Januarja 2010 je takratna ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, ki je delala tisto, kar zna najbolje, zagrabila floskulo in se z njo zavzela za ustanovitev institucije, imenovane Newseum. "Informacijska svoboda," je izjavila, "podpira mir in varnost, ki zagotavljata temelje za svetovni napredek."
Ista številka je spodbudila pregon takšnih nosilcev informacij, kot je Julian Assange, ki si je drznil izdati igro z objavo med drugim dokumentov State Departmenta in e-poštnih sporočil iz predsedniške kampanje Clintonove leta 2016, ki so jo vrgli v precej nejasno svetloba. Informacijska svoboda je vredna pohvale le, če je na vaši strani.
Kdo ureja, kaj šele, da bi moral urejati informacije, ki se širijo po internetu, ostaja kritično vprašanje. Izginil je mejni utopizem odprtega, neokrnjenega informacijskega okolja, kjer bi se bistri in optimistični uporabniki interneta lahko zbirali, digitalno gledano, v digitalni dvorani, na agori, na trgu, da bi razpravljali, premišljevali, razpravljali o vsaki temi, ki je obstajala. Morda nikoli ni obstajal, a nekaj časa si je bilo prijetno celo predstavljati, da obstaja.
Premik k nadzoru informacij se je moral zgoditi in vedno so ga spodbujali največji cenzorji od vseh: vlade. Vlade, ki ne zaupajo politiki objavljanja in težnjam uporabnikov družbenih medijev in njihovih posredovalcev, že nekaj let poskušajo omejiti objavljeno vsebino v številnih državah. Kibernetski pesimizem je nadomestil kibernetske utopiste. "Družbeni mediji," pripomnil znanstvena pisateljica Annalee Newitz leta 2019, "je zastrupil način medsebojnega komuniciranja in spodkopal demokratični proces." Pojav strašno imenovanega fenomena »lažnih novic« prispeva k takšnim prizadevanjem, še toliko bolj ironično glede na dejstvo, da so vladni viri pogosto njegovi predniki.
Da bi bile stvari še bolj nejasne, so si velikani družbenih medijev vzeli tudi svobodo glede vsebine, ki jo bodo dovolili na svojih forumih, pri čemer uporabljajo svoje selektivne algoritme za hitro širjenje informacij, čeprav drugim oblikam preprečujejo, da bi dosegle širše občinstvo. Platforme, kot sta Facebook in Twitter, so prisluhnile klicu samih krikov in mehov lastnega ustvarjanja in se zdele primerno izključiti ali omejiti različne uporabnike v korist izbranih razlogov in bolj čiste uporabe. V nekaterih jurisdikcijah so postali nadomestek vladne politike pod grožnjo: odstranite kakršno koli žaljivo gradivo ali drugače.
V Avstraliji trenutno poteka pregled še enega izrazito grdega primera takšne težnje. Predlog zakona o spremembi zakonodaje o komunikacijah (Boj proti dezinformacijam in dezinformacijam) iz leta 2023 je predlagani instrument, ki tvega prikrito uvedbo cenzure. Njegov osnutek za razkritje je v pregledu javnih prispevkov do avgusta. Predložitve se iščejo "o predlaganih zakonih za odgovornost storitev digitalne platforme in ustvarjanje preglednosti glede njihovih prizadevanj pri odzivanju na dezinformacije in dezinformacije v Avstraliji."
Predlog zakona je okorno napisan, težko sestavljen dokument. Je nezaslišano odprt glede definicij in prizanesljiv udarec do inteligence širšega državljanstva. Dezinformacije opredeljuje kot »spletno vsebino, ki je lažna, zavajajoča ali goljufiva, ki se deli ali ustvari brez namena zavajanja, vendar lahko povzroči in prispeva k resni škodi«. Dezinformacije se obravnavajo kot »dezinformacije, ki se namerno širijo z namenom zavajanja ali povzročitve resne škode«.
Predlog zakona, če bo postal zakon, bo avstralski urad za komunikacije in medije (ACMA) pooblastil za spremljanje in urejanje gradiva, ki ga označuje kot "škodljive spletne dezinformacije in dezinformacije". Velika tehnološka bratovščina bo potrebno uvesti kodekse ravnanja za uveljavljanje razlag ACMA, pri čemer je regulator šel celo tako daleč, da je predlagal "ustvariti in uveljaviti industrijski standard". Tisti, ki kršijo, bodo odgovorni za do 7.8 milijona avstralskih dolarjev ali 5 % svetovnega prometa za korporacije.
Kaj je torej škoda? Primeri so navedeni v Navodila k predlogu zakona. Ti vključujejo sovraštvo, usmerjeno v skupino na podlagi etnične pripadnosti, narodnosti, rase, spola, spolne usmerjenosti, starosti, vere ali telesne ali duševne prizadetosti. Vključuje lahko tudi motnje javnega reda ali družbe, staro zamero države, ko si protestniki upajo razhajati v svojih mnenjih in storiti neumnost, ko jih izrazijo. (Tukaj navedeni primer je misel tipičnega paranoičnega vladnega uradnika: »Dezinformacije, ki so ljudi spodbudile ali povzročile, da vandalizirajo kritično komunikacijsko infrastrukturo.«)
John Steenhoff iz Human Rights Law Alliance je identificiral, pravilno, bistvena, nevarna posledica predlaganega instrumenta. Agenciji ACMA bo podelil »mehanizem, kaj velja za sprejemljivo komunikacijo in kaj za dezinformacije in dezinformacije. To državi potencialno daje možnost nadzora nad razpoložljivostjo informacij za vsakdanje Avstralce, kar ji daje moč, ki presega vse, kar bi vlada morala imeti v svobodni in demokratični družbi.
Posegi v takšne informacijske ekosisteme so tvegane zadeve, vsekakor za države, ki se razglašajo za liberalno demokratične in domnevno zadovoljne z razpravo. Osredotočenost na trdno, robustno razpravo, ki izriva slabe, absurdne ideje v korist bogatejših in globljih, bi morala biti na dnevnem redu. Toda govorijo nam, da kakovosti razprave in moči idej ni mogoče več vzdrževati kot neodvisen ekosistem. Vaš vir informacij je treba skrbeti za vašo lastno korist, ker vladni razred pravi, da je tako. Kaj prejemate in kako prejemate, je treba očetovsko nadzorovati.
ACMA zabrede v zahrbtne vode. Konservativci v opoziciji so zaskrbljeni, skupaj z ministrom za komunikacije v senci Davidom Colemanom Opisuje osnutek kot "zelo slab zakon", ki daje ACMA "izjemna pooblastila". To bi pripeljalo do tega, da bi digitalna podjetja samocenzurirala zakonita stališča Avstralcev, da bi se izognila tveganju velikih glob." Saj ne, da ima konservativna koalicija na tem področju kredibilnost. Pod prejšnjimi vladami je potekala neizprosna kampanja proti objavljanju nacionalnovarnostnih podatkov. Razsvetljeno ljudstvo je zadnja stvar, ki si jo ti liki in njihovi kolegi želijo.
ZNetwork se financira izključno z velikodušnostjo svojih bralcev.
Donate