Ne glede na to, ali se kdo strinja ali ne, ostaja dejstvo, da je od dneva, ko se je Indija uradno odločila za globalizacijo, ki temelji na neoliberalizaciji, prišlo do poplave NVO (nevladnih organizacij) v državo. Pred dvema letoma, v letih 2009–10, je v Indiji delovalo okoli 3.3 milijona nevladnih organizacij. Z drugimi besedami, ena nevladna organizacija je bila na manj kot 400 prebivalcev in nekajkrat več kot število osnovnih šol in osnovnih zdravstvenih domov (»Prva uradna ocena: NVO na vsakih 400 ljudi v Indiji«, The Indian Express, 7. julij , 2010).
Po vladnih podatkih, objavljenih decembra 2011, so Združene države Amerike, Velika Britanija, Nemčija, Italija in Nizozemska že vrsto let med petimi največjimi finančnimi podporniki teh nevladnih organizacij. Ti so bili vir več kot 50 odstotkov vseh sredstev, ki so jih prejeli. Glede na The Times of India (7. december 2011), so »indijske nevladne organizacije v petih letih od 49–968 do 10–2005 skupaj prejele tuji prispevek v višini več kot 06 kron Rs [en kron = 2009 milijonov]. V letih 10–21,508 je taka sredstva za različne dejavnosti prejelo skupno 2009 organizacij, v letih 10–21,542 pa 2008 organizacij.” Podatki za 09-2010 še niso zbrani.
Treba je opozoriti in razmisliti o tem, da več nevladnim organizacijam donirajo tudi revnejše države, kot so Afganistan, Pakistan, Bangladeš, Nepal, Zambija, Kongo in Kitajska. Zanimivo bo izvedeti imena nevladnih organizacij, ki prejemajo tuja sredstva, in področja njihovega delovanja. Prav tako je treba raziskati, ali so zgoraj omenjene revnejše države res donatorke ali so le posredniki za nekatere druge države. Ministrstvo za notranje zadeve indijske vlade je pred kratkim obvestilo parlament: »Letni obračun, ki ga predložijo združenja, je natančno pregledan, da se zagotovi, da ga prejemniki tujih prispevkov uporabijo v skladu z navedenimi cilji, za katere so tuji prispevki prejeti, denar pa ne preusmerjen v nezaželene dejavnosti.«
Preden se podrobneje posvetimo delovanju nevladnih organizacij, pokukajmo v izvor nevladnih organizacij. Po definiciji nevladno organizacijo ustanovijo ljudje ali institucije, ki niso povezane z vlado dežele. Najzgodnejše omembe nevladnih organizacij se nanašajo na leto 1839 (TR Davies, »Vzpon in padec transnacionalne civilne družbe: razvoj mednarodne nevladne organizacije od leta 1839«). Leta 1914 je bilo po vsem svetu 1,083 nevladnih organizacij. Imeli so hvalevredne vloge v kampanjah proti suženjstvu, diskriminaciji žensk in za razorožitev. Leto 1945 je ključnega pomena za novejšo zgodovino nevladnih organizacij. To je bilo leto, ko so nastali Združeni narodi. OZN je v svoji listini (10. poglavje, 71. člen) opredelila NVO in razmejila področje delovanja. Opozorilo je, da nevladna organizacija ne sme poskušati očrniti vlade države, v kateri deluje, ali se obnašati, kot da je stranka v opoziciji. Biti mora nekazensko in neprofitno. Po besedah profesorja Petra Willetsa z londonske City University je nevladna organizacija »neodvisno prostovoljno združenje ljudi, ki stalno delujejo skupaj za neki skupni namen, razen za doseganje vladnih funkcij, služenje denarja ali nezakonite dejavnosti«.
Nevladne organizacije so glede na njihovo dejavnost razdeljene na več vrst. Na splošno naj bi delovali v dobro drugih, kot je zagotavljanje pomoči med naravnimi nesrečami, vojnami, rasnimi spopadi ter spodbujanje zatiranih in prikrajšanih ter opolnomočenje šibkejših delov. Nekateri si prizadevajo za širjenje znanja in izkoreninjenje vraževerja.
Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je svet doživel velike spremembe zaradi propada Sovjetske zveze in razpada svetovnega socialističnega sistema, NAD je postala izjemno šibka in prevlade globalizacije, ki temelji na neoliberalizmu, kar je nakazalo vsiljevanje Washingtonski konsenz s svojimi desetimi točkami. Obraz imperializma se je spremenil. Okrepila je svoja prizadevanja, da bi postala »humanitarni imperializem« (Jean Bricmont, Humanitarni imperializem: Uporaba človekovih pravic za prodajo vojne, Monthly Review Press, New York, 1980). Poskušali so obnoviti podobo imperializma in pri tem so nevladne organizacije postale orodje. Imperialistične oborožene intervencije so potekale v Afganistanu in Iraku, vendar ni bilo nasprotovanja nevladnih organizacij. Pravzaprav so se močno trudili odvrniti pozornost ljudi in ves čas tarnali o dobronamerni vlogi imperializma. Če citiram Bricmonta: »Kaj imajo o vsem tem povedati nevladne organizacije, zlasti zagovorniki človekovih pravic? Kot upravičeno ugotavlja kanadski profesor mednarodnega prava Michael Mandel, so ob začetku [iraške] vojne Human Rights Watch, Amnesty International in druge skupine odločno pozvale »vojskujoče se strani« (čim bolj nevtralen izraz), naj spoštujejo pravila vojne. Niti besedice pa o nezakonitosti same vojne, o tem, kaj mednarodno pravo šteje za »najvišji zločin« tistih, ki so vojno zagrešili. Te organizacije so na položaju tistih, ki posiljevalcem priporočajo uporabo kondomov. Morda se zdi to bolje kot nič, a končno, glede na razmerje sil, tudi kondomi ne bodo uporabljeni. Ideologija intervencije v imenu človekovih pravic je bila popoln instrument za uničenje mirovnih in protiimperialističnih gibanj. Toda ko pride do tega posega v velikem obsegu, so človekove pravice in ženevske konvencije množično kršene.«
Na nek način se pričakuje, da bodo nevladne organizacije opravljale na splošno enako vlogo, kot jo je imela duhovščina v kolonialnem obdobju. Veliko bolj kompleksne pa so razmere, v katerih delujejo nevladne organizacije, in pričakovanja njihovih financerjev. »Posledično morajo nevladne organizacije zdaj delovati v kontekstu, kjer številne njihove strategije in pristope določajo in pozorno spremljajo zunanje donatorske agencije. Včasih se je težko spomniti prejšnjih temeljnih ciljev, zastavljenih za razvojne nevladne organizacije (npr. izboljšanje okolja, razvoj modelov zagotavljanja storitev, „širjenje“, spodbujanje udeležbe javnosti, mikrofinanciranje, strateško načrtovanje), saj se pojavljajo novi. čas (npr. zagovarjanje sprememb politik, pristopi, ki temeljijo na pravicah, „integracija načela enakosti spolov“, odgovornost in preglednost, ocena učinka).
»Ta proces spodbujajo spreminjajoča se zunanjepolitična stališča, skupaj z rezultati možganskih trustov in nekaterih ključnih posameznikov – pogosto spodbujajo isti donatorji, ki financirajo nevladne organizacije. … Vloge, ki naj bi jih imele civilna družba in nevladne organizacije, so se spremenile, ko prevladujejo paradigme so se postopoma premaknile od osredotočenosti na državo kot ključ do gospodarskega razvoja, na trge, k razumevanju tržnih napak. To je spremljal večji poudarek na drugih razvojnih akterjih, ki dopolnjujejo trg, in nazadnje na spremljanju „omogočenega stanja“, ki mora (zdaj pravi argument) spodbujati razvoj, vendar ga je treba regulirati; to delo je bilo dodeljeno 'civilni družbi' – zmeden in nezgodovinski izraz, ki se uporablja za spodbujanje tega razvojnega modela.” (Tina Wallace, »Dileme NVO: Trojanski konji za globalni neoliberalizem?«, The Socialist Register 2004).
To je ozadje, na katerem trenutno delujejo nevladne organizacije in spodbujajo poslanstvo svojih donatorjev.
Pred prihodom dobe neoliberalizma so v Indiji obstajale organizacije, kot so Marwari Relief Society, Ramakrishna Mission, Bharat Sevashram in tako naprej, ki so se imenovale prostovoljne organizacije in ljudje, ki so jih vodili, so delali brez kakršne koli plače in dodatkov, zdaj pa situacija je drugačna, plačila so redna in nevladne organizacije imajo svojo birokracijo. Redno se sliši o dejanjih poneverb, ponarejanja evidenc, rezov in provizij ter kraj. Delavci so v veliki meri plačanci.
Kar je bilo opaženo v Indiji in drugod, potrjuje naslednjo ugotovitev Tine Wallace: »Trenutni trendi financiranja in vpliv razmišljanja vodstva poslovnega sektorja oblikujejo način, kako razvoj konceptualizirajo, analizirajo in obravnavajo razvojne nevladne organizacije, kar odraža agende in paradigme, ki so jih razvile bogate in močne države. Čeprav nikoli ni bilo zlate dobe nevladnih organizacij, postajajo zdaj vse bolj vezane na globalne agende in enotne načine dela. Ta realnost ogroža njihovo vlogo institucij, ki nudijo alternativo, kot zagovornikov revnih, kot organizacij, ki delajo v solidarnosti s tistimi, ki jih svetovno gospodarstvo marginalizira.«
Afrika je nevladne organizacije in njihove pokrovitelje pritegnila veliko bolj kot katera koli druga celina. Issa G. Shivji, vodilni strokovnjak za razvoj in pravo iz Tanzanije, je poudaril, da je nenadno povečanje števila in dejavnosti nevladnih organizacij v Afriki del neoliberalne paradigme in ne čistih altruističnih motivov. Zasmehuje nevladne organizacije, ki želijo spremeniti svet, ne da bi ga razumele. Želijo ohraniti stari imperialni odnos z Afriko v novi obleki (Issa G. Shivji, Silences in NGO Discourse: The Role and Future of NGOs in Africa, 2007, Nairobi in Oxford).
Če se vrnemo v Indijo, nekatere četrti dan za dnem prepevajo nevladne organizacije in ignorirajo njihove ne tako zelo svetle plati. Pravijo, da so simboli "neodvisnega glasu", poštenosti in predanosti ljudem na splošno. Po drugi strani pa so politiki in politične stranke označeni kot skorumpirani in sebični. Poglejte izjave Anne Hazare in njegove ekipe. Ves čas zmerjajo celo izvoljene predstavnike ljudstva. Ne pozabite, nikoli ne rečejo niti ene besede proti korporativnemu sektorju, ne glede na to, ali so indijski ali tuji, in spletkam imperialistov. Neki novinar je pred kratkim dejal, da je treba dati voditeljem civilne družbe (z drugimi besedami tistim, ki vodijo nevladne organizacije) prednost pred izvoljenimi predstavniki kot pravim glasom ljudstva, ker tisti, ki zmagajo na volitvah, uporabljajo človeško in denarno moč, da si zagotovijo glasove. Ta trditev spominja ljudi na podobno propagando v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je hvalila »demokracijo brez strank« in »vodeno demokracijo«, da bi očrnila parlamentarno demokracijo!
Opozoriti je treba, da tisti, ki vodijo nevladne organizacije, na splošno živijo udobno življenje, pogosto skačejo iz enega kraja v drugega z letalom in bivajo v luksuznih hotelih. Ljudje na splošno so le fasada za skrivanje svojih povezav z MNC in mednarodnimi organizacijami, ki jih nadzirajo zahodne vlade. Medtem ko nikoli ne dvignejo niti malega prsta proti korporacijam in imperialistom, vedno poskušajo očrniti izvoljene vlade, parlamentarni sistem in politične stranke. Kot izvenustavna oblast skušajo narekovati pogoje. Vedno zanikajo nasvet ZN iz leta 1945, da se morajo držati proč od politike in se nikoli ne soočiti z izvoljenimi režimi ali jih očrniti. Opozoriti je treba, da elektronski mediji in časopisi, ki jih nadzorujejo podjetja, poskušajo pretiravati s podporo in privlačnostjo javnosti. Norost se želi ustvariti. Henry A Giroux ima prav, kar se je zgodilo v zadnjih dneh v Indiji: »Kot močna oblika javne pedagogike prevladujoči mediji določajo, katere informacije so vključene ali izključene; zagotavljajo pripovedi za razumevanje preteklosti in sedanjosti ... in imajo moč globokega vpliva na to, kako ljudje definirajo prihodnost. Mediji ne proizvajajo le privolitve, ampak gredo tako daleč, da proizvajajo novice in narekujejo znanje, spretnosti in vrednote, skozi katere se živi državljanstvo in opredeljuje demokracija.« (Henry A. Giroux, Proti terorju neoliberalizma, Paradigm Publishers, 2008, str. 24).
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate