Pred dvajsetimi leti je dr. Manmohan Singh, ko je kot finančni minister Indije predstavljal svoj prvi proračun, sprožil »obsežno vrsto neoliberalnih reform, ki bi dramatično spremenile gospodarsko pokrajino države. Ker je Singh na krizo gledal kot na zgodovinsko priložnost za "izgradnjo nove Indije", je trdil, da je bistveno prekiniti "zastarele" zaveze Nehrujevemu ekonomskemu nacionalizmu. Novi finančni minister je z veseljem izbruhnil besedo francoskega romanopisca Victorja Hugoja, da "nobena sila na svetu ne more ustaviti ideje, katere čas je prišel", obljubil, da bo uresničil svojo neoliberalno vizijo z gradnjo na obsežnih in poceni trgih dela v svoji državi, vse večjem številu izobraženih , vendar brezposelnih, strokovnjakov in njegovih znatnih naravnih virov.« (Manfred B. Steger & Ravi K. Roy, Neoliberalizem: zelo kratek uvod, OUP, 2010, str. 93).
Zaradi neoliberalnih reform je bila Resolucija o industrijski politiki iz leta 1956 razveljavljena in razen nekaj področij, povezanih z obrambo, so bile vse industrijske dejavnosti odprte zasebnemu sektorju in potreba po zagotavljanju potrebnega dovoljenja vlade. Carinske stopnje so bile drastično znižane, da se je indijski trg lahko odprl za tuje blago. Tečaj je bil liberaliziran. Ne samo da se je zaustavila širitev javnega sektorja, ampak se je začela tudi privatizacija obstoječih podjetij.
Vlada Narasimhe Rao je v te reforme polagala veliko upov. »Prepričan s trditvami zahodnih tržnih globalistov in odločen, da Indijo postavi na pot, da postane svetovna gospodarska sila, je Singh verjel, da bi sprejetje fiskalnega varčevalnega svežnja in stroge monetarne politike – v povezavi z obsežnimi programi strukturnega prilagajanja MDS – sprostijo indijski podjetniški potencial.« (Ibid)
Montek Singh Ahluwalia, ki je prišel na čelo komisije za načrtovanje, pravi, da je bil "postavitev gospodarstva na pot hitre in trajnostne rasti" eden glavnih ciljev. To je poudaril med svojim prvim spominskim predavanjem Raj Krišna leta 1995. Raj Krishna, ekonomist, ki se je izšolal pri guruji iz Chicaške šole za ekonomijo, je izvir neoliberalizma vodil kampanjo proti nehruvskemu ekonomskemu razmišljanju in poudarjal, da Indija ne more preseči »hindujske stopnje gospodarske rasti«, ne da bi se ga znebila.
Ahluwalia, zagovornik strategije trickle down, je zatrdil: "Hitra gospodarska rast je edina trajna rešitev za probleme revščine, ki nas tako dolgo bremenijo." V nadaljevanju je dodal, da v skladu z novo dispenzo: "Odločitve o zmogljivosti, lokaciji, optimalnem obsegu in tehnologiji so prepuščene podjetniku, kar je tako, kot mora biti."
Tako je bilo tisto, za kar sta se zavzemala nacionalno gibanje in njegov voditelj Jawaharlal Nehru, vrženo v smetnjak. Njihova glavna skrb je bila zaščititi celovitost države in enotnost njenih ljudi. Zato so se zavzemali za odpravo regionalnih razlik in socialno-ekonomskih neenakosti. Brez obotavljanja so zavrnili strategijo pretakanja navzdol. Že leta 1933-34 je Nehru v svojem eseju "Kam v Indijo?" (Whither India?) izjavil: "Nič ni bolj absurdno kot predstavljati si, da je mogoče vse interese v narodu uskladiti, ne da bi pri tem škodovali kateremu koli. Na vsakem koraku je treba nekatere žrtvovati za druge. Valutna politika je lahko dobra za upnike ali dolžnike, ne za oboje hkrati.« Tako se je zavzel za aktivne korake vlade za pravično razdelitev rezultatov gospodarske rasti. Fiskalni ukrepi, kot je progresivna neposredna obdavčitev, večja obremenitev s posredno obdavčitvijo bogatejših delov družbe in subvencioniranje šibkejših segmentov. Poleg tega so bili zadržki pri zaposlitvah in posebna prizadevanja za pomoč študentom nujni za dvig dotlej zaostalih delov družbe. Drugič, nova industrijska podjetja morajo poskrbeti za doslej zaostala področja države. Regionalna neravnovesja so bila dediščina kolonialne vladavine in bi, če ne bi bila odpravljena, ogrozila celovitost države.
Po uvedbi neoliberalnih ekonomskih politik sta bila oba cilja zavržena. Rezultat je viden vsem. Neenakosti naraščajo in se odražajo v naraščajočih napetostih, zločinih vseh vrst, maoističnem gibanju itd. Separatistične težnje se znova pojavljajo v Andhra Pradesh, U.P. in drugod.
Kar se tiče propagande o tako imenovani hindujski stopnji, ji manjka vsebine. V obdobju Nehruja (1951-64) je bila povprečna stopnja rasti 4.1 odstotka. Če vzamemo obdobje 1951–79, je znašal 3.7 odstotka, kar je bilo višje od večine drugih azijskih gospodarstev. Kitajska je takrat zabeležila le 2.9-odstotno stopnjo rasti. "Za novo neodvisno državo, ki se poskuša postaviti na lastne noge po 200 letih zelo izkoriščevalskega in uničujočega kolonializma, 3.7-odstotna stopnja rasti za približno 25 let sploh ni slaba." (Kanchan Sarkar z Grant MacEwan College v svojem prispevku "Gospodarska rast in socialna neenakost: ali se učinek kapljanja navzdol res izvaja" v Novi predlogi: Journal of Marxism and Interdisciplinary Inquiry, letnik 3, št. 1).
Zdaj je splošno sprejeto dejstvo, da neoliberalne reforme niso uspele resno vplivati na brezposelnost. Pravzaprav se je stopnja brezposelnosti od začetka neoliberalnih reform povečala. Pojdite v Varanasi, Aligarh in Moradabad in ugotovili boste, da so njihovi tradicionalni poklici tkanja sarija, izdelovanja ključavnic in proizvodnje medeninastih izdelkov izginili. Tradicionalni lončarji, črni kovači in mizarji so na podeželju v veliki meri izgubili svoje poklice.
Dohodkovne neenakosti so se povečale in s tem je pojav vpadljive potrošnje viden vsem. Dvorca Mukesha Ambanija in Sachina Tendulkarja služita za ponazoritev te točke. Po poročilu UNDP iz leta 2008 je delež 20 odstotkov najbogatejših v Indiji znašal 45.3 odstotka nacionalnega dohodka, medtem ko je 20 odstotkov najrevnejših porabilo le 8.1 odstotka nacionalnega dohodka. V obdobju neoliberalnih reform se neenakost v porazdelitvi dohodka povečuje. V letih 1951-73 je neenakost upadala, nato pa je kazala stabilen trend do leta 1992, nato pa se je povečala. Dejstvo je, da so se razlike med mestom in podeželjem povečale. Neoliberalna dispenzacija je pomagala predvsem ljudem, ki se ukvarjajo s strokovno intenzivnimi, izvozno usmerjenimi proizvodnimi in storitvenimi sektorji. Reveže na podeželju so zaobšli, dokler ni začela obstajati shema MNREGA.
Pojav inflacijskih pritiskov in razmah korupcije sta posledica neoliberalne poti, ki jo je sprejela vlada. Če pogledamo Nehrujeve spise, ugotovimo, da se je popolnoma zavedal, da je treba v kali zatreti ti dve nevarnosti. Ni treba dodajati, da bo resna nevarnost za našo politiko, če se ne lotimo njihovega temeljnega vzroka. Fisiparozna nagnjenja bodo zagotovo ušla nadzoru.
Po vsem svetu se neoliberalna dispenzacija sesuva. Gibanje Occupy Wall Street nakazuje to, medtem ko je glavni vzrok pretresov v arabskem svetu med drugim neoliberalizem. Pamflet Arabski upori proti neoliberalizmu, ki je bil nedavno objavljen v Kanadi, pojasnjuje to.
e-naslov: [e-pošta zaščitena]
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate