Ko ne morete zatreti progresivnih družbenih sprememb, je naslednji korak, da jih poskušate obupno iztiriti ali kako drugače razvodeneti. To je natanko takšna strategija, kot je nekdanja državna sekretarka Condoleezza Rice, ki je pred enim letom zaključila južnoameriško turnejo, namenjeno izobčevanju slabih držav, namreč Venezuele, Bolivije in vse bolj Argentine, ter negovanju vezi z dobrimi države, kot sta Brazilija in Čile. Ko je Busheva Bela hiša spoznala dejstvo, da sta njena prosta trgovina in neoliberalna agenda za regijo v razsutem stanju in da vihtenje velike palice za razjedanje sovražnikov ne more delovati politično, je sledila prikriti diplomaciji. Riceova strategija je bila razdeliti in vladati, zadržati radikalne družbene spremembe in jih usmeriti v sprejemljive meje. Ker se je Južna Amerika usmerila na novo pot, ki je bila bolj neodvisna od Washingtona, je Riceova upala, da bo "odgovorna" levica, kot sta jo ponazarjala brazilski Lula in čilska Bacheletova, usmerila regijo stran od takih, kot sta venezuelski Chávez in bolivijski predsednik Morales.
Kakšen je odnos ZDA do različnih levo usmerjenih režimov v Južni Ameriki eno leto pozneje s svežo demokratsko administracijo v Washingtonu? To je vprašanje, ki ga zastavlja nedavni članek v reviji Time s provokativnim naslovom "Brazilski Lula: most do latinskoameriške levice?" Članek namiguje, da Bush ni vestno skrbel za interese ZDA v Južni Ameriki, in to je ustvarilo "težavo", ker je omogočilo širjenje protiameriškega delovanja. levo po vsej regiji.
K sreči za revijo Time je zdaj videti, kot da bo Brazilija delovala kot posrednik med Združenimi državami in Venezuelo ter utrla pot morebitnemu diplomatskemu zbliževanju. Na svojem prvem srečanju z latinskim voditeljem se je Obama v soboto v Washingtonu srečal z brazilskim predsednikom Lulo da Silvo. Med srečanjem je Lula svojemu ameriškemu kolegu dejal, da bi morala Amerika storiti vse, kar je v njeni moči, da bi izboljšala vezi z Venezuelo in Bolivijo ter zgradila odnos, ki temelji na zaupanju in ne vmešavanju.
Javno sta bila Lula in Chávez politična zaveznika zadnjih nekaj let. Kljub temu je treba povedati, da je brazilski voditelj sprejel bolj konservativen pristop do politike in gospodarstva kot njegov venezuelski kolega. Tako Venezuela kot Brazilija sta energetski velikani in se vidita kot naravna politična voditelja v širši regiji. Za fasado je torej morda rahlo geopolitično rivalstvo med obema južnoameriškima državama. Lula si zagotovo ne želi vrnitve v Big Stick iz Bushevih let, verjetno pa bi rad izpodrinil Venezuelo kot regionalno velesilo, da bi lahko Brazilija zavzela svoje naravno mesto pod južnoameriškim soncem.
Lula se mu morda želja izpolni. Gospodarska slika se je v zadnjem času dramatično spremenila in Brazilija bo v novi geopolitični enačbi imela največ koristi. Pred enim letom ZDA niso bile sredi zastrašujoče gospodarske zmešnjave in Venezuela je dobivala veliko boljši finančni donos od izvoza nafte. Kljub Chávezovi nedavni zmagi na ustavnem referendumu svoje države - ki je venezuelskemu voditelju omogočila neomejeno dolgo potegovanje za ponovno izvolitev - Venezuela trenutno ni v položaju, da bi prevzela večjo regionalno vlogo. Prej je imel Chávez navado brezobzirno razmetavati razvojno pomoč Boliviji in drugim državam, toda v novem gospodarskem okolju bo zaradi nižje cene nafte močno omejen v svojih širših ambicijah.
Pred enim letom je bila Brazilija zagotovo pomemben diplomatski akter, zdaj pa se je izkazala kot morda prevladujoča strateška sila v regiji. Čeprav je Brazilija trpela zaradi svetovne gospodarske upočasnitve, je država še vedno v boljšem položaju kot mnoge druge države. Dejansko, kot je navedeno v nedavnem poročilu Sveta za hemisferske zadeve, "medtem ko večina razvitega sveta prestaja finančno krizo, Brazilija še vedno ohranja nekaj pozitivne moči, pri čemer država še vedno beleži pomembne gospodarske in socialne dosežke doma. Za to in drugih razlogov, ki izhajajo iz impresivne statistike Brazilije, se Lula pojavlja kot de facto tiskovni predstavnik Latinske Amerike."
Poročilo nadaljuje, da je "veliko bolje kot evropsko in ameriško gospodarstvo. Njene banke so plačilno sposobne, krediti, čeprav vse bolj viskozni, še vedno tečejo iz BNDES, brazilske nacionalne razvojne banke, k prednostnim podjetjem, kot je Petrobras [brazilska državna naftna družba] in potrošniki ostajajo bolj samozavestni kot njihovi severnoameriški kolegi. Odsotnost teh negativnih dejavnikov, ki v prvi vrsti spodbujajo krizo v tujini, pomaga Brazilijo zaščititi pred najhujšo krizo." Zanimivo je, zaključuje poročilo, da je Brazilija morda edina od 34 velikih gospodarstev, ki se je leta 2009 izognila recesiji.
Kaj išče Brazilija s svojo novo pridobljeno močjo na mednarodnem prizorišču? Lula si že dolgo želi stalnega sedeža v Varnostnem svetu Združenih narodov in morda želi postati svetovna energetska sila. Brazilija bi lahko dejansko poskušala izpodriniti Venezuelo kot glavno južnoameriško dobaviteljico nafte ZDA. "Takšne ugotovitve, da bi Obama pozdravil Lulo kot alternativnega dobavitelja energije," ugotavlja Svet za hemisferske zadeve, "se zdijo v nasprotju z Lulino domnevno obljubo Hugu Chávezu, v kateri je obljubil, da bo deloval kot zagovornik Venezuele med njegovim srečanjem z Obama. Se Lula predstavlja kot latinskoameriški Otto von Bismarck?"
Znotraj te nove "bismarckovske" šahovske igre bo Lula morda želel nastopiti kot paternalistični zaščitnik Venezuele, hkrati pa bo skrbel za širše brazilske interese. Če bi Lula lahko kdaj organiziral srečanje ali vrh s Chávezom in Obamo, bi to pomenilo velik politični udar in brazilski diplomatski prestiž bi se izjemno povečal.
Obstajajo znaki, da bi lahko bil Obama nekoliko sprejemljiv za Luline prošnje.
Med predsedniško kampanjo v ZDA je bil Obama nejasen glede tega, kakšna bi morala biti ameriška zunanja politika do Venezuele. Ker se Obama ni hotel lotiti tega vročega krompirja, je izdal precej protislovne izjave o svojem odnosu do andskega naroda. Kakšna je Obamova politika zdaj, ko je prevzel položaj? Sodeč po nasprotujočih si izjavah State Departmenta je administracija konfliktna.
Sprva je State Department pohvalil nedavni venezuelski ustavni referendum kot svoboden in pošten. Potem pa so diplomati obrnili smer. Po poročanju Wall Street Journala so pozitivne pripombe "povzročile bes med venezuelskimi opozicijskimi aktivisti in nekaterimi komentatorji, ker se je opis venezuelskega referenduma zdel izrazito drugačen od tona, ki ga je določila Busheva administracija, ki je večkrat izrazila zaskrbljenost, da gospod Chávez spodkopava venezuelska demokracija."
Ko je desnica naletela na Obamo, je State Department hitro odstopil. Kot je zapisano v Wall Street Journalu, "se ameriški uradniki trudijo trditi, da Obamova administracija ni omehčala politike ZDA do Venezuele, kjer je predsednik Hugo Chávez pred kratkim zmagal na kontroverznem referendumu, ki mu je dovolil, da kandidira kolikorkrat hoče. " Poročila kažejo, da morda obstaja nesoglasje znotraj State Departmenta o tem, kako ravnati s Chavezom; različne frakcije se morda ne bodo strinjale. Tako kot Carterjeva administracija, ki je imela v različnih obdobjih nekoliko protislovno politiko do levičarskih gibanj v Latinski Ameriki, tudi Obama ni povsem ugotovil, kakšno pot želi začrtati.
To pomanjkanje doslednosti v uradni politiki ZDA do Venezuele nakazuje, da bi Lula morda lahko vsaj potisnil ZDA v drugo smer. Glede na nov gospodarski in politični vpliv Brazilije ter zmanjšan položaj ZDA v svetu je Lula v idealnem položaju za dramatično reformo regionalne politike. Znotraj novega diplomatskega trikotnika med Venezuelo, Brazilijo in Združenimi državami Lula želi, da je njegova država najpomembnejša. V novem dogovoru bodo ZDA prenehale s političnim vmešavanjem v južnoameriške zadeve, Venezuela pa bo postala mlajši partner Brazilije. Če bo Lula dosegel te cilje, bo res postal zelo pomembna osebnost na svetovnem prizorišču.
Nikolas Kozloff je avtor Revolucije! Južna Amerika in vzpon nove levice (Palgrave-Macmillan, 2008). Obiščite njegov blog na http://senorchichero.blogspot.com/
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate