ne pa z neizogibnostjo zgodovinskega determinizma ali bolečega krika po utopiji. Dejansko so edini nepogojni elementi takšnega projekta tisti, ki so potrebni za samo sodelovanje: konec revščine, brezplačno in univerzalno izobraževanje, endogeni razvoj, protiimperializem ter svoboda govora, združevanja in izražanja. Spodkopati te temelje bi pomenilo izdati bolivarski upor, tlakovati vrnitev k izključitvi preteklosti ali korakati naprej v krvavo utopično prihodnost.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate